Jedro

Podane trditve in izvedeni dokazi ne omogočajo materialnopravnega zaključka, za katerega si prizadeva pritožnik - ukinitve preživninske obveznosti. Do sprememb zmožnosti zavezanca ni prišlo, ker tožnik ni uspel dokazati, da je bil primoran zaradi slabšega zdravstvenega stanja najemati zunanjo pomoč, tako ob določitvi preživninske obveznosti kot ob vložitvi tožbe pa je prejemal invalidsko pokojnino.

Prav tako se niso spremenile niti potrebe upravičenke, ki s svojim solastniškim deležem na nepremičnini ne more razpolagati. Toženka je izvedla vse razumne ukrepe, s katerimi bi lahko unovčila svoj del premoženja, pri čemer ji je prodajo in s tem pridobitev finančnih sredstev, ki bi utemeljevali ukinitev preživnine, preprečeval ravno tožnik. Upravičenost toženke do socialnih transferjev že sama po sebi potrjuje, da nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 372 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), s katerim je zahteval ukinitev preživninske obveznosti do tožene stranke (toženke).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo obstoj relevantnih okoliščin, ki upravičujejo ukinitev obveznosti plačevanja preživnine, tako na strani tožnika kot tudi na strani toženke.

Napačen in protispisen je zaključek, da se toženkino finančno stanje ni izboljšalo. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da toženka prejema 507,63 EUR iz naslova socialnih transferjev, kar predstavlja 60 % povečanje prihodkov toženke. Poleg tega je toženka upravičena tudi do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Skupaj s prejemom preživnine v višini 112,55 EUR so prejemki toženke celo višji od prejemkov tožnika, ki mu po odtegnitvi preživnine ostane 601,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo, da se je toženka izselila iz solastne hiše in ima premoženje, s katerim lahko razpolaga. Prav tako toženka ni dokazala dejanskih stroškov bivanja v stanovanju, temveč je te le pavšalno zatrjevala. Ker sodišče navedenih okoliščin ni upoštevalo, sodbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče poslabšanja tožnikovega zdravja zmotno ni upoštevalo kot ene izmed relevantnih okoliščin, ki bistveno vplivajo na njegovo zmožnost plačevanja preživnine, saj ima zaradi tega večje mesečne izdatke za vzdrževanje hiše, pri čemer toženka za ohranjanje in vzdrževanje solastne hiše ne prispeva ničesar, kar med strankama ni sporno. Napačen je zaključek sodišča, da mu sosedje in prijatelji neodplačno pomagajo pri vzdrževanju hiše, saj je tožnik - na zaslišanju izpovedal drugače - da plačuje za vzdrževanje nepremičnine, predvsem za košenje trave na nepremičnini. Ker je sodišče opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, ki bi slednje potrdile, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede stroškov vzdrževanja nepremičnine. Ker sodba v tem delu nima razlogov, se je ne da preizkusiti. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da dodaten strošek za tožnika predstavlja tudi kupovanje goriva za uporabo avtomobila ter da je tudi sam prejemnik socialnih dajatev, saj prejema invalidsko pokojnino.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna). Za postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa gre, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik v pritožbi takšnih formalnih pomanjkljivosti in nasprotij ne uspe prikazati, ampak se v resnici ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Presoja ustreznosti slednje bo predstavljena v nadaljevanju.

6.Tožnik je na podlagi 106. člena Družinskega zakonika (dalje DZ) zahteval ukinitev preživninske obveznosti do toženke. Trdil in dokazoval je, da so se okoliščine, ki so bile upoštevane ob določitvi preživninske obveznosti leta 2015, bistveno spremