29. 3. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, ki so jih vložili Alejandro Westen, Republika Panama, Erica Margarita Döke de Westen in Sabrina Westen, obe Argentinska republika, ki jih zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, in Peter Aleksander Westen, Argentinska republika, ki ga zastopa Marjan Feguš, odvetnik v Celju, na seji 29. marca 2021

sklenil:

1.Ustavni pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 122/2016 z dne 4. 12. 2018 se sprejmeta v obravnavo.

2.Ustavni pritožbi zoper sklepa Vrhovnega sodišča št. X DoR 9/2019 z dne 3. 7. 2019 in št. X DoR 10/2019 z dne 3. 7. 2019 se ne sprejmeta.

3.Ustavni pritožbi se v delih, ki se nanašata na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavržeta.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravna enota Celje (v nadaljevanju organ prve stopnje) je zavrnila zahtevo za denacionalizacijo premoženja nekdanje družbe Tvrdka A. Westen, d. d., v Celju (Tovarna emajlirane posode v Celju), ki naj bi bila v lasti oziroma solasti pokojnega Maxa Adolfa Westna. Odločitev organa prve stopnje v bistvenem temelji na ugotovitvi, da vložniki zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki niso uspeli dokazati, da bi bil Max Adolf Westen v času podržavljenja delničar družbe Tvrdka Westen, d. d. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je pritožbi pritožnikov zoper odločbo organa prve stopnje zavrnilo. Tožbi pritožnikov zoper odločbo organa prve stopnje je Upravno sodišče zavrnilo. Predloga pritožnikov za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče zavrnilo, ker pogoji za dopustitev revizije niso bili izpolnjeni.

2.Pritožniki zatrjujejo kršitve 22., 23., 33., 67. in 69. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Navajajo, da jim je bila kršena pravica do izjave, ker Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, čeprav so jo izrecno zahtevali in je bilo dejansko stanje sporno. Zatrjujejo, da so dokazne predloge ustrezno substancirali, Upravno sodišče pa jih je zavrnilo brez ustrezne obrazložitve. Pritožniki nadalje navajajo, da je Upravno sodišče sprejelo očitno napačno stališče glede tega, ali je predložitev prinosniških delnic zadosten dokaz, da je bil Max Adolf Westen v času podržavljenja imetnik delnic podržavljene družbe Tvrdka A. Westen, d. d. Trdijo, da so v upravnem postopku predložili zadostne dokaze, da je temu bilo tako. Upravno sodišče naj se ne bi opredelilo do njihovih nosilnih argumentov. Poleg tega naj bi organ prve stopnje nezakonito opustil izvedbo ustne obravnave in posledično naj ne bi bila pritožnikom dana dejanska možnost izjave o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Zaradi zatrjevanih nezakonitosti pritožniki uveljavljajo kršitev pravice do zasebne lastnine. Zatrjujejo tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in kot razlog navajajo dolgotrajnost postopka pred upravnimi organi in sodišči.

3.Senat je ustavni pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njuni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine pritožnikov. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožnikom kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

4.Senat ustavnih pritožb zoper sklepa Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

5.Senat je ustavni pritožbi v delih, ki se nanašata na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrgel, ker ne gre za posamičen akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali o pravni koristi pritožnikov (3. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka in prve alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

9. 11. 2021

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Alejandra Westna, Republika Panama, Erice Margarite Döke de Westen in Sabrine Westen, obe Argentinska republika, ki jih zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, in Petra Aleksandra Westna, Argentinska republika, ki ga zastopa Marjan Feguš, odvetnik v Celju, na seji 9. novembra 2021

odločil:

Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 122/2016 z dne 4. 12. 2018 se razveljavi in zadeva se vrne Upravnemu sodišču, Oddelku v Celju, v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeni zavrnilo tožbi pritožnikov zoper odločbo Upravne enote Celje št. 363-095/93-246 (13202) z dne 16. 11. 2015 v zvezi odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 490-1/2016-2 z dne 11. 8. 2016. S sklicevanjem na prakso Vrhovnega sodišča je navedlo, da v postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstajale, delnica ne more biti več upoštevana kot vrednostni papir in s tem kot edina podlaga za uveljavljanje pravic po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen), zato se njena dokazna vrednost lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi. Ob vpogledu v listine upravnega spisa je pritrdilo stališču upravnih organov, da pritožniki niso uspeli dokazati, da bi bil njihov pravni prednik Max Adolf Westen v času podržavljenja 6. 2. 1945 delničar družbe Tvrdka A. Westen, d. d., v Celju (Tovarna emajlirane posode v Celju). Tudi glede nesporne okoliščine, da je bil Max Adolf Westen član upravnega sveta družbe Tvrdka A. Westen, je Upravno sodišče soglašalo s stališči upravnih organov, da – upoštevaje naloge in pristojnosti tega organa – to še ne dokazuje, da bi bil Max Adolf Westen delničar. Tožbene ugovore v zvezi z očitanimi kršitvami načela kontradiktornosti je Upravno sodišče zavrnilo kot neutemeljene. V upravnem sporu predlagane dokaze je zavrnilo z navedbami, da ni bilo izkazano, kako bi predlagani dokazi vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno že v upravnem postopku, nekatere dokazne predloge pa je zavrnilo tudi kot nesubstancirane ali neprimerne. Odločitev za sojenje brez izvedbe glavne obravnave je oprlo na prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.

2.Pritožniki v ustavnih pritožbah zatrjujejo kršitve 22., 23., 33., 67. in 69. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Navajajo, da jim je bila kršena pravica do izjave, ker Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, čeprav so jo izrecno zahtevali in je bilo dejansko stanje sporno. S svojimi navedbami naj bi izpodbijali v upravnem postopku ugotovljena dejstva. Ker naj ne bi šlo zgolj za obravnavanje pravnih vprašanj, pritožniki menijo, da bi Upravno sodišče moralo razpisati glavno obravnavo. Zatrjujejo, da so dokazne predloge ustrezno substancirali, Upravno sodišče pa jih je zavrnilo brez ustrezne obrazložitve. Pritožniki nadalje navajajo, da je Upravno sodišče sprejelo očitno napačno stališče glede tega, ali je predložitev prinosniških delnic zadosten dokaz, da je bil Max Adolf Westen v času podržavljenja imetnik delnic podržavljene družbe Tvrdka A. Westen. Trdijo, da so v upravnem postopku predložili zadostne dokaze, da je temu bilo tako. Upravno sodišče naj se ne bi opredelilo do njihovih nosilnih argumentov. Zaradi zatrjevanih nezakonitosti pritožniki med drugim uveljavljajo kršitev pravice do zasebne lastnine.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1021/19, Up-1035/19 z dne 29. 3. 2021 ustavni pritožbi zoper izpodbijano sodbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) so bili o tem obveščeni Upravno sodišče, Oddelek v Celju, in upravna organa. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS sta bili ustavni pritožbi poslani nasprotnemu udeležencu iz denacionalizacijskega postopka, družbi Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SDH). Ta v odgovoru očitke pritožnikov zavrača in navaja, da je treba upoštevati, da so bile v postopku pred upravnim organom prve stopnje izvedene tri ustne obravnave, ki so se jih pritožniki udeležili. Upravni organ prve stopnje naj bi zadostil vsem načelom upravnega postopka. Dokazni postopek naj bi bil izveden pravilno in zakonito. Ker je bila pritožnikom dana možnost sodelovanja v upravnem postopku, naj bi bila odločitev Upravnega sodišča, da se glavna obravnava v upravnem sporu ne izvede, utemeljena. Pritožniki so na odgovor SDH odgovorili. Stališčem SDH nasprotujejo in vztrajajo pri svojih navedbah.

B.

