Jedro

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Ker dolžnik trdi, da vročitev ni bila pravilno opravljena, torej, da je napako pri vročanju zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ko mu je pisanje vročilo na napačen naslov - na naslov, kjer dejansko ne prebiva in mu je bilo s tem onemogočeno sodelovanje v postopku, sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov ni mogoče uveljavljati z institutom vrnitve v prejšnje stanje. Zato jih je obravnavalo v okviru obravnave pritožbenih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika kot prepozen zavrglo.

2. Proti temu sklepu se pritožuje dolžnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in podaja smiselni pritožbeni predlog, da drugostopenjsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da ugovor vsebinsko obravnava. Trdi, da je odločitev neutemeljena, saj je sodišče samo ugotovilo, da mu je poštar kuverto dostavil šele 9. 1. 2014. Po tem datumu je vložil ugovor po petih delovnih dneh, kar pomeni, da je pritožbo vložil znotraj 8-dnevnega roka. Obrazložitev sodišča, da je rok iztekel že prej, preden je pošto dobil, je sama s seboj v nasprotju in je sklep nerazumljiv. V kolikor sodišče ne bo upoštevalo razlogov pritožbe predlaga, da sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Dejansko stanje glede njegovega naslova je namreč sodišče napačno ugotovilo. Na naslovu J. 35/b, S. je imel prijavljeno obrt, ki jo je na tem naslovu tudi opravljal. Iz tega razloga je imel naslov prijavljen na tem naslovu. Na naslovu ne prebiva. Ker je moral obrt zapreti, je na naslovu redko. Obvestila pošte ni prejel in ni mogel niti vedeti, da bi lahko rok pričel teči prej, kot je prejel pošto. Navaja, da je upniku dobro znano, da stanuje v L., K. cesta 18. Od upnika je nepošteno, da ga ni terjal na domačem naslovu, kjer se iz razloga, ker je tam domačija tašče, ni mogel prijaviti. Predlaga, da sodišče o njegovem naslovu zasliši upnika in pričo, ki jo navaja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po tretjem odstavku 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v primeru, ko vročevalec naslovnika sodne pošiljke ne najde, v nabiralniku pusti obvestilo, kje ga pisanje čaka in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP in 15. členom ZIZ vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan 15 - dnevnega roka (fikcija vročitve), rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.

5. Iz vročilnice pripete k l. št. 22, je razvidno, da je bilo dolžniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki 19. 12. 2013. V njem je bil naslovnik tudi obveščen, kje se pisanje nahaja in 15-dnevni rok, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. 15-dnevni rok za dvig pošiljke je potekel z dnem 3. 1. 2014. Ker dolžnik pošiljke v tem roku ni dvignil, je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravilno štelo, da mu je bila sodna pošiljka vročena 3. 1. 2014. 8-dnevni ugovorni rok je tako začel teči 4. 1. 2014, saj se dan vročitve ne všteje v ugovorni rok (drugi odstavek 111. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in je iztekel s pretekom 13. 1. 2014 (ponedeljek). Zadnji dan ugovornega roka je bila namreč sobota (11. 1. 2014), zato je rok iztekel s prvim prihodnjim delavnikom (četrti odstavek 111. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnikov ugovor vložen pri sodišču neposredno 15. 1. 2014 je tako prepozen in odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ugovora se izkaže kot pravilna.

6. Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče samo ugotovilo, da mu je poštar dostavil kuverto šele 9. 1. 2014, in ker je vložil ugovor v petih delovnih dneh, je to znotraj 8-dnevnega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo podatke kot izhajajo iz vročilnice na l. št. 22, da je bilo dolžniku puščeno obvestilo 19. 12. 2013, sodno pisanje oziroma kuverta pa 6. 1. 2014 (2. točka obrazložitve sklepa). Dolžniku je pri tem pojasniti, da v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ šteje, da je bilo pisanje vročeno naslovniku s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi bilo treba pisanje dvigniti in ne z dnem, ko je bilo pisanje naslovniku puščeno v predalčniku. Slednje je namenjeno le temu, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročanja - s fikcijo vročitve, res seznanil s pisanjem in nikakor ne temu, da bi se štelo, da je bilo pisanje vročeno naslovniku s trenutkom, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku.

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ter jasno in določno obrazložilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa je 8-dnevni ugovorni rok začel teči 4. 1. 2014 s pretekom 15-dnevnega roka po puščenem obvestilu o prispeli pošiljki (19. 12. 2014) in je iztekel z dnem 13. 1. 2014. 8. V zvezi z dolžnikovim navajanjem štetja delovnih dni v rok, ki pa v konkretnem primeru glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ni relevantno, sodišče druge stopnje dolžniku še pojasnjuje, da tek roka ni omejen le na delovne dni. Zgolj v primeru, če rok izteče na soboto, nedeljo ali dela prost dan, se šteje, da je rok iztekel s prihodnjim delavnikom (četrti odstavek 111. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je poštar kuverto dostavil šele 9. 1. 2014, v posledici česar naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje nerazumljiv oziroma sam s seboj v nasprotju. Take ugotovitve v izpodbijanem sklepu ni. Očitke o nerazumljivosti sklepa in o nasprotju razlogov samih s seboj je zato zavrniti. Razlogi sodišča, zakaj je ugovor prepozen, so jasni in razumljivi, kot take jih je mogoče preizkusiti.

10. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Ker dolžnik trdi, da vročitev ni bila pravilno opravljena, torej, da je napako pri vročanju zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ko mu je pisanje vročilo na napačen naslov - na naslov, kjer dejansko ne prebiva in mu je bilo s tem onemogočeno sodelovanje v postopku, sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da teh razlogov ni mogoče uveljavljati z institutom vrnitve v prejšnje stanje. Zato jih je obravnavalo v okviru obravnave pritožbenih razlogov.

11. Zavrniti je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki ga dolžnik uveljavlja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ko trdi, da je bila vročitev opravljena na naslovu, na katerem dejansko ne prebiva. Ni namreč spregledati, da dolžnik v ugovoru vloženem 15. 1. 2014, ni grajal, da mu je bila sodna pošiljka (sklep o izvršbi) vročena na napačen naslov oziroma vročena na naslovu, kjer dejansko ne prebiva, zato je z vložitvijo ugovora v zamudi. Nasprotno, v ugovoru je v uvodu pri podatkih vlagatelja vloge kot naslov prebivališča navedel J. 35/b, S., kot tudi v uvodu zapisal, „da dolžnik M.H., stanujoč J. 35/b, S. vlaga pritožbo zoper sklep o izvršbi...“. Okoliščino, da na naslovu J. 35/b, S. dejansko ne prebiva je dolžnik začel uveljavljati šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da je ugovor vložil prepozno.

12. Tudi ni spregledati, da se je dolžnik na vsa ostala sodna pisanja (poziv za plačilni nalog z dne 27. 1. 2014, sklep o ugovoru z dne 3. 3. 2014 in plačilni nalog z dne 2. 4. 2014) pravočasno odzval, čeprav so mu bila pisanja poslana na naslov, za katerega trdi, da na njem dejansko ne prebiva. Navedeno nedvomno izkazuje nasprotno. Dolžnik zgolj s trditvami, da na tem naslovu dejansko ne prebiva in s predlaganjem, da se zasliši upnika in pričo o naslovu njegovega dejanskega prebivališča, glede na dejstvo, da se je dolžnik na ostale sodne pošiljke poslane na ta naslov pravočasno odzval, kar izkazuje njegovo bivanje na tem naslovu, ni uspel izpodbiti pravilnosti opravljene vročitve sklepa o izvršbi.

13. Pritožbenemu izvajanju o napaki sodišča pri vročanju in očitku, da je bilo dolžniku zaradi tega onemogočeno sodelovanje v postopku, po obrazloženem ni slediti.

14. Ne glede na to, da ugovorne navedbe niso bile vsebinsko obravnavane iz razloga neizkazanosti procesne predpostavke za ugovor, je v zvezi z ugovornimi navedbami dolžnika pojasniti, da ponovna presoja materialnopravne pravilnosti terjatve ugotovljene v sodni odločbi, na podlagi katere teče predmetna izvršba, v izvršilnem postopku ni mogoča in ni dopustna. Izvršilno sodišče mora v skladu z načelom stroge formalne legalitete prisilno izterjati terjatev iz sodne odločbe in ne more in ne sme ponovno preizkušati, ali je bila ta pravilno in zakonito ugotovljena v pravdnem postopku. Vse dokler ni odločitev razveljavljena ali spremenjena z izrednimi pravnimi sredstvi v pravdnem postopku je izvršilno sodišče nanjo v celoti vezano.

15. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ni bila sprejeta, ker jih dolžnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).