Jedro

Sodišče opravi poizvedbe pri banki v smislu 140/2. člena ZIZ na predlog upnika, ni pa tega zavezano storiti po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izvršbo.

Zoper sklep se pritožuje upnik in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je upnik vložil predlog z vsemi dokazili. Sodišču je ponovno posredoval potrdilo o sodni taksi, kljub temu da je le-to predložil že ob vložitvi predloga za izvršbo. Dalje navaja, da upnik seveda ne more sam priti do podatkov, na kateri banki oziroma hranilnici ima dolžnik denarna srdstva, zato je mnenja, da bi sodišče o tem lahko samo opravilo poizvedbe v smislu II. odstavka 140. člena ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Predlog za izvršbo je bil namreč nepopolen, saj ni vseboval vsega, kar mora vsebovati po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Poleg vseh obveznih sestavin predloga, ki so izrecno naštete v 40. členu ZIZ, mora predlog vsebovati tudi vse druge podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi (člen 40/1 ZIZ). Kadar je predlagana izvršba na sredstva na dolžnikovih računih, je takšen obvezen podatek tudi podatek o dolžnikovem računu (140. člen ZIZ). Zakon dolžnost navesti te podatke nalaga upniku. Ker upnik predloga ni vložil v skladu z navedeno zahtevo, je bil predlog nepopolen in ga je sodišče v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) pozvalo, naj ga ustrezno dopolni ter ga tudi opozorilo na posledice, če tega ne bo storil v predpisanem roku. Upnik se na opozorilo sploh ni odzval, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da predlog zavrže, pravilna. Pritožnikovo sklicevanje na določbo 2. odstavka 140. člna ZIZ pa je neutemeljeno. To pravilo, ki predstavlja odmik od splošne določbe prvega odstavka, namreč določa, da mora upnik, če izkaže za verjetno, da ni mogel ugotoviti podatkov o dolžnikovem računu, navesti banko, pri kateri naj sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu oziroma hranilni vlogi. Pravilo torej ne predvideva tega, da bi sodišče opravljalo poizvedbe po uradni dolžnsoti, kot skuša prikazati pritožnik, marveč upniku nalaga aktivno ravnanje. Upnik mora namreč storiti dvoje: 1.) izkazati za verjetno, da ni mogel izpolniti zahteve 1. odstavka 140. člena ZIZ in 2.) sodišču predlagati, naj opravi poizvedbe pri določeni banki. Upnik pa ni storil ničesar od povedanega, marveč se, kot že rečeno, na opozorilo sodišča, naj dopolni nepopolen predlog, sploh ni odzval. Za odločitev o tej zadevi pa so irelevantne tudi pritožnikove navedbe, češ, da je potrdilo o plačani taksi predložil že predlogu, saj predloga za izvršbo sodišče ni zavrglo iz tega razloga.

Ker je pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).