Jedro

Opis prekrška v izreku sodbe, da je obdolženec ravnal v nasprotju s 30. členom v zvezi z 234. členom ZVCP-1, ker je kot voznik začetnik vozil osebni avtomobil po regionalni cesti iz smeri L. proti Š., pri tem pa ni vozil s tako hitrostjo, da bi vozilo lahko ves čas obvladoval in ga ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval in je povzročil prometno nesrečo II. kategorije, je dovolj konkreten in je na takšni podlagi mogoče voditi postopek o prekršku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo o prekršku PR 200/2008 z dne 21.4.2008 obdolženega J.V. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 30. člena v zvezi z 234. členom ZVCP, ker je vozil osebni avtomobil po regionalni cesti iz smeri L. proti Š., pri tem pa ni vozil s tako hitrostjo, da bi vozilo lahko ves čas obvladoval in ga ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval in je povzročil prometno nesrečo II. kategorije. Sodišče je izreklo globo v znesku 210 eurov in štiri kazenske točke ter prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca. Sodba je postala pravnomočna dne 7.5.2008. 2. Vrhovni državni tožilec je dne 19.6.2009 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. točke 156. Zakona o prekrških (ZP-1) ter bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vložnik navaja, da izrek sodbe o prekršku ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih moral vsebovati, saj iz njega ni razvidno, kdaj je storilec storil prekršek, kakšna je bila ovira, ki naj bi jo glede na okoliščine lahko pričakoval, ter niti, zakaj naj bi šlo za prometno nesrečo II. kategorije. Zato iz takega opisa dejanskega stanu prekrška konkretnega dogodka ni mogoče ugotoviti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper J.V. zaradi prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 131. člena ZVCP-1 ustavi.

B.

3. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 138. člena ZP-1 se s sodbo o prekršku, s katero se obdolženec spozna za odgovornega, izreče za kateri prekršek oziroma prekrške se obdolžencu izreka sankcija, dejanski stan prekrška in predpis o prekršku. Izrek odločbe o prekršku mora obsegati: osebne podatke kršitelja, kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve, ter odločilne okoliščine) in izrek, da je kršitelj storil prekršek, pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena ter znesek globe in rok, v katerem jo je treba plačati, morebitne izrečene stranske sankcije, odločitev o odvzemu premoženjske koristi, o premoženjsko pravnem zahtevku ter o plačilu stroškov postopka (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Iz citirane zakonske določbe ne izhaja zahteva, da morajo biti kraj in čas ter način storitve in odločilne okoliščine prekrška opisane z lastnostmi, ki vplivajo na pravno opredelitev prekrška, ampak zgolj omogočajo individualizacijo historičnega dogodka (življenjskega primera), ki ga prekrškovni organ obravnava kot prekršek.

4. Po določbi prvega odstavka 30. člena ZVCP-1 sme voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. V izpodbijani sodbi je sodišče navedlo, da je obdolženec ravnal v nasprotju z navedenim členom v zvezi z 234. členom ZVCP-1, ker je, kot voznik začetnik, vozil osebni avtomobil po regionalni cesti iz smeri L. proti Š., pri tem pa ni vozil s tako hitrostjo, da bi vozilo lahko ves čas obvladoval in ga ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval in je povzročil prometno nesrečo II. kategorije. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je takšen opis dovolj konkreten in je na takšni podlagi mogoče voditi postopek o prekršku. Dejanje je sicer zgolj krajevno opredeljeno, ne pa tudi časovno, vendar čas ni niti zakonski znak niti v konkretni zadevi odločilna okoliščina tega dejanja. Zakonski znaki, način storitve ter odločilne okoliščine pa so iz opisa dejanskega stanu jasno razvidni in je konkretni dogodek mogoče ugotoviti. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča tak izrek sodbe razumljiv.

5. Glede na dejstvo, da obdolženec zoper sodbo ni vložil ugovora in je ta postala pravnomočna dne 7.5.2008, Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je očitno tudi njemu zdel opis dejanja dovolj konkretiziran. Iz spisovnega gradiva pa tudi izhaja, da je bil obdolžencu hkrati z izpodbijano sodbo dne 28.4.2008 vročen tudi obdolžilni predlog, ki ga je prekrškovni organ v skladu z določbo prvega odstavka 103. člena ZP-1 poslal sodišču. V obdolžilnem predlogu so navedene tako posamezne za odločanje o prekršku pomembne okoliščine (opis dejanja z navedbo pomembnih lastnosti cestišča, pot vožnje, način vožnje, ovira na cesti in trk) kot tudi krajevne ter časovne opredelitve storitve prekrška. S tem je bila obdolžencu dana pravica do učinkovitega pravnega sredstva, vendar ugovora ni vložil. 6. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljeni kršitvi 1. točke 156. člena ZP-1 in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 nista podani, zato je zahtevo vrhovnega državnega tožilca zavrnilo.