Jedro

Pravica do plačila dnevnice v smislu 3. točke 52. člena SKPgd ni odvisna od tega, ali gre za opravljanje rednih delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali le za enkratne oziroma občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca oziroma izven kraja stalnega obrata delodajalca, če je tu delavčevo stalno delovišče, da zaradi tako odrejenega dela odsotnost delavca (s sedeža delodajalca ali drugega stalnega delovišča) traja več kot 6 oziroma 8 oziroma 12 ur dnevno (od tega je odvisna višina dnevnice) in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane.

Izrek

Glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih se revizija zavrže. V ostalem se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugi in tretji alineji prvega odstavka in v tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se pritožba zavrne in se v 3. in 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 666,00 EUR v 15 dneh, sicer tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da iz naslova neto razlike plače za čas od maja 1997 do decembra 1998 tožniku izplača 5.318,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih razlik ter plačilom davka in prispevkov, in iz naslova neizplačanih dnevnic za čas od meseca junija 1997 do decembra 1998 izplača 2.714,08 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov, ter tožniku povrne 1.731,87 EUR stroškov postopka. Pri tem je sodišče glede višine tožnikove plače izhajalo iz določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS, št. 40/97) in določb Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91), ki je veljala za toženca in uvrstitve tožnikovega delovnega mesta voznika tovornjaka v IV. tarifni razred, glede dnevnic pa iz dejanske časovne odsotnosti tožnika zaradi opravljanja dela voznika in veljavne višine dnevnic ter pri tem upoštevalo sprotna izplačila tožniku iz naslova plač in povrnitve potnih stroškov oziroma iz naslova dnevnic. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca glede prisojene razlike plače zavrnilo, razen da je prisojene zakonske zamudne obresti omejilo na višino glavnice, glede prisojenega zneska iz naslova plačila razlike dnevnic pa pritožbi ugodilo in v tem delu tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Hkrati je ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede prisojenih stroškov postopka in tožniku naložilo, da tožencu povrne sorazmerni del pritožbenih stroškov. Ob soglasju z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede trajanja tožnikove odsotnosti v zvezi z delom je menilo, da delo voznika tovornjaka izven sedeža delodajalca ni mogoče šteti za službena potovanja, za katera so kolektivne pogodbe določale plačilo dnevnic, ker je že sama narava dela voznika tovornjaka taka, da se delo opravlja izven sedeža delodajalca. Tožnik je v zvezi s svojim delom bil sicer upravičen do višjih stroškov prehrane, ki so mu nedvomno nastajali. Vendar ni dokazal, da bi bili ti stroški dejansko višji, kot mu je iz tega naslova toženec že sproti izplačeval. 3. Ker vrednost spora iz naslova plačila razlike dnevnic ni dosegla zakonsko določene meje za dovoljenost revizije, je sodišče druge stopnje na podlagi 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) sklenilo, da se v tem delu revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje dopusti. Štelo je, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (plačilo dnevnic poklicnim voznikom), o katerem Vrhovno sodišče doslej še ni odločalo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tako glede zavrnitve zahtevka iz naslova plačila dnevnic kot omejitve prisojenih zakonskih zamudnih obresti vlaga tožnik revizijo in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče svojih materialnopravnih zaključkov ni pojasnilo in zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07). Graja zmotno presojo pojma "službeno potovanje" in obrazloženo graja zmotno presojo podlag za izplačilo dnevnic.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

6. Glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih revizija ni dovoljena, v ostalem pa je revizija utemeljena.

7. V premoženjskem delovnem sporu je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (1. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP), ali če jo sodišče druge stopnje izrecno dopusti (5. točka 31. člena ZDSS-1). Pri tem se za ugotovitev vrednosti predmeta spora vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). Glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih kot postranski terjatvi torej revizija po zakonu ne more biti dovoljena. Ker je v tem delu sodišče druge stopnje tudi ni dopustilo, je sodišče tožnikovo revizijo, kolikor se nanaša na pravnomočno odločitev o zahtevanih zakonskih zamudnih obrestih od dosojenega zneska razlike plače, na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

8. Glede odločitve o zahtevku iz naslova plačila dnevnic izpodbijana sodba ima razloge in v njej ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Zato v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Vprašanje pravilnosti razlogov, s katerimi sodišče utemeljuje svoje razumevanje pojma dnevnica, spada v področje uporabe materialnega prava.