4.Pritožniki zatrjujejo kršitev 22. člena Ustave, ker Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, čeprav je bila izrecno zahtevana in je bilo dejansko stanje sporno.

5.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 (Uradni list RS, št. 13/21) že poudarilo stališče, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, in da njen namen ni samo v izvajanju dokazov.[1] Ustavno sodišče je navedlo stališče, da morajo biti razlogi sodišča za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni, nedvoumni in iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni bila potrebna.[2] Glavna obravnava ni potrebna, če se na primer postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja ali kadar ni vprašanj kredibilnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo ustno obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči na podlagi trditev strank in drugih pisnih dokumentov.[3] Sodišče pa ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve v posameznem sporu brez glavne obravnave, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankami običajno sporna dejstva glede na vse okoliščine posameznega primera.[4] Obrazložitev sodišča, ki ob spornem dejanskem stanju izvedbo glavne obravnave zavrne s sklicevanjem na to, da pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi niso bili izpolnjeni, brez upoštevanja celostnega pomena in namena glavne obravnave v upravnem sporu, ni v skladu s pravico do glavne obravnave kot samostojne človekove pravice, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.[5]

6.V obravnavanih primerih gre v pogledu očitane kršitve 22. člena Ustave zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu za v bistvenem enak položaj. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da Upravno sodišče glavne obravnave ni izvedlo ob sklicevanju na to, da po njegovi presoji dokazni predlogi niso bili utemeljeni, in na prvi odstavek 59. člena ZUS-1, ki daje podlago za sojenje na seji v primerih, kadar dejansko stanje med tožnikom in tožencem ni sporno. Vendar pa je bilo v obravnavanem primeru po presoji Ustavnega sodišča dejansko stanje med strankami sodnega postopka sporno. Pritožniki so namreč v upravnem sporu izpodbijali dokazno oceno in odločilno dejansko ugotovitev upravnih organov, da Max Adolf Westen v času podržavljenja ni bil delničar družbe Tvrdka A. Westen. Po vsebini so pritožniki torej zatrjevali, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju v smislu 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, in predlagali zaslišanje prič. Glede na vsebino izpodbijane sodbe je bil ta očitek pritožnikov bistveni del presoje Upravnega sodišča. V opisanem položaju lahko sodnik presoja dokazno vrednost trditev in dokazov strank praviloma le tedaj, če sam neposredno od strank postopka sprejema navedbe in trditve ter s svojimi čutili zazna lastnosti in naravo dokaznih sredstev ter vsebino dokazov.[6] Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da je bila v obravnavani zadevi podana katera od izjemnih okoliščin, ki lahko upravičijo odsotnost ustne obravnave, dejansko stanje med strankami pa je bilo sporno. Zato je s tem, ko Upravno sodišče ni odločilo na glavni obravnavi in je njeno izvedbo zavrnilo brez upoštevanja njenega celostnega pomena in namena v upravnem sporu, podana kršitev 22. člena Ustave.

7.Kot izhaja iz 5. točke obrazložitve te odločbe, je Ustavno sodišče o bistveno enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-360/16 je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o ustavnih pritožbah sprejel senat Ustavnega sodišča. Izpodbijano sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, je razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Točke 11 do 13 odločbe Ustavnega sodišča št. Up-360/16.

[2]Prav tam, 14. in 16. točka obrazložitve.

[3]Prav tam, 15. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

[4]Prav tam, 13. točka obrazložitve.

[5]Glej in primerjaj prav tam, 16. točka obrazložitve.

[6]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-309/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, in OdlUS XV, 97), 5. točka obrazložitve, in št. Up-718/13 z dne 7. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 80/15, in OdlUS XXI, 17), 10. točka obrazložitve. Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1135/17 z dne 21. 11. 2019, 5. do 7. točka obrazložitve, in št. Up-582/17 z dne 21. 11. 2019, 13. do 15. točka obrazložitve.