Jedro

Sodišče ne ocenjuje otrokovih potreb kot matematično preverljivo računsko operacijo. Sodišče se mora na v številkah izražene potrebe opirati zgolj okvirno, upoštevaje pri tem splošno znana dejstva in pa okoliščine, ki zadevajo konkretnega otroka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje z dne 9. 5. 2019 v zvezi z dopolnilno sodbo in sklepom o popravi z dne 5. 6. 2019 ter dopolnilno sodbo z dne 11. 7. 2019. II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 9. 5. 2019 odločilo, da se zakonska zveza med pravdnima strankama sklenjena 24. 1. 1998, razveže (točka I izreka), da se mld. hči pravdnih strank E. P. (v nadaljevanju otrok) roj. 27. 3. 2004 dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici (točka II izreka), da stiki med otrokom in očetom (tožencem) potekajo neosebno, preko pisem in elektronske pošte (točka III izreka), ter da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino za otroka na roke njene matere in zakonite zastopnice vse dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji, in sicer za obdobje od 1. 9. 2018 do 31. 3. 2019 v višini 110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne za tekoči mesec1, od 1. 4. 2019 v višini 360,00 EUR mesečno, pri čemer je celotno preživninsko obveznost dolžan izpolniti glede zapadlih preživninskih obrokov do izdaje sodbe v 15. dneh, v bodoče pa do 5. dne v mesecu za tekoči mesec v zneskih določenih s to sodbo do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS, odtlej pa v valoriziranih zneskih določenih v pisnih obvestilih CSD o vsakokratni uskladitvi in novem znesku preživnine, ki so skupaj s to sodbo izvršilni naslov (točka IV izreka), v presežku do uveljavljanih 250,00 EUR preživnine za obdobje od 1. 9. do 31. 12. 2018 ter do uveljavljanih 500,00 EUR preživnine za obdobje od 1. 1. 2019 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del citirane sodbe ter odločitev o pravdnih stroških (točka V in VI izreka) se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti ter naložitve tožencu, da plača tožničine stroške postopka. Najprej v pritožbi pojasnjuje, da se je tožnica na glavni obravnavi 20. 12. 2018 glede stroškov otroka sklicevala na podatke Zavoda za statistiko RS o povprečnih stroških članov gospodinjstva v RS v letu 2016, česar toženec ni prerekal, kar pomeni, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izhajati iz nespornega dejstva, da znaša povprečni mesečni strošek življenjskih potrebščin na člana tričlanskega gospodinjstva v RS v času odločanja 600,00 EUR. Očitno je napačna ugotovitev, da znašajo stroški otroka za preživetje mesečno 600,00 EUR bo dejstvu, da sodišče ugotavlja, da je pred toženčevim odhodom otrok užival višji standard od povprečja in višji tudi zaradi otrokovega aktivnega športnega udejstvovanja in drugih obšolskih dejavnostih (nemščina) ter posebnih zahtev glede prehrane. Toženčeve navedbe o otrokovih stroških bi bilo potrebno presojati skozi njegovo oceno lastnih mesečnih stroškov prehrane, oblačil in avtomobila, ki jih je ocenil ob priliki zaslišanja na obravnavi 2. 4. 2019 na 800,00 EUR, medtem ko je stroške prehrane, obutve svoje odraščajoče hčere, ki ima težave s prehrano in se aktivno športno udejstvuje ocenil na 190,00 EUR (hrana 110,00, obleka in obutev 80,00 EUR). Nadalje pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje o mesečnih stroških prehrane v višini 130,00 EUR, saj je košarica zdrave hrane v RS že leta 2015 presegla 175,00 EUR. V zadevi IV P 654/2018, s katero se je sodišče seznanilo pred sprejemom sodbe in se nanaša na potrebe druge hčere pravdnih strank A., je sodišče zagotovo zasledilo statistični podatek stroškov hrane v letu 2016, ki je za adolescenta znašal 139,00 EUR, upoštevaje dvig cen hrane in pijače (v letu 2017 so se cene hrane in pijače dvignile za 2,9%, v letu 2018 za 0,6%) bi stroški povprečne hrane in ne hrane iz zdrave košarice v začetku leta 2019 znašali okoli 145,00 EUR. Glede na pomembno višje cene izdelkov brez laktoze pa ni dvoma, da je točno poročanje tožnice, da je bilo po razpadu skupnosti s tožencem mogoče stroške otrokove prehrane iz prvotnih 200,00 EUR znižati največ na 170,00 EUR mesečno. Prav tako se ne strinja s toženčevim stališčem, da je tožničina ocena otrokovih potreb v zvezi z obleko, obutvijo in športom 100,00 EUR mesečno, pri čemer izpostavlja, da je očitno toženčevo stališče, da se spodobni copati za tek kupijo za 40,00 EUR in trenerka za 15,00 EUR nenavadno, posebej glede na njegovo izpovedbo o svoji obleki in hrani. Zgolj zaradi razpada njihove skupnosti ni moč pričakovati, da bi morali pričeti kupovati cenejši tekstil in obutev, bistveno slabše kakovosti otroku, kot ga je bila navajena pred tem. Hkrati je sodišče prezrlo dejstvo, da stroški za osebno higieno otroka znatno prekašajo običajne, saj otrok intenzivno trenira tako rekoč vsak dan v tednu. Prav tako je zmotno stališče sodišča, da predstavljajo stroški končnih izletov, obšolskih dejavnosti, kot so plesne vaje in prireditev, kot je valeta, tako izjemne stroške, da je mogoče zanje iskati povračilo le preko določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o verziji. Pri nobenem od teh stroškov ne gre za nek izjemen, enkraten oziroma neponovljiv dogodek v življenju šolajočega otroka, temveč je to del šolskega programa, ki ga je nujno ovrednotiti kot splošni preživninski strošek. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati tožnico, da predloži seznam delovnih zvezkov oziroma učnih pripomočkov s cenami, v kolikor je ocenilo s strani tožnice ovrednoten znesek 200,00 EUR za pretiran. Glede na prejemke staršev pa je tudi napačno stališče sodišča, da bo moral otrok zaradi razpada njihove skupnosti varčevati pri udeleževanju se rojstnih dnevov svojih prijateljev oziroma organizaciji lastnega, pri čemer enako velja glede stroškov počitnic. Zgrešeno je stališče, da so neupoštevni stroški posteljnine in brisač, saj gre za potrošno blago, pri čemer otrok zaradi števila treningov porabi bistveno več brisač kot običajno, kar pa se tiče posteljnine, se je bo moralo kupiti še lepo število, da bo otrok sam sposoben skrbeti zase. Ker je tožnica vse stroške dokaj natančno opredelila po višini, bi moralo sodišče prve stopnje natančno pojasniti zakaj ji ne verjame (to je storilo le glede stroškov pralnega praška), posledično je obrazložitev nezadostna in storjena bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je določen toženčev delež k otrokovemu preživljanju glede na toženčeve bistveno višje prihodke iz delovnega razmerja od tožničinih, zato meni, da če bi otrokovi stroški preživetja mesečno znašali res le 600,00 EUR, morala toženca bremeniti mesečna preživnina, ki bi presegala 400,00 EUR. Nazadnje graja stroškovno odločitev z navedbo, da ZPP ne določa, da v zakonskih sporih vsaka stranka krije svoje stroške postopka, temveč je sodišče dolžno o njih odločiti po tehtnem prostem preudarku, ki ga je dolžno vsebinsko pojasniti, kar pa ni ponavljanje stališč iz judikata Vrhovnega sodišča ter bi glede na dejstvo, da je toženec podcenjeval otrokove potrebe, ob njegovih prihodkih in prihrankih in ob njegovem zagovarjanju utemeljenosti svojih 800,00 EUR visokih mesečnih stroškov zgolj hrane, obleke in avtomobila, bila zagotovo okoliščina, ki bi morala vplivati na drugačno stroškovno odločitev, pri čemer se bi morali zanemariti toženčevi dodatni pravdni poskusi upoštevanja potreb njegove partnerke, h kateri se je preselil in ki določen čas te pravde prejema zgolj nadomestilo za čas brezposelnosti. Priglaša stroške.

3. Tožnica je po svojem pooblaščencu vložila še pritožbo zoper dopolnilno sodbo z dne 11. 7. 2019, v kateri je sicer umaknila pritožbo zoper obrestni del (katerega je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo popravilo), ponovila pa je že v prvotni pritožbi podane trditve v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka ter je v tej pritožbi priglasila stroške.

4. Pritožbo zoper odločitev v točki III in IV izreka citirane sodbe pa vlaga tudi tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, smiselno s predlogom na njeno spremembo v smislu določitve 250,00 EUR mesečne preživnine ter določitvijo stikov po predlogu toženca, ki se nahaja v spisu. Glede stikov toženec navaja, da je dobro viden negativni vpliv matere, ki je s svojo negativno predstavo o tožencu, popolnoma in zlonamerno vplivala na odraščajočo deklico, da je pričela odklanjati vsakršen stik z očetom, pri čemer je toženec pogrešal vlogo sodišča, ki v takšnih in podobnih situacijah varuje največje koristi mld. otroka in v ta namen izvede določene dokaze, da ugotovi ali obstaja pri deklici kakšen razumen razlog zakaj kategorično odklanja stike z očetom, ali morda gre za odtujitveni sindrom in je mati morda zlorabila svojo starševsko vlogo. Otrok, 15-letnica se je čez noč obrnila proti njemu in njegovi družini (tudi babici in dedku), ki živijo v hiši zraven, loči jih zgolj dvorišče, vendar ob slučajnem srečanju, otrok, vnukinja pogleda vstran ali povesi pogled. Edina razumna razlaga je, da ji tožnica stikov z njimi niti z njim ne dovoli, na kar pa nenazadnje kažejo tudi tožničini pretekli vedenjski vzorci, ko je lagala da je že diplomirala, in ko je lagala da dela na P.. Kar se tiče višine preživnine, jo izpodbija v presežku nad 250,00 EUR mesečno. Ta znesek, ki ga sicer plačuje za otroka, se mu zdi primerna preživnina glede na potrebe otroka in zmožnosti staršev, pri čemer ima dolžnost plačevati preživnino še za drugo hčero A., ki je študentka in se redno šola, v višini 280,00 EUR (sodba še ni pravnomočna). Sodišče se ni ukvarjalo s splošnim premoženjskim stanjem tožnice in z njenimi dohodki, pri tožencu pa je iskalo prav vse, tudi poslovanje družbe in poslovanje kot samostojnega podjetnika, pri čemer ni upoštevalo celotnega poslovnega izida in vseh obremenitev po posojilnih pogodbah, kot jih je zatrjeval toženec. Sodna praksa izenačuje oba starša v starševskih dolžnostih vezanih na preživljanje otroka, pri čemer tožnica ni izkazala otrokovih potreb na 850,00 EUR, pa tudi ni mogoče slediti zaključku oziroma dokazni oceni sodišča o 600,00 EUR mesečno, po mnenju toženca so ti stroški ocenjeni še vedno nerealno in previsoko, prispevek obeh staršev pa ni pravično in enakomerno porazdeljen med oba. Pri tem tudi ni upoštevalo, da premoženje strank še ni razdruženo, da tožnica z obema otrokoma živi v skupni nepremičnini, uporablja celotno popolnoma opremljeno hišo s funkcionalnim zemljiščem in garažo, brez plačila najemnine, pri čemer niti ne plačuje vseh stroškov povezanih z uporabo nepremičnine. Poleg tega je opustila obdelavo vrta ob hiši. Nadalje ne drži, da je prehrana za otroka toliko dražja zaradi njene bolezni oziroma laktozne intolerance, za katero meni, da njen obstoj tožnica niti ni izkazala. Zato je znesek v višini 170,00 EUR kot ga je ovrednotila mati oziroma v višini 130,00 EUR kot je znesek priznalo sodišče otroku za hrano previsok, ob tem da ima deklica urejeno malico in kosilo v šoli. Nadalje se ne strinja z ugotovitvami sodišča o izkazanih potrebah glede dopustovanja, prereka strošek za nemščino 65,00 EUR, tudi za športno udejstvovanje in stroške počitnic, stroški zavarovanja „zlati ključ“ pa prav gotovo ne sodijo v okvir potreb preživljanja otroka in ta znesek sodišče ne bi smelo šteti med redne preživninske stroške. Navaja naj se zavarovanje prekine in se denar ob izplačilu po tej polici porabi v korist otroka oziroma za njegovo šolanje. Poleg tega je sodišče nekritično ocenilo prihodke na računih družbe P. d.o.o., M. P. s.p. in na osebnih transakcijskih računih toženca. Res je, da je toženec v preteklosti v različnih obdobjih ustvarjal različno visoke prihodke, vendar za poslovanje ni imel lastnih sredstev, denar oziroma finančna sredstva mu je pogosto posojala mati, kar ji je moral toženec vrniti, nakazilo pa je izvršil tako, da je denarni tok zaprl po isti poti, kot ga je položil na račun družbe, torej če tudi je formalno prišel na njegov osebni TRR, ga je v nadaljevanju vrnil oziroma prenakazal na račun posojilodajalke, matere, zato to ni njegov čisti prihodek. Zaključek sodišča je selektiven, sodišče ne pojasni, zakaj ni upoštevalo obveznosti toženca kot družbenika do posojilodajalcev ali jih ni upoštevalo v celoti. Priglaša stroške.

5. Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

6. V obravnavanem primeru se na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ)2, ob dejstvu, da je bil postopek začet pred začetkom uporabe tega zakonika pred pristojnim sodiščem3, dne 28. 8. 2018, za odločanje v tej zadevi uporabi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)4 ter Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 215. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).5

7. V obravnavanem primeru sta se pravdni stranki sporazumeli o tem, da se njuna mld. hči (v nadaljevanju otrok) dodeli v varstvo in vzgojo materi (tožnici), pritožbeno sporna pa je odločitev o stikih z očetom in pa višina mesečne preživnine določene v višini 360,00 EUR. Sodišče prve stopnje je glede izvrševanja stikov z očetom (tožencem) odločilo, da ti potekajo neosebno, preko pisem in elektronske pošte, s čimer sta starša soglašala, kot primeren način ga je predlagal tudi CSD, z njim pa je soglašal tudi otrok.6 Sodišče je takšen način ocenilo, da je zaenkrat v največjo otrokovo korist.7 Otrokove potrebe je sodišče ocenilo v višini približno 600,00 EUR mesečno, pri čemer je sedaj 15-letni hčeri toženec dolžan za njeno preživljanje prispevati mesečno 360,00 EUR (oziroma 60%), mati pa preostanek, torej 240,00 EUR (40%). Tako določeno preživnino pa je toženec dolžan plačevati za čas od 1. 9. 2018 dalje.

Glede stikov:

8. Zoper odločitev o izvajanju stikov se pritožuje le toženec, vendar njegova pritožba ni utemeljena iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

9. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo zakonsko določbo petega odstavka 106. člena ZZZDR, po katerem lahko sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi, pri čemer stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj, sodišče pa lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. 10. Pritožba toženca, ki sedaj graja odločitev sodišča prve stopnje o posebnem režimu izvajanja stikov, ki ne potekajo osebno, temveč preko pisem in elektronske pošte, pri čemer sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo otrokove največje koristi, ni utemeljena. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje se je pri odločanju o izvrševanju stikov otroka z očetom ukvarjalo z otrokovo največjo koristjo, pred odločitvijo pa je pridobilo tudi otrokovo mnenje (in to ne zgolj enkrat, temveč večkrat, kot to izhaja iz obrazložitve v točki 12 izpodbijane sodbe), hkrati pa tudi mnenje CSD, pri čemer ne gre zanemariti dejstva, da je toženec v postopku na prvi stopnji soglašal s tem, da stiki zaenkrat potekajo le v neosebni obliki. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženec, ki je sprva v postopku vztrajal pri osebnih stikih, kasneje, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, soglašal s tem, da potekajo stiki v neosebni obliki, torej preko pisanj (po elektronski pošti), pri čemer je svojo odločitev evidentno pojasnil na naroku dne 5. 2. 20198. 11. Očitno je, da si je toženec po končanem postopku na prvi stopnji premislil in v pritožbi želi doseči, da se naj bi stiki izvajali osebno, vendar pa sedaj v pritožbi ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje, podkrepljene z mnenjem otroka, mnenjem CSD in pa tudi njegovim soglasjem, ter opredelitvijo sodišča prve stopnje o največji koristi otroka z izvrševanjem neosebnih stikov, pri čemer mora sodišče prve stopnje pri svojem odločanju upoštevati čas zaključka glavne obravnave.

12. Zaradi navedenega je potrebno toženčevo pritožbo zoper odločitev o stikih kot neutemeljeno v celoti zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu (točka III izreka izpodbijane sodbe) potrditi.

Glede višine preživnine:

13. Obe stranki postopka, tako tožnica kot toženec se pritožujeta zoper odločitev o višini preživnine, prva kot prenizki in drugi kot previsoko določeni preživnini.

14. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje o otrokovih potrebah (v višini cca 600,00 EUR mesečno) ter določitvi preživnine tožencu (očetu) v višini 360,00 EUR mesečno.

15. Po prvem odstavku 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotavljajo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Na podlagi 129. člena istega zakona se določi preživnina glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri čemer mora po 129.a členu sodišče pri odmeri preživnine za otroke upoštevati prvenstveno otrokovo korist, kar pomeni, da mora biti preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, zajemati pa mora stroške življenjskih potreb, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih otrokovih potreb, sodišče pa jo določi po 131.c členu ZZZDR v mesečnem znesku in za naprej ter se lahko zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino.

16. Pri določanju preživnine mora imeti sodišče v uvidu, da se življenjski standard otroka, ki je bil vzpostavljen v družinskem sobivanju s starši, le zaradi razpada njihove skupnosti, ne sme poslabšati, razen v primeru, če bi prišlo na strani staršev do tega, da bi se jima (ali enemu izmed njiju) življenjski standard znižal v tolikšni meri, da dotedanjega življenjskega standarda otroku ne bi več omogočal. Drugače povedano, dotedanji otrokov standard naj bi ostal nespremenjen, v kolikor seveda to tudi po razpadu skupnosti omogočajo materialne in pridobitne zmožnosti tako preživninskega zavezanca kot tudi tistega, ki mu je otrok dodeljen v vzgojo, varstvo in oskrbo, torej obeh preživljalcev.

Otrokove potrebe:

17. Sodišče ne ocenjuje otrokovih potreb kot matematično preverljivo računsko operacijo, temveč morajo biti le-te ocenjene v višini vrednostne ocene mesečnega stroška ugotovljenih preživninskih potreb otroka, ki je zato zgolj računski približek potrebnim stroškom za zagotovitev otrokovih življenjskih potreb. Uporabiti je potrebno vrednostni in ne matematični pristop. Sodišče se mora na v številkah izražene potrebe opirati zgolj okvirno, upoštevaje pri tem splošno znana dejstva in pa okoliščine, ki zadevajo konkretnega otroka. Pri tem je potrebno poudariti, da preživnina ni omejena zgolj na zadovoljevanje otrokovih potreb, glede katerih je izkazana določena stopnja nujnosti, temveč mora kriti vse potrebe, ki so otroku v korist, seveda, če obstajajo zadostna sredstva za njihovo zadovoljevanje na strani tistih, ki so otroka dolžni preživljati9, to pa sta v našem primeru otrokova starša, tožnica in toženec.

18. Sodišče druge stopnje sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o mesečnih potrebah otroka, hčere pravdnih strank, stare 15 let. Tako otrok vsak mesec potrebuje za10: - stroške bivanja 82,53 EUR (tričlansko gospodinjstvo porabi mesečno v povprečju 247,59 EUR), - higieno (osebna higiena, kozmetika, pralni praški, frizer) 30,00 EUR, - hrano 130,00 EUR, - oblačila in obutev 100,00 EUR (zajema športno opremo za treninge boksa in kikboksa, smučanje, prosti čas), - dejavnosti 62,50 EUR (dodatni pouk nemščine), - stroške treningov, stroške za vožnje 67,53 EUR, - prostočasne aktivnosti 40,00 EUR (telefon, knjige, kino, praznovanje rojstnih dni …), - počitnice 40,00 EUR (oziroma 480,00 EUR letno), - zavarovanje „zlati ključ“ 28,00 EUR, - izdatke povezane s šolo 20,00 EUR (240,00 EUR letno), kar skupno glede na seštevke znaša približno 600,00 EUR11. 19. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je ocena sodišča prve stopnje glede dejanskih izdatkov namenjenim mesečnim potrebam za preživljanje otroka, realna, poleg tega pa tako določena preživnina oziroma ugotovljene mesečne potrebe otroka, ohranjajo življenjski standard v enaki meri, kot je obstajal pred razpadom skupnosti, pri čemer je ugotoviti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, da sta starša potrebe ocenjene v tej višini zmožna kriti.

20. Ni utemeljena pritožbena graja toženca v zvezi z izdatki za prehrano, ko se ne strinja z ocenjenimi potrebami tožnice na 170,00 EUR, pa tudi ne z ocenjenimi končnimi potrebami sodišča v višini 130,00 EUR, pri čemer toženec v pritožbi ne navaja kolikšen pa bi bil zanj primeren znesek za otrokovo prehrano.12 Tudi, če pri otroku ne bi bila prisotna laktozna intoleranca, pa sodišče druge stopnje meni, da za zdravo otrokovo prehrano, ki vključuje veliko sadja, zelenjave in žitaric ter ostalih zdravih stvari, nedvomno za 15-letnega otroka ne zadošča manjši znesek, kot ga je za te potrebe ocenilo sodišče prve stopnje, upoštevaje, da je vanj vključen tudi znesek šolske prehrane (20,00 EUR). Ob tem se izkaže tožničina pritožba, ki se zavzema za višji znesek neutemeljena, hkrati pa nanj ne more vplivati postopek, v katerem so se ugotavljale potrebe druge hčere pravdnih strank13, niti statistični podatki, saj prehranska potreba otroka v konkretnem primeru temelji na konkretnih okoliščinah, do katerih se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo.

21. Nadalje ni utemeljena toženčeva pritožba glede zneska, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako štelo med otrokove potrebe, za učenje nemškega jezika, pri čemer se toženec sklicuje zgolj na dejstvo, da slednje tožnica ni z ničemer izkazala, sodišče pa tako njej kot otroku zgolj verjame. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (glej točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe) je toženec ta izdatek sprva priznal (v odgovoru na tožbo), kasneje pa ga prerekal, češ da ne ve ali ti stroški še vedno obstajajo, kar pomeni, da ni zanikal, da je otrok v času pred njegovo odselitvijo obiskoval dodatne ure nemščine, da pa jih obiskuje še danes je otrok na neformalnem razgovoru povedal tudi sam, hkrati pa je to potrdila tudi tožnica, zato sodišče druge stopnje potrjuje utemeljenosti priznanega stroška (ki po višini ni bil prerekan). Iz enakih razlogov, češ da tožnica ni predložila dokazov o otrokovem športnem udejstvovanju je neutemeljena tudi ta toženčeva pritožbena graja.

22. Kar se tiče stroškov počitnic sodišče druge stopnje sledi razlogom sodišča prve stopnje in meni, da je znesek 480,00 EUR letno primeren. Toženec, ki prereka ta strošek z navedbo, da tožnica ni izkazala nobenih počitniških aktivnosti, saj je tožnica evidentno povedala, in kar toženec ni prerekal, da so v času, ko so še živeli v skupnosti dopustovali trikrat med glavnimi počitnicami 10 dni med prvomajskimi en teden in si namesto le-teh včasih privoščili tudi smučanje (kar toženec ni prerekal). Ob dejstvu, ko je tudi sodišče prve stopnje upoštevalo, da stranki v zvezi s počitnicami nista predložili nobenih dokazil, sodišče druge stopnje sledi oceni sodišča prve stopnje, da za stroške počitnic zadošča znesek na letni ravni 480,00 EUR. S tem pa se izkaže tudi nasprotna pritožbena graja tožnice za neutemeljeno.

23. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja v zvezi s plačilom zavarovanja za otroka (zlati ključ), ki je bilo sklenjeno do otrokove polnoletnosti. Sklenjeno zavarovanje dejansko predstavlja naložbo za prihodnost otroka in tudi določen nadstandard, za katerega tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da so ga starši sposobni nuditi. Ne gre spregledati dejstva, da bo deklica 27. 3. 2020 dopolnila 16 let, zato bi bilo nesmotrno to zavarovanje pred iztekom prekiniti, saj ji lahko v bližnji prihodnosti (traja do 18 leta njene starosti) omogočiti kvalitetnejše šolanje.

24. Neutemeljena je pritožbena graja tožnice v smeri ocenjenih potreb za šolo, ker je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ni pozvalo, da predloži dokazila oziroma je ni podrobneje izprašalo glede nakupa delovnih zvezkov. Sodišče druge stopnje se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o tem, da zadošča na letni ravni znesek 240,00 EUR oziroma mesečno 20,00 EUR iz tega naslova, saj je pri tem upoštevano dejstvo, da nakup knjig ni potreben, potreben je nakup delovnih zvezkov, pri čemer je za učenje nemščine že priznan dodaten strošek. Ob dejstvu, da tožnica ni izkazala (čeprav bi lahko), višjih stroškov oziroma vsaj stroškov, ki jih je imela v začetku letošnjega šolskega leta (2019/2020), je oceniti ta strošek na letni ravni kot primeren. Nadalje sodišče druge stopnje kot primerne ocenjuje tudi ostale stroške kot so stroški za osebno higieno, športno udejstvovanje otroka in pa za obleko in obutev ter ocenjuje, da je te stroške sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo in ocenjena višina le-teh zadošča za otrokove potrebe. Tožničina pritožba v tej smeri, ko zatrjuje, da so te potrebe občutno višje pa iz navedenih razlogov ni utemeljena.

25. Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja tožnice o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot dodaten strošek, strošek brisač in posteljnine. Sodišče druge stopnje se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da teh postavk ni potrebno posebej upoštevati, saj gre za stvari, s katerimi tožnica v gospodinjstvu že razpolaga in jih tudi po oceni sodišča druge stopnje ni potrebno obnavljati na letni ravni, razen brisač, ki jih otrok dodatno porabi zaradi športnih aktivnosti, ta strošek pa je na letni ravni minimalen in dejansko zajet že med stroški oblačil in obutve.

26. Pritožbena graja tožnice, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo statističnih podatkov o povprečnih stroških članov gospodinjstva za leto 2016, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je določilo preživnino na podlagi pravilne uporabe že citiranih zakonskih določb ZZZDR ter objektiviziralo otrokove potrebe v konkretnem primeru (seveda ob upoštevanju pridobitnih zmožnostih pravdnih strank).

Očetove preživninske zmožnosti:

27. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o porazdelitvi preživninskega bremena med starša oprlo na višino dohodkov pravdnih strank, pri čemer je ugotovilo, da je dohodek toženca višji kot dohodek tožnice14. Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega v celoti sledi sodišču prve stopnje, da so preživninske zmožnosti toženca nadpovprečne, zato bo zmožen plačevati višino preživnine v višini 360,00 EUR mesečno (pa tudi za drugo hčero, za katero naj bi znašala mesečna obveznost 280,00 EUR)15, pri čemer ni pomembno, ker imajo otrokove preživninske obveznosti prednost, da je sedanja partnerka toženca brezposelna16. Za prispevanje mesečnih potreb bo moral toženec plačevati 60% oziroma 360,00 EUR, medtem ko tožnica 240,00 EUR oziroma 40%, poleg tega pa ji preostane še vsakodnevno varstvo in vzgoja otroka v smislu kuhanja, pranja, vsakodnevno organizacije glede šolanja, izvenšolskih dejavnosti, zdravljenja in drugo.

28. Neutemeljena je pritožbena graja o tem, da sodišče ni upoštevalo posojil, ki naj bi tožencu dala njegova mati za poslovanje družbe P. d.o.o., saj o tem toženec ni predložil nikakršnih dokazov, sodišče prve stopnje njegove trditve zato pravilno ocenjuje kot neprepričljive, k takšni dokazni oceni pa se pridružuje v celoti tudi sodišče druge stopnje. V tej smeri podana pritožbena graja zato ni utemeljena.

29. Sicer pa je ugotoviti, da bo toženec že s svojim mesečnim rednim prihodkom sposoben zagotavljati preživninsko breme 360,00 EUR za otroka in ga bo lahko realiziral že iz teh prihodkov, torej iz plače. Pri tem je irelevantno dejstvo, da si pravdni stranki še nista razdelili skupnega premoženja, saj slednje na določitev otrokove preživnine v ničemer ne more vplivati. Po drugi strani bo tudi mati zmožna preživninskega bremena glede na ugotovljene mesečne potrebe otroka iz svojih rednih mesečnih prihodkov, torej iz plače, katere višina je sicer nekoliko nižja od toženčeve, vendar še vedno dovolj visoka, da bo zmogla preživninsko breme v višini 240,00 EUR mesečno.

30. V posledici navedenega je odpadla potreba po odgovarjanju na pritožbena izvajanja v zvezi s preživninskimi zmožnostmi na strani toženca in na strani tožnice ter sodišče ocenjuje, da je mesečni strošek ugotovljenih preživninskih potreb otroka pravilno s strani sodišča prve stopnje razdeljen med oba starša tako, da krije toženec 60% teh potreb, mati pa 40%, upoštevaje pri tem, da nanjo odpade vsa vzgoja, varstvo in oskrba. Preživninsko breme je zato po oceni sodišča druge stopnje ustrezno razporejeno med oba starša. 31. Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja tožnice o določitvi 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti tožencu za vso že zapadlo mesečno preživnino za nazaj. Sodišču druge stopnje pravzaprav ni jasno, kaj želi tožnica s to pritožbeno grajo povedati. V določbi 313. člena ZPP je jasno določeno, da kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, v obravnavanem primeru gre za denarno terjatev - preživninsko terjatev, se določi v sodbi tudi rok, v katerem se mora slednja izpolniti, ta rok pa, če ni v posebnih predpisih drugače določeno, znaša 15 dni in začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Sodišče prve stopnje je bilo torej dolžno v sodbi določiti tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki znaša za denarne terjatve 15 dni, v kolikor tega ne bi določilo sodišče prve stopnje, bi moralo to storiti sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku. Pritožba tožnice v tej smeri je zato neutemeljena, sodišče prve stopnje pa s takšno odločitvijo ni storilo kršitve postopka.

Glede stroškovne odločitve:

32. Zoper stroškovno odločitev na prvi stopnji, tako odločitev v sodbi in dopolnilni sodbi z dne 11. 7. 2019, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica17. 33. Tožnica nasprotuje odločitvi, ker ZPP ne določa, da v zakonskih sporih vsaka stranka krije svoje stroške postopka, temveč je sodišče dolžno o njih odločiti po tehtnem prostem preudarku, ki ga je dolžno vsebinsko pojasniti ter bi bilo po tožničinem prepričanju toženčevo podcenjevanje otrokovih potreb v tej pravdi o prihodkih in prihrankih, ki jih ima in zagovarjanju utemeljenosti svojih 800,00 EUR visokih mesečnih stroškov (zgolj hrane, obleke in avtomobila) zagotovo okoliščina, ki bi morala vplivati na drugačno stroškovno odločitev.

34. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 413. člena ZPP, po kateri se v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloča o stroških postopka po prostem preudarku ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, ki so ji v postopku nastali. V teh postopkih se urejajo razmerja pravdnih strank v interesu obeh strank ter zagotavljajo koristi skupnega otroka, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo posebnih razlogov, ki bi narekovali drugačno porazdelitev stroškovnega bremena.

35. Sodišče druge stopnje soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, pri čemer poudarja, da načelo prostega preudarka po 413. členu ZPP izključuje uporabo načelo uspeha v postopku. Potrebno je izhajati iz dejstva, da sta stranki v postopku zasledovali največjo korist otroka, pri čemer ni mogoče sklepati drugače za toženca, ki se v postopku ni strinjal z zatrjevanim obsegom in višino otrokovih potreb. Pritožba zoper stroškovno odločitev zato ni utemeljena.

36. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbi pravdnih strank zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje (v zvezi z dopolnilnima sodbama) potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

37. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica za pritožbo in odgovor na pritožbo (ki ni prispeval k rešitvi zadeve na drugi stopnji), toženec pa za pritožbo. Odločitev temelji na določbi 413. člena ZPP.

1 Odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti je v dopolnilni sodbi z dne 5. 6. 2019, nato pa v dopolnilni sodbi z dne 11. 7. 2019 še dopolnitev odločitve, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti (od 6. dne v mesecu za tekoči mesec). 2 Uradni list RS št. 15/17 z dne 31. 3. 2017. 3 Veljavnost od 15. 4. 2017 in uporaba od 15. 4. 2019. 4 Uradni list RS št. 69/04 s spremembami, z veljavnostjo in uporabo do 15. 4. 2019. 5 Uradni list RS št. 16/2019 z veljavnostjo in uporabo od 15. 4. 2019. 6 Glej točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Glej točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Navedbe tožene stranke, citat: „... je popolnoma jasno, da stiki z mld. E. ne morejo steči „na silo“ in to tudi ni njegov namen, saj ne želi mld. E. spravljati v dodatno stisko. Kot očetu mu je zelo težko zapisati, da ne vztraja več pri stikih kot jih je predlagal v odgovoru na tožbo, vendar zgolj iz razloga, da bi dekompenziral stisko mld. E., ne pa zato, ker se ne bi zanimal za vzgojo, varstvo in oskrbo otroka. … Zato umika predlog po pritegnitvi izvedenca, saj tudi sam ocenjuje, da je mld. E. vendarle dovolj zrela … da se lahko sama izjasni glede izvrševanja stikov ...“. 9 Sodba VSRS II Ips 141/2013 z dne 19. 9. 2013, VSRS Sklep II Ips 143/2012 z dne 18. 10. 2012. 10 Glej točka 16 do točka 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Točen seštevek 600,56 EUR. 12 V postopku toženec zatrjuje, da naj bi bil primeren znesek 110,00 EUR. 13 IV P 654/2018. 14 Dohodki očeta znašajo mesečno v povprečju v letu 2016 2.700,00 EUR, v letu 2018 pa celo 3.661,25 EUR mesečno, medtem ko je sedanja toženčeva plača nekoliko nižja, povprečno 1.514,63 EUR mesečno, poleg tega pa ustvarja še dohodek kot samostojni podjetnik ter direktor in lastnik družbe P. d.o.o. (glej točka 30 obrazložitve izpodbijane sodbe), medtem ko so povprečni mesečni prihodki tožnice za obdobje od januarja do avgusta 2018 mesečno povprečno 1.144,04 EUR (glej točka 29 obrazložitve izpodbijane sodbe). 15 Skupno za obe hčeri torej 640,00 EUR mesečno. 16 Gre za odraslo osebo, ki s svojim delom lahko zagotavlja svoje preživljanje, medtem ko si otrok tega ne more zagotoviti, temveč je povsem odvisen od svojih staršev. 17 Pritožba zoper odločitev vsebovano v točki VI. izreka izpodbijane sodbe (razlogi v točki 35 obrazložitve) ter v točki II. izreka dopolnilne sodbe z dne 11. 7. 2019 (razlogi v 7. točki obrazložitve).