9. V spornem obdobju je plačilo dnevnic urejala SKPGd v 3. točki 52. člena med stroški za službena potovanja. Pri tem je bilo v prvem odstavku navedene točke določeno, da se šteje dnevnica za povračilo stroškov za prehrano, ki so jih imeli delavci pri opravljanju določenih del na službenem potovanju. V drugem odstavku navedene točke je bilo pri tem poudarjeno, da so do povračila stroškov na službenem potovanju (torej tudi do plačila dnevnic) enakopravno upravičeni vsi delavci, ki so napoteni na službeno potovanje, in sicer pod enakimi pogoji in v višini, ki je določena v tarifni prilogi. Smiselno enako je plačilo dnevnic opredeljevala tudi pri tožencu sicer veljavna Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci v 57. členu, le da se je glede višine dnevnic sklicevala na sindikalno listo, ki v spornem obdobju ni bila več aktualna. SKPGd je v 4. točki tarifne priloge glede višine povračil stroškov za službena potovanja in torej tudi glede višine dnevnic odkazovala na višine, določene z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo v odhodek (Uredba, Ur. l. RS, št. 72/93 in 7/95). V tretjem odstavku 2. člena Uredbe so bile določene tri višine dnevnic glede na čas trajanja službenega potovanja (nad 6 ur, nad 8 ur in nad 12 ur dnevno), posebej pa so bile določene tudi višine dnevnic v zvezi s potovanjem v tujino (sedmi odstavek 2. člena Uredbe).

10. Za razlago pojma dnevnica so lahko pomembne tudi določbe Kolektivne pogodbe o povračilu stroškov prehrane med delom in o terenskem dodatku. Tako je bilo v 1. točki 52. člena SKPGd določeno, da se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, v drugem odstavku 4. točke tarifne priloge pa je bila določena tudi višina tega povračila. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci je v 56. členu nalagala delodajalcem, da delavcem tudi zagotovijo prehrano med delom (prvi odstavek), glede višine povračila stroškov pa se je v drugem odstavku sklicevala na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo.

11. Terenski dodatek je bil v 4. točki 52. člena SKPGd opredeljen kot oblika povračila stroškov v zvezi z delom, če delavec dela izven kraja, kjer je sedež delodajalca in izven kraja, kjer je stalno ali začasno prebivališče delavca, ter če sta na terenu organizirana prehrana in prenočišče. Pri tem je bilo določeno, da se terenski dodatek in povračilo stroškov na službeni poti (torej tudi plačilo dnevnic) izključujejo. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci je povračilo za delo na terenu urejala v 61. členu. Glede na določbe o terenskem dodatku v SKPGd sta pravno pomembni določbi drugega odstavka 61. člena navedene kolektivne pogodbe, da se za delo na terenu povrnejo delavcu stroški za organizirano prenočišče in (organizirano) prehrano v višini 75 % cele dnevnice, in prvega odstavka tega člena, da ima delavec pravico do povračila stroškov za prenočišče in dnevnice, če mu delodajalec prehrane in prenočišča med delom na terenu ni uredil. 12. Glede na gornje opredelitve revizijsko sodišče ugotavlja, da pravica do plačila dnevnice, kot oblike povračila stroškov za prehrano na potovanju, zaradi opravljanja "določenih del in nalog" v smislu 3. točke 52. člena SKPGd ni bila odvisna od tega, ali gre pri tem za opravljanje rednih delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali le za enkratne oziroma občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca oziroma izven kraja stalnega obrata delodajalca, če je tu delavčevo stalno delovišče, da zaradi tako odrejenega dela odsotnost delavca (s sedeža delodajalca ali drugega stalnega delovišča) traja več kot 6 oziroma 8 oziroma 12 ur dnevno (od tega je odvisna višina dnevnice) in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane. Poleg odredbe delodajalca za delo v drugem kraju oziroma na določeni relaciji sta torej bistvena elementa dejanska odsotnost delavca s sedeža delodajalca (lahko tudi delavčevega prebivališča, če lahko službeno pot zaključi doma) v trajanju najmanj 6, 8 ali 12 ur dnevno, in dejstvo, da mora delavec med opravljanjem takih delovnih obveznosti za svojo prehrano poskrbeti sam.

13. Glede na gornje predpostavke je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da tožnik ne glede na ugotovljeni čas odsotnosti zaradi opravljanja odrejenih voženj v domačem in mednarodnem transportu ni bil upravičen do povračila stroškov prehrane med službenim potovanjem v obliki dnevnic. V naprej določena višina dnevnice že po njeni naravi pomeni pavšalno povračilo stroškov prehrane, ki si jo sicer delavec sam organizira in zagotavlja. Zato dejanska višina stroškov, po katerih si uspe delavec zagotoviti prehrano, na pravico do plačila dnevnice in na njeno višino ne vpliva. Tudi s tega vidika je pomembna izrecna določba drugega odstavka 3. točke 52. člena SKPGd, da so do povračila stroškov na službenem potovanju upravičeni napoteni delavci pod enakimi pogoji in v višini, določeni v tarifni prilogi.

14. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik zaradi opravljanja odrejenih voženj brez s strani toženca organizirane prehrane odsoten iz kraja sedeža toženca takšna časovna obdobja, da bi bil iz naslova dnevnic sicer upravičen še do plačila vtoževanega zneska, je glede na gornje opredelitve pravice do dnevnice na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

15. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je moralo sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je glede tožnikovih stroškov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove stroške za utemeljen odgovor na pritožbo in stroške za vložitev revizije v skupnem znesku 666,00 EUR (nagrada odvetnika za sestavo odgovora na pritožbo in sestavo revizije po odvetniški tarifi, upoštevaje različno vrednost predmeta spora v pritožbenem in revizijskem postopku, in stroški za takso za revizijo).