Jedro

Kadar gre za denacionalizacijo stvari, ki so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, je o zahtevi za denacionalizacijo pristojno odločati sodišče in ne upravni organ (1. odstavek 56. člena v zvezi s 5. členom ZDen).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 31.1.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za gospodarski razvoj, finance in urejanje prostora Občine z dne 9.2.1994, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 516 in parc. št. 517 (del) pripisanih vl. št. 39. Svojo odločitev je tožena stranka obrazložila z ugotovitvijo, da je tožnik za navedeno zemljišče sklenil kupoprodajno pogodbo, v kateri je pod točko III. določena kupnina 100.000 din, kot odškodnina za sadno drevje pa 30.000 din. Tožena stranka meni, da navedena pogodba, na podlagi katere je sporno zemljišče prešlo v družbeno lastnino, ni bila izdana na podlagi prepisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (dalje: ZDen), ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, in tako niso podani pogoji za vrnitev tega zemljišča na podlagi 4. člena ZDen. Prvostopni upravni organ je torej ravnal pravilno, ko je tožnikovo zahtevo na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje: ZUP) zavrgel. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bil v podpis kupoprodajne pogodbe z dne 1.9.1954 dejansko prisiljen ter da je pogodba nična, saj predmet pogodbe ni določen. V pogodbi se omenja samo del parcel št. 516 in 517, ki v naravi ni bil določen niti ni bil nikoli odmerjen. Tudi ni določena pogodbena cena, saj točka III. pogodbe določa samo odškodnino za sadno drevje, pa še ta tožniku ni bila nikoli plačana. V upravnem postopku dalje ni bilo upoštevano, da je tožnik še vedno vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik, zlasti pa tudi ne, da se navedena pogodba nanaša samo na manjši del parcel, na katerem je bila po letu 1954 zgrajena garaža s skladiščem, čeprav se v VI. točki pogodbe navaja, da zemljišče služi za zgraditev zadružnega doma. Upravni organ vseh teh dejstev ni razjasnil, temveč je odločil brez obravnave, s čemer je bil tožnik tudi prikrajšan za možnost predlaganja dokazov o navedenih dejstvih. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki tudi naloži plačilo stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je upravni organ prve stopnje s sklepom z dne 9.2.1994 tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin zavrgel, v obrazložitvi sklepa pa navedel razloge, zaradi katerih je menil, da zahteva ni utemeljena. O utemeljenosti zahteve oziroma zahtevka odloča upravni organ meritorno. Iz tega sledi, da je izrek prvostopenjskega sklepa, katerega vsebina je postopkovne narave, v nasprotju z njegovo obrazložitvijo in tožena stranka bi morala sklep odpraviti že iz tega razloga (1. odstavek 242. člena ZUP). Kolikor je menila, da je odločitev prvostopenjskega organa vendarle pravilna, pa bi morala razloge za takšno stališče navesti v obrazložitvi svoje odločbe jasno in nedvoumno. Toda tudi tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da "niso podani pogoji za vrnitev tega zemljišča na podlagi 4. člena ZDen", kar bi zopet kazalo na vsebinsko presojo zahtevka. Povsem zmotno pa je po presoji sodišča njeno nadaljnje razlogovanje, da je bilo ravnanje prvostopenjskega organa ob okoliščinah, ki jih sama ugotavlja v izpodbijani odločbi, pravilno in skladno z 2. odstavkom 125. člena ZUP.

Tožena stranka namreč ugotavlja, da je sporno zemljišče prešlo v družbeno lastnino na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil tožnik, torej na podlagi pravnega posla. Kadar gre za denacionalizacijo stvari, ki so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, pa gre za primer, ki ga ureja 5. člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93). O zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen pa je pristojno odločati sodišče v nepravdnem postopku (1. odstavek 56. člena ZDen) in ne upravni organ. Tožena stranka bi morala torej glede na svoje dejanske ugotovitve izpodbijani sklep odpraviti (241. člen ZUP) ter zahtevo odstopiti pristojnemu okrajnemu sodišču (4. odstavek 66. člena ZUP).

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče odpravilo. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je - enako tudi ZUP - smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker po 61. členu Zakona o upravnih sporih v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške.