Jedro

Morebitna nezakonitost premestitve oziroma drugih ukrepov, ki se jih je tožena stranka poslužila (opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kazenska ovadba, preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov), sama po sebi še ne zadostuje za obstoj protipravnosti njenega ravnanja. Čeprav je bila premestitev tožnika izvedena tudi v povezavi z dogodkom, do katerega je prišlo zaradi prejete gotovine, je bil v resnici podan tudi zakonski razlog za premestitev. V okviru zakonskih pristojnosti je tožena stranka ravnala tudi, ko je sprejela druge ukrepe zoper tožnika. Ravnanje tožene stranke zato ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo in ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna razlike v zneskih bruto plače(1) za čas od 1. 2. 2011 do 19. 4. 2013, zanj odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezne neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu za plačo preteklega meseca (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe v II. točki izreka in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka v III. točki izreka, se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in plačilo vseh stroškov postopka naloži toženi stranki, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da bi morala tožena stranka že s pravnomočnostjo sodbe v zadevi opr. št. I Pd 560/2011 tožniku priznati reparacijo in reintegracijo, ne da bi tožnik za to moral vložiti tožbo. Razlogi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka aktivno pristopila k realizaciji pravnomočne in izvršljive sodbe, so sami s seboj v nasprotju, saj tožnik razlik v plači ni dobil in tudi ni bil ustrezno razporejen. Pogoji za premestitev iz 149. člena Zakona o javnih uslužbencih niso podani. Iz zapisnika delovnega sestanka Referata A. z dne 29. 11. 2010 in izvoda z dne 31. 1. 2011 izhaja, da je B.B. povedal, da so določene kadrovske spremembe pri tožniku povezane z akcijo C.. Opozarja tudi na listino Razporejanje na delo v oddelku I. – zaključno poročilo, iz katerega izhaja, da je bilo delavcev v Centru oziroma Referatu, kjer je delal tožnik, premalo, kar pomeni, da ne obstojijo razlogi za njegovo premestitev. Z izpodbijanima sklepoma se je torej izvajalo šikaniranje tožnika, ne pa premestitev po določbah ZJU. Opozarja na Poročilo o izrednem nadzoru nad delom Centra I. z dne 16. 12. 2010, iz katerega izhaja, da je bilo opravljeno preveliko število nadur, kar dokazuje, da je bilo delavcev premalo in da ni bilo razlogov za tožnikovo premestitev. Ker sta sklepa o premestitvi nezakonita, je avtomatsko podana protipravnost ravnanja tožene stranke, tožnik pa je dokazal tudi obstoj škode in vzročne zveze. Z nezakonitim preprečevanjem opravljanja dela se je tožnika degradiralo, prizadelo, vse navedeno je pomenilo hud poseg v njegove osebnostne pravice in tudi v pravico do osebnega dostojanstva ter poseg v varnost. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika ni bilo mogoče vrniti na isto ali primerljivo delovno mesto. Spregledalo je, da je bila nezakonitost sklepa z dne 24. 11. 2010 ugotovljena že v predhodni pravdi. Za potrebe te odškodninske tožbe pa ni kot predhodno vprašanje ugotavljalo, ali je bil ta sklep izdan kot povračilni ukrep zaradi tožnikovega sodelovanja v akciji C., ni se torej spuščalo v vsebinske razloge za premestitev. Enostavno je sprejelo tezo, da je bil razlog za tožnikovo premestitev učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 8. člena ZPP. Opozarja na dopis Ministrstva D. z dne 15. 5. 2013, iz katerega izhaja, da so v oddelku za varovanje oseb sistemizirana delovna mesta E. in prosta v Referatu F. in Referatu G. ter predlagano, da se preuči možnost premestitve enega izmed višjih policistov specialistov iz Referata A. na eno izmed prostih delovnih mest in se tako sprosti mesto za tožnika. Kljub temu tožena stranka sodbe ni ustrezno realizirala. Sodišče prve stopnje tudi druge premestitve ni obravnavalo kot predhodno vprašanje za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da element protipravnosti ni izpolnjen, ker je tožnik umaknil tožbo v zvezi z drugim sklepom o premestitvi. Kljub umiku tožbe bi sodišče prve stopnje ta element moralo ugotavljati. S tem, ko je bil tožnik ovaden zaradi jemanja podkupnine, mu je bilo podano opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, bil premeščen na drugo delovno mesto, sta mu bila odvzeta plačilna razreda in naziv ter mu je bilo odvzeto dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, je bila kršena njegova pravica do dela, prizadeta njegova možnost poklicnega in osebnega razvoja, vključno z doseganjem in razvojem statusa, položaja, oziroma ugleda v delovnem in življenjskem okolju. Bil je ponižan, razžaljen, prizadet je bil njegov ugled v javnosti, med kolegi, v službi. Povod za vse te ukrepe pa so bile ugotovitve v zvezi z zadevo C.. Vse odločitve, ki jih je tožena stranka sicer izvrševala v okviru svojih pristojnosti, so bile nezakonite in brez pravne podlage na tožnikovo škodo. Izpodbija tudi verodostojnost priče H.H.. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni podano očitano nasprotje med navedbo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka aktivno pristopila k realizaciji sodbe, izdane v zadevi opr. št. I Pd 560/2011, in med navedbo, da tožnik ni dobil razlike v plači. O obračunu in plačilu plače namreč z navedeno sodbo sodišče ni odločalo, saj takšnega zahtevka tožnik v tistem sporu ni postavil. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi vsebinske razloge za premestitev tožnika. Podanih pa ni niti drugih pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne bi dalo preizkusiti, zato očitana bistvena kršitev ni podana. Očitani absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP sta zatrjevani le pavšalno, zato se do teh pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva odškodnino v višini 20.000,00 EUR ter obračun in plačilo razlik v plači. Pritožbo vlaga le tožnik zoper odločitev, da se zavrne odškodninski zahtevek. Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da je tožena stranka v zvezi s premestitvijo tožnika na drugo delovno mesto, za katero po njegovem mnenju ni bilo zakonskih pogojev, kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu in posegla v njegove osebnostne pravice, v pravico do osebnega dostojanstva in do svobode dela.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: – da je tožnik sprva opravljal delo na delovnem mestu E. v Referatu A. Oddelka I. Centra J. (ki sodi v K., Generalno L., Upravo M.); – da je bil s sklepom z dne 24. 11. 2010 premeščen na delovno mesto N. na Policijsko postajo O. Policijske uprave P.; – da je bil ta sklep (in sklep, da se njegova pritožba zavrne) s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 560/2011 kot nezakonit razveljavljen, in sicer zato, ker je tožnik za prihod na delo potreboval v obe smeri več kot dve uri (v druge razloge se sodišče posledično ni spuščalo); – da je po pravnomočnosti sodbe tožena stranka tožnika vnesla v sistem za obračun plač na delovno mesto E. v Oddelku I., saj delovnega mesta E. v Oddelku I. po spremembi sistemizacije ni bilo več; – da je tožnik 22. 4. 2013 nastopil delo v Centru J., nato pa mu je 10. 9. 2013 tožena stranka podala sklep, s katerim ga je z delovnega mesta E. v Referatu A. Oddelka I. na delovno mesto R. v Oddelku S. (tudi zoper ta sklep je tožnik uveljavljal sodno varstvo, vendar je bil postopek zaradi umika tožbe ustavljen).

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim sklepom o premestitvi preverjalo, ali je bila premestitev v resnici izvedena zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, kot je navedeno v sklepu, torej v skladu s 149. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) ali pa je bila posledica ugotovljenih kršitev tožnika (in drugih policistov) v zvezi z varnostno akcijo „C.“, kot je trdil tožnik. Tožnik je namreč po ugotovitvi sodišča prve stopnje med 19. 7. 2010 in 21. 7. 2010 v okviru navedene varnostne akcije opravljal varovanje uradnega obiska emirja države T. v Republiki Sloveniji. Po opravljenem varovanju je v kuverti prejel denar, in sicer 300,00 EUR (denarne zneske in druge predmete – konkretno ročne ure – so prejeli tudi drugi policisti). Tožena stranka je tožniku (in ostalim policistom) prav zaradi prejema tega denarja(2) podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zoper njega podala kazensko ovadbo (ki je bila zavržena, ker ni bil podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje jemanja podkupnine(3) ) in mu preklicala dovoljenje za dostop do tajnih podatkov za čas do 11. 5. 2011(4). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je do prve premestitve tožnika sicer prišlo v povezavi s sprejemom denarnega zneska, vendar hkrati tudi zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa ter vezano na večjo kadrovsko podhranjenost Policijske uprave P. v primerjavi z enoto, od koder so tožnika premestili. Do enakega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo tudi pri presoji (drugega) sklepa o premestitvi z dne 10. 9. 2013, ki je bila prav tako izvedena zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa (kadrovska nezasedenost v Oddelku S.), kot je navedeno v sklepu, torej v skladu z določbo 149. člena ZJU. Do takšne ugotovitve v zvezi z drugim sklepom o premestitvi je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenih dokazov in ne le na podlagi dejstva, da je tožnik tožbo za razveljavitev tega sklepa umaknil. 10. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka aktivno pristopila k realizaciji sodbe Delovnega in socialnega sodišča opr. št. I Pd 560/2011, s katero je bilo razsojeno, da se prvi sklep o premestitvi in z njim povezan sklep, da se pritožba zavrne, kot nezakonita razveljavita. Ker ta odločitev hkrati pomeni, da je tožnik še vedno razporejen na delovno mesto, na katerem je bil pred izvedeno premestitvijo, je tožena stranka morala to obveznost izpolniti. Tožena stranka je to poskušala storiti, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, vendar je ni mogla, ker delovnega mesta E. v Referatu A., na katerega je bil tožnik razporejen pred premestitvijo, zaradi spremenjene sistemizacije ni več imela. Zato je utemeljeno iskala druge rešitve – tožnika je najprej razporedila na delovno mesto E. v Oddelku I., nato pa ga je premestila na delovno mesto R. v Oddelku S.. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi presodilo, da za realizacijo zgoraj omenjene sodbe obračun in izplačilo razlike v plači nista bila potrebna, saj o tem s to sodbo ni bilo odločeno. Obračun in izplačilo razlike v plači je tožnik zahteval šele s tožbo, vloženo v sedaj obravnavanem sporu, prej pa od tožene stranke tega (niti izvensodno) ni zahteval. 11. Tožnik se v pritožbi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili za obe premestitvi tožnika izpolnjeni zakonski pogoji iz 149. člena ZJU, konkretno da je bila premestitev potrebna zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa. To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izpovedi priče H.H., v verodostojnost katere, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni mogoče dvomiti. Vedela je izpovedati o vseh relevantnih dejstvih in o delovanju organov, iz katerih oziroma v katere se je delavce premeščalo. Neutemeljeno se tožnik sklicuje na Ugotovitve izrednega nadzora nad delom Centra J. z dne 5. 1. 2011 (A5). Iz te listine sicer res izhaja, da je število opravljenih nadur preveliko, kot izpostavlja tožnik, vendar se ta ugotovitev nanaša na celotni Center J. in ne le na Oddelek I., v katerem je delal tožnik. Na pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne vpliva niti listina Urada U. z dne 15. 5. 2013 (A32). Iz nje namreč izhaja le predlog, da se preuči možnost premestitve drugih policistov na drugo prosto delovno mesto z namenom, da se sprosti delovno mesto v Referatu A. za tožnika. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili obe premestitvi izvedeni iz zakonsko dopustnega razloga, ni odločilno, da se v listinah, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi (Zapisnik delovnega sestanka Referata A. z dne 29. 11. 2010 – A3 in Zaključno poročilo glede razporejanja na delo v Oddelku I. z dne 24. 9. 2010 – A7), omenjajo tudi dogodki v zvezi z varovanjem emirja države T..

12. Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da ravnanj tožene stranke ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, niti ni z njimi tožena stranka posegla v tožnikove osebne pravice, v pravico do osebnega dostojanstva in do svobode dela.

13. Trpinčenje na delovnem mestu je v četrtem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom(5). V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZDR-1 je delodajalec delavcu v primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava(6). Splošna pravila civilnega (odškodninskega) prava so opredeljena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) in določajo, da morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti (kumulativno) podane štiri predpostavke: protipravnost ravnanja, obstoj škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja škode. V konkretnem primeru je bistveno, da morebitna nezakonitost premestitve oziroma drugih ukrepov, ki se jih je tožena stranka poslužila (opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kazenska ovadba, preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov), sama po sebi še ne zadostuje za obstoj protipravnosti njenega ravnanja. Čeprav je bila premestitev tožnika izvedena tudi v povezavi z dogodkom, do katerega je prišlo zaradi prejete gotovine, je bil v resnici podan tudi zakonski razlog za premestitev. V okviru zakonskih pristojnosti pa je tožena stranka ravnala tudi, ko je sprejela druge navedene ukrepe zoper tožnika. Ugotovljeno postopanje tožene stranke tako ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ter tako ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti.

14. Tožena stranka s svojim ravnanjem, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ni posegla niti v tožnikove osebnostne pravice niti v njegovi pravici do osebnega dostojanstva (21. člen Ustave Republike Slovenije – URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in do svobode dela (49. člen URS). Odškodninska odgovornost tožene stranke torej ni podana niti po tej pravni podlagi.

15. Drugih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za pravilno rešitev obravnavanega spora, ki niso razumljive oziroma iz njih ni mogoče ugotoviti, kateri pritožbeni razlog tožnik uveljavlja, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). O stroških odgovora na pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, saj teh stroškov tožena stranka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) V izreku sodbe sodišča prve stopnje so posamezni zneski razlik navedeni, vendar jih pritožbeno sodišče zaradi preglednosti ne povzema.

(2) Gre za ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 11. člena ZJU in s 3. členom Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril (Ur. l. RS, št. 58/03 in nasl.).

(3) Po drugem in tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.).

(4) Kot izhaja iz odločbe z dne 11. 5. 2011 (A9) zaradi obstoja varnostnega zadržka iz 4. alineje drugega odstavka 27. člena Zakona o tajnih podatkih (ZTP; Ur. l. RS, št. 87/01 in nasl.).

(5) Enako opredelitev je imel tudi prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) v četrtem odstavku 6a. člena.

(6) Prej na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZDR.