Jedro

Za priznanje statusa begunca je treba dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne, s posledicami, ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1647/98-6 z dne 22.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.9.1998. Z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote D., Oddelka za občo upravo, druge upravne naloge in skupne zadeve z dne 11.9.1997 in odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Z odločbo prvostopnega upravnega organa je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje od 20.10.1941 do 15.5.1945 in pravice, izvirajoče iz tega statusa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 1., 2. in 4. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, v nadaljevanju ZZVN). Navaja, da je v obravnavanem primeru nedvomno ugotovljeno, da je tožnik skupaj z družino že v oktobru mesecu leta 1941 zapustil dom na Ž. vrhu v kraju J., kjer je potekala meja med italijansko in nemško okupacijsko oblastjo, še preden je nemški okupator pričel z rušenjem hiš v obmejnem pasu. Takšno dejansko stanje izhaja tako iz predloženega potrdila Arhiva Republike Slovenije (po katerem je nemški okupator 2.6.1942 pričel z rušenjem hiš v obmejnem pasu v vasi J.), kot tudi iz izjav v ugotovitvenem postopku zaslišanih prič. Ugotavlja, da primeri, kot je tožnikov, niso obravnavani v določbah ZZVN, ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa. Tožnik v postopku ni dokazal, da je pobegnil pred nasiljem okupatorskih sil oziroma da je pobegnil pred prisilno izselitvijo v smislu 2. odstavka 2. člena ZZVN. Glede na tožnikov ugovor, da so bile osebe, ki pred okupatorjevimi ukrepi v obmejnem pasu niso zbežale, kasneje izseljene, prvostopno sodišče še dodaja, da kraj J., kjer je tožnik z družino živel pred zatrjevanim pobegom, ni spadal na območje, ki so ga Namci predvideli za izselitev. Prvostopno sodišče še navaja, da bi utegnil tožnik pridobiti status žrtve vojnega nasilja na podlagi spremenjenega materialnega predpisa (Zakon o spremembah n dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list Republike Slovenije, št. 43/99 - v nadaljevanju ZZVN-D), ki v času odločanja prvostopnega upravnega organa še ni veljal, vendar pa mora novo zahtevo vložiti najkasneje v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona (do 19.12.1999).

Tožnik v pritožbi navaja, da je bistveno, kaj se je z domačo vasjo in njenimi prebivalci dejansko dogajalo, ne pa, kaj je bilo s strani okupatorja predvideno. Okupator je hiše v obmejnem pasu porušil, prebivalci vasi pa so zbežali, da bi si rešili življenje. Zaradi tega so bili žrtve vojnega nasilja. Napačna je ugotovitev sodišča, da kraj Javor ni spadal na območje, ki so ga Nemci predvideli za izselitev. Njihova hiša je stala na razmejitveni črti med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem in je bila porušena. Res je, da je okupator hiše pričel podirati šele v začetku junija 1942, vendar če ne bi zbežali pred nasiljem oziroma grožnjo, ki so jo izvajale okupacijske sile, bi jih okupator izselil. Glede na to, da ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 pobegnila pred vojnim nasiljem - begunec iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja rušenja, požiga ali izropanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece, prosi, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja in pravice, ki iz tega izhajajo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Obrazložitev, v kateri je zavrnilo tožbene ugovore in razlogi, ki jih je navedlo, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in v skladu z ostalimi podatki in listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah ZZVN.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, in jih ne navaja ponovno.

V času odločanja tožene stranke je ZZVN kot žrtve vojnega nasilja opredelil državljane Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Med žrtve vojnega nasilja zakon šteje tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem (begunec). Begunec je po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Za priznanje statusa begunca je potrebno dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne, s posledicami (taborišča, internacije, prisilno delo, izgoni), ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje žrtev vojnega nasilja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnik ni dokazal, da je pobegnil pred nasiljem okupatorskih sil oziroma pred prisilno izselitvijo v smislu 2. odstavka 2. člena ZZVN, zato pritožbene navedbe, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da v času, ko je o tožnikovi zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca odločal prvostopni upravni organ, še ni veljal ZZVN-D, ki je za žrtev vojnega nasilja - begunca štel tudi osebo, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (3. odstavek 1. člena ZZVN-D). Ker mora sodišče presojati zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na predpis, ki je veljal v času odločanje prvostopnega organa, kasneje spremenjenega ZZVN prvostopno sodišče pravilno ni upoštevalo. Že po odločitvi v upravnem sporu na prvi stopnji pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/2001) razveljavljena določba 16. člena ZZVN-D, ki je določala 6 mesečni rok za uveljavljanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po tej noveli ZZVN. Tako ima tožnik še sedaj, na podlagi 7. odstavka 1. člena ZZVN-D, možnost uveljavljati status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izhajajoče pravice, in sicer pri pristojnem upravnem organu.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.