Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje o nedopustnem nagibu sklenitve pogodbe med tožnikom in toženko zaradi pridobitve uporabnega dovoljenja bi bil pravilen, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zato, ker je vedel, da je dela opravil nekdo drug, ki ne izpolnjuje pogojev, soglašal, da se namesto dejanskega izvajalca del navede v potrebnih listinah on kot izvajalec del, čeprav pri delih dejansko ni sodeloval. Torej, da je le "posodil svoje ime". Za tak primer pa v konkretnem primeru ni šlo, sicer med pravdnima strankama ne bi moglo biti nesporno, da je tožnik dela na objektu izvajal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 36.527,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2020 do plačila in 5.332,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2020 do plačila (I. točka izreka). Tožnika je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 6.730,24 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik se je zoper sodbo pravočasno pritožil. Navedel je, da jo izpodbija v celoti in iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži v plačilo še pravdne stroške tožnika, podrejeno pa, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo, tožniku pa naloži v plačilo še stroške odgovora na pritožbo iz specificiranega stroškovnika.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo z dne 13. 1. 2020 (priloga A2, v nadaljevanju pogodba) zaradi izvajanja gradbeno obrtniških del na objektu Lokal X, na podlagi katere je tožnik izstavil toženki dva računa, in sicer prvi račun št. 065/2020 z dne 5. 6. 2020 v višini 36.537,44 EUR (priloga A3) in drugi račun z dne 5. 6. 2020 št. 066/2020 v višini 5.332,96 EUR (priloga A3), katerih plačilo zahteva v tem sodnem postopku. Kot nesporno med pravdnima strankama je ugotovilo, da je tožnik dela na objektu izvajal in sicer, da je izvedel mavčno-kartonske obloge, izdelal mavčno-kartonske stene, vrata, strope ter keramičarska in spremljevalna dela ter da toženka vtoževanih računov tožniku ni plačala. Ugotovilo je, da je toženki za gradbena in obrtniška dela izdala račun družba S. s.r.l., Slovaška (v nadaljevanju S.) in sicer račun številka R20-033 z dne 10. 6. 2020 za znesek skupno 72.574,31 EUR. Po tem računu je toženka S. dolžna le še 9.531,97 EUR, kolikor je zadržala potem, ko je izvedela, da S. ni poravnal svojih obveznosti do podizvajalcev.

6. Tožbeni zahtevek tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je zaključilo, da je bila sklenjena pogodba med pravdnima strankama navidezna, saj sta z njo obe zasledovali namen, da toženka pridobi uporabno dovoljenje, ker dejanski izvajalec del (S.) ni izpolnjeval pogojev po slovenskih gradbenih predpisih. Zato je presodilo, da je nagib sklenitve pogodbe, ki jo je toženka podpisala s tožnikom, nedopusten. Ker pogodba nasprotuje tudi moralnim predpisom, je zaključilo, da je tudi nična. Na podlagi navidezne in nične pogodbe, ki je podlaga tožbenemu zahtevku, je zaključilo, da nima tožnik nobenih zahtevkov do toženke.

7. Tak zaključek sodišča prve stopnje tožnik s pritožbo utemeljeno izpodbija. Razlogi sodbe o tem, da je nesporno, da je tožnik izvajal dela na objektu in da je zato, ker je dela izvajal drugi dejanski izvajalec del, ki pa naj ne bi izpolnjeval pogojev po slovenskih gradbenih predpisih, pogodba o gradbeno obrtniških delih med tožnikom in tožencem navidezna in nemoralna, so sami s sabo v nasprotju.

8. Tožnik je v tožbi trdil, da je dela na objektu opravljal in da ga je toženka tudi v vlogi za pridobitev uporabnega dovoljenja navedla kot izvajalca gradbenih del, skupaj z družbo E. in se pri tem skliceval na listino: Vodilna mapa - dokazila o zanesljivosti objekta (A6) ter še, da je na podlagi opravljenih del in te listine toženka tudi pridobila uporabno dovoljenje. S temi trditvami in dokazi je utemeljeval pravico, da zahteva plačilo za opravljena dela od toženke, kateri je tudi izstavil 2 računa z dne 5. 6. 2020. 9. Zaključek sodišča prve stopnje o nedopustnem nagibu sklenitve pogodbe med tožnikom in toženko zaradi pridobitve uporabnega dovoljenja (drugi odstavek 40. člena OZ) bi bil pravilen, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zato, ker je vedel, da je dela opravil nekdo drug, ki ne izpolnjuje pogojev, soglašal, da se namesto dejanskega izvajalca del navede v potrebnih listinah on kot izvajalec del, čeprav pri delih dejansko ni sodeloval. Torej, da je le „posodil svoje ime“. Za tak primer pa v konkretnem primeru ni šlo, sicer med pravdnima strankama ne bi moglo biti nesporno, da je tožnik dela na objektu izvajal. 10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je zaključek sodišča prve stopnje o nedovoljenem ravnanju pravdnih strank zaradi pridobitve neupravičene ugodnosti pri pridobitvi uporabnega dovoljenja za uporabo poslovnega prostora, preuranjen. V kolikor bi bilo tako nedovoljeno razpolaganje tudi nedvomno ugotovljeno, bi bila dolžnost sodišča, da o njem tudi obvesti pristojne organe. Pritožnik trdi v pritožbi, da predstavlja uporabno dovoljenje upravno odločbo v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in da lahko organ, ki je izdal uporabno dovoljenje, v primeru, če bi se izkazalo, da je v vlogi za pridobitev uporabnega dovoljenja naveden kdo, ki del sploh ni opravljal, uporabno dovoljenje izreče za nično. Toženka sicer v odgovoru na pritožbo odgovarja, da ničnost upravne odločbe ni predmet tega postopka in da zato, ker je tožnik sam vedel, da gre med njima zgolj za navidezno pogodbo, tega sedaj tudi ne more več izpodbijati pred upravno enoto. Pritožbeno sodišče na navedena stališča strank v tej odločbi ni odgovarjalo, prav tako se ni opredelilo tudi do vprašanja, kateri od pravdnih strank bi bilo treba dati sodno varstvo v primeru ugotovljenih protipravnih ravnanj, ker ocenjuje, da pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo tudi na podlagi 631. člena OZ in sicer tako, da je toženi stranki posredovana računa štelo za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ. Obravnava zahtevka na tej podlagi pa predpostavlja najprej presojo trditev toženke, da je imela z dejanskim izvajalcem del, to je z družbo S., sklenjeno pogodbo o izvedbi del. Glede te pogodbene stranke pa je navedla, da kot tuja družba s sedežem v Evropski Uniji, naj ne bi izpolnjevala pogojev za izvajalca po slovenski zakonodaji in da bi ji bilo v primeru navedbe resničnega dejanskega stanja pridobitev uporabnega dovoljenja onemogočeno. Kaj konkretno je s tem toženka imela v mislih, sodišče prve stopnje ni razčistilo, posebej glede na dejstvo, da ima S. sedež v državi članici EU. Posledično se tudi ni opredelilo do eventualne ničnosti pogodbe med toženko in S., če je bila sklenitev take pogodbe o izvedbi del med pogodbenima strankama v nasprotju s kakšnim od predpisov, ki ga toženka ni konkretno navedla. Posledično pa je umanjkala v obrazložitvi prvostopenjske sodbe tudi presoja veljavnosti pogodbe, ki naj bi jo sklenila S. s tožnikom.

12. Glede na navedeno se izkaže utemeljen očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje za pravilno uporabo materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, ker bo moralo sodišče prve stopnje presojati še pogodbeno razmerje med toženko in S.; v kolikor bo v ponovljenem sojenju ugotovilo, da nobena izmed sklenjenih pogodb med tožnikom, toženko in S. ni ne navidezna ne nična, bo moralo presojati trditve tožnika še v luči zatrjevanega prenosa pogodbe v smislu določb 122. do 124. člena OZ in v tej smeri tudi jasno odgovoriti, kdaj je bila pogodba z dne 13.1. 2020 dejansko sklenjena (če je bila antidatirana) ter kdaj je izdal računa tožnik, kdaj pa S.; v kolikor pa bo ugotovilo protipravna dejanja udeležencev pogodbenih razmerij, ki so vplivala na pridobitev uporabnega dovoljenja, pa se bo moralo tudi do njih jasno opredeliti v smeri, komu je treba zaradi takih dejanj dati sodno varstvo glede plačila ali neplačila del. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).