Jedro

Odločitve, da je tožena stranka dolžna od zneska 396.908,00 SIT plačati zakonite zamudne obresti "od posameznih datumov zapadlosti dalje do plačila" ni mogoče preizkusiti, saj sodišče "posameznih datumov" sploh ne navede, še posebej ob upoštevanju, da je glavnični zahtevek vsled pobota zmanjšan.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku 4. točke izreka razveljavi glede zakonitih zamudnih obresti od glavnice 396.908,00 SIT ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v 1. točki izreka ter v prvem odstavku 4. točke izreka glede glavnice 396.908,00 SIT ter izvršilnih stroškov 7.953,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi. 2. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka ter v drugem odstavku 4. točke izreka razveljavi glede zneska 27.450,00 SIT ter v celoti razveljavi v 5. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki ter v drugem odstavku 4. točke glede nerazveljavljenega dela potrdi. 3. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške. 4. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi v višini 473.431,00 SIT (1. točka izreka) in tožene stranke proti tožeči v višini 76.523,00 SIT (2. točka izreka) ter da se zgoraj navedeni terjatvi med seboj pobotata do višine 76.523,00 SIT (3. točka izreka), in odločilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr. št. I Ig 1353/92 z dne 21.9.1993 v veljavi glede zneska 396.908,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih datumov zapadlosti dalje do plačila ter glede izvršilnih stroškov (1. odstavek 4. točke izreka), v preostalem delu pa se citirani sklep o izvršbi razveljavi in zahtevek za plačilo glavnice 76.522,96 SIT s pripadki zavrne (2. odst. 4. točke izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 104.961,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka je v pritožbi med drugim navedla, da sta stranki sklenili le eno pogodbo, kar je potrdil tudi kot priča zaslišani A. Druga pogodba naj bi le podrobneje opredelila elemente, ki so bili dogovorjeni že v prvi pogodbi. Tožeča stranka je s predložitvijo osnutka druge pogodbe očitno želela le povečati ceno za svojo storitev. Izrecna ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni reklamirala drugega računa z dne 6.4.1993 nima podlage v listinski dokumentaciji, saj je iz zadnjega stavka na dopisu tožene stranke z dne 8.4.1993 (priloga A4) jasno razvidno, da tožena stranka navedeni račun zavrača. Tožeča stranka je v pritožbi med drugim navedla, da ji sodišče z nezakonitim postopanjem ni omogočilo, da bi se izjavila o pobotnem ugovoru za znesek 27.450,00 SIT, napačno pa je razsodilo tudi glede preostalega dela pobotnega ugovora, saj v dopisu z dne 12.3.1993 ugotovljenega preplačila avansa nikakor ni mogoče šteti za dospelo terjatev. Pritožbi obeh strank sta deloma utemeljeni. K PRITOŽBI TOŽENE STRANKE: Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je obravnavani pravdni postopek na prvi stopnji končal kot spor majhne vrednosti, v katerem je možno sodbo izpodbijati samo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prim. 1. odst. 458. čl. ZPP). V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi šlo za dve pogodbi, ter v zvezi z obširnimi pritožbenimi izvajanji o tem, kaj so povedale posamezne priče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati, kot je bilo pojasnjeno v prejšnjem odstavku. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP (nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi zapisniki glede odločilnih dejstev), ki naj bi bila v tem, ker sodišče ni upoštevalo, da je priča A. povedal, da so sklenili le eno pogodbo, ni podana. Izpodbijana sodba se v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih glede tega, da sta stranki sklenili dve pogodbi, sploh ne opira na izpovedbo A., temveč na izpovedbo G. (prim. tretjo stran sodbe na list. št. 49), ki pa je govoril o dveh pogodbah (prim. zapisnik na list. št. 32). Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka hotela z drugo pogodbo zaračunati nekaj, kar je bilo obseženo že v prvi pogodbi ter da niti prva "krovna" pogodba ni bila uresničena, pomenijo v sporih majhne vrednosti pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja. Pritožbena navedba, da izrecna ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni reklamirala računa št. 99 z dne 6.4.1993, nima podlage v listinski dokumentaciji, saj je tožena v svojem dopisu z dne 8.4.1993 (priloga A4) izrecno navedla, da citirani račun zavrača, je pravilna. Vendar to pomeni nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v sporih majhne vrednosti ni pritožbeni razlog. Ne gre za nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in med samimi listinami, kar bi utegnilo pomeniti bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi (prim. 4. stran sodbe na list. št. 50) zgolj ugotovi, da tožena drugemu računu (gre za račun št. 99) ni ugovarjala, ne da bi se pri tem sklicevalo na kakšne listine. Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da drugemu računu tožena ni ugovarjala, medtem ko je tožena trdila nasprotno, vendar se v dokaz svojih trditev o reklamaciji spornega računa ni sklicevala na dopis v prilogi A4, temveč na svoj dopis z dne 19.2.1993 v prilogi B1 (prim. ugovor z dne 1.10.1993 na list. št. 5), iz katerega pa ne izhaja, da bi tožena reklamirala račun št. 99. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena tega računa ni reklamirala, ni v nasprotju z listino v prilogi A4, saj sodišče ugotovitve o nereklamiranju spornega računa ne utemeljuje s to listino, temveč jo (listino A4) ocenjuje glede okoliščine, da sta bili med strankama sklenjeni dve pogodbi. Pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka po pošiljatvi dopisa o preplačilu z dne 12.3.1993 (priloga B2) ni opravila nobenih del več, da so bila vsa dela zajeta že v prvi pogodbi ter da bi moralo sodišče pozorneje oceniti izpovedbo priče G., pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jih pritožbeno sodišče glede na določila 1. odst. 458. čl. ZPP ni upoštevalo. Pač pa je sodišče druge stopnje v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotovilo, da je izrek sodbe v 4. točki nerazumljiv glede odločitve o zamudnih obrestih od glavnice v znesku 396.908,00 SIT. Odločitve, da je tožena stranka dolžna od navedenga zneska plačati zakonite zamudne obresti "od posameznih datumov zapadlosti dalje do plačila" ni mogoče preizkusiti, saj sodišče "posameznih datumov" sploh ne navede, še posebej ob upoštevanju, da je glavnični zahtevek vsled pobota zmanjšan. Tako nerazumljiv izrek glede zakonitih zamudnih obresti od (zmanjšanega) glavničnega zahtevka pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu po uradni dolžnosti razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo določanje (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče določno navede, od kdaj tečejo zakonite zamudne obresti od katerih zneskov. Kot izhaja iz prejšnjih odstavkov, tožena stranka s pritožbo zoper glavnico ni uspela in ker sodišče druge stopnje glede tega dela tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je njeno pritožbo v tem delu zavrnilo (353. čl. ZPP) in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela samo glede sorazmerno majhnega dela zahtevka (glede zakonitih zamudnih obresti), glede katerega niso nastali posebni stroški, medtem ko je s pritožbo zoper glavno terjatev popolnoma propadla, je sodišče druge stopnje odločilo, da mora v celoti sama nositi stroške te pritožbe (3. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). K PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE: Ne drži, da je tožena stranka svoj pobotni ugovor glede zneska 27.450,00 SIT postavila šele na glavni obravnavi. Tožena je ta nasprotni zahtevek postavila v vlogi, ki je na sodišče prispela dne 16.3.2000 (štampiljka - dohodni zaznamek na vlogi na list. št. 28-29). Novi ZPP, ki je v 452. in 453. čl. postavil omejitve glede števila pripravljalnih vlog v sporih majhne vrednosti, je pričel veljati dne 15.7.1999, vloga z dne 16.3.2000 pa je prva vloga tožene stranke po uveljavitvi novega ZPP, zato jo je sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Zato je utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da ji sodišče z nezakonitim postopanjem ni omogočilo, da bi se izjavila o tem zahtevku nasprotne stranke. Iz zapisnika z dne 17.3.2000 na list. št. 30 (zadnji odstavek) izhaja, da sodišče vloge tožene stranke, prispele dan pred obravnavo, ne bo upoštevalo pri odločanju. Ker je sodišče (sicer pravno pravilno) to vlogo vseeno upoštevalo, ne da bi tožeči stranki omogočilo, da se o novo postavljenem pobotnem ugovoru izjavi, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, na kar pravilno opozarja pritožnik. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v delu, ki se nanaša na v pobot uveljavljani znesek 27.450,00 SIT in kakor je razvidno iz izreka te odločbe. Ker vsebuje pritožba zoper glavni zahtevek tudi pritožbo zoper stroškovno odločitev, sodišče prve stopnje pa je stroške postopka omerilo glede na uspeh strank, je sodišče druge stopnje v posledici na deloma utemeljeno pritožbo tožeče stranke v celoti razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, to je 5. točko izreka izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, da je sodišče glede odločitve o pobotnem ugovoru glede zneska 782,00 DEM v tolarski protivrednosti napačno presodilo njegov dopis z dne 12.3.1993, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, poleg tega pa tudi navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi, kar ni dopustno glede na določila 1. odst. 337. čl. ZPP. Ta pobotni ugovor je tožena stranka postavila v vlogi z dne 31.5.1999 (list. št. 23-24), ki jo je pooblaščenka tožeče stranke prejela dne 26.6.1999 (povratnica, pripeta k list. št. 25), zato je imela možnost, da se o tem zahtevku izjavi, vendar je glede pobotnega ugovora ugovarjala le zastaranje, pa še to šele na glavni obravnavi dne 17.3.2000 (zapisnik na list. št. 31). Kljub temu je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja obravnavalo in pravno povsem pravilno ugotovilo, da ni utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede tega dela v pobot uveljavljane terjatve niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), v posledici česar je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), kot izhaja iz izreka te odločbe. Ker je odločitev sodišča prve stopnje glede pobotnega ugovora delno razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. odst. 165. čl. ZPP odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.