Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno štelo obvestilo z dne 25. 2. 2016 kot odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju. Tožena stranka z navedenim obvestilom ni enostransko razdrla pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj se je sodelovanje po tej pogodbi nehalo z iztekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Ker pa je to razmerje, za katerega je tožnik kasneje ugotovil, da ima znake delovnega razmerja, prenehalo z iztekom časa t.j. 31. 3. 2016, je tožnik tožbo vložil skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1, in sicer v 30 dneh, ko mu je razmerje, za katerega meni, da ima vse znake delovnega razmerja, prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo (točka I) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka (točka II).

2. Zoper sklep (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj tožeči stranki ni dodelilo dodatnega roka za izjasnitev o prejetem obvestilu o prenehanju pogodbenega razmerja, ki ga je tožena stranka predložila šele na prvem naroku za glavno obravnavo in na podane navedbe. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za dodelitev roka za prejeto obvestilo oz. vlogo. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožba poudarja, da tožena stranka z dopisom z dne 25. 2. 2016 ni predčasno odpovedala pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj je bila ta sklenjena za obdobje od 6. 1. 2016 do 31. 3. 2016 in je z iztekom dogovorjenega časa prenehala. Tako ne gre za enostransko razdrtje pogodbe, zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožba, vložena v tej zadevi, prepozna in se napačno sklicuje na uporabo določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1, v delu, kjer ugotavlja, da bi moral tožnik uveljavljati sodno varstvo v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice in ne v 30 dneh, ko mu je prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 51/2009, saj je bila v tej zadevi toženi stranki predčasno odpovedana pogodba o sodelovanju in dodeljen odpovedni rok, v tožnikovem primeru pa pogodba ni bila predčasno odpovedana, saj se je iztekla na dogovorjeni dan. Razlogi iz točke 9 obrazložitve sklepa diskriminirajo že tako zapostavljene honorarne sodelavce pri toženi stranki v primerjavi z redno zaposlenimi. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeni organ (pravilno: sodišče) pritožbo zavrne oziroma zavrže, izpodbijani sklep v celoti potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo procesnih napak, ki jih nekonkretizirano navaja pritožnik.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je materialno pravno napačna.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo ne izhaja, da je tožeča stranka predlagala, da se ji dodeli rok za odgovor na tisti dan prejeto vlogo tožene stranke. Po zapisniku je za rok prosila tožena stranka, da bi lahko preverila trditve tožeče stranke, sodišče pa je prejelo sklep, da se predlog tožeče stranke za dodelitev roka za odgovor na na ta dan prejeto vlogo zavrne. Tožeča stranka je ugovarjala bistveno kršitev določb postopka, ki bo vplivala na zakonitost sodbe. Na podlagi tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo ne odraža dejanskega dogajanja na naroku in da ni jasno, katera stranka je predlagala dodelitev primernega roka za podajo odgovora na navajanja oziroma vlogo prejeto na naroku. Iz zapisnika nedvomno izhaja, da je tožena stranka v spis v dveh izvodih vložila obvestilo o prenehanju pogodbenega razmerja, ki je bilo tožeči stranki vročeno 26. 2. 2016, in da je sodišče en izvod prejete listine vročilo tožeči stranki. Ta je v zvezi z vročeno listino navajala, da je to obvestilo brezpredmetno, ker je tožnik opravljal dela na podlagi pogodbe za določen čas. Glede na tako stanje zapisnika, je pritožbeno sodišče z gotovostjo lahko ugotovilo le, da je tožnik pojasnil, da je obvestilo tožene stranke prejel dne 26. 2. 2016 in v zvezi z njim pojasnil, da je to obvestilo brezpredmetno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni moglo preveriti resničnosti pritožbenih navedb, vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo iz tega razloga.

7. Sodišče prve stopnje je napačno štelo obvestilo z dne 25. 2. 2016 kot odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju. Štelo je, da je tožena stranka na podlagi določb 5., 10. in 11. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju enostransko predčasno razdrla to pogodbo. Ker pa je tožnik tožbo vložil 25. 4. 2016, je ta prepozna glede na rok iz 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj se je ta iztekel v 30 dneh od prejema obvestila, s katerim je tožnik izvedel za kršitev pravice.

8. Pravilno opozarja pritožba, da tožena stranka z navedenim obvestilom ni enostransko razdrla pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj se je sodelovanje po tej pogodbi nehalo z iztekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena in ne zaradi obvestila o tem, da po izteku tega časa, tožena stranka s tožnikom ne bo več poslovno sodelovala. Zato so pravilne tudi pritožbene navedbe, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 51/2009 napačno. Tožnik bi sicer lahko po prejemu tega obvestila na toženo stranko nasloviti zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja po 1. odstavku 200. člena ZDR-1, v kolikor bi menil, da ima njegovo razmerje pri toženi stranki vse znake delovnega razmerja. Ker pa je to razmerje, za katerega je tožnik kasneje ugotovil, da ima znake delovnega razmerja, prenehalo z iztekom časa t.j. 31. 3. 2016, je tožnik tožbo vložil skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in sicer v 30 dneh, ko mu je razmerje, za katerega meni, da ima vse znake delovnega razmerja, prenehalo, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ker je tožba vložena pravočasno, naj sodišče prve stopnje o zadevi meritorno odloči. 10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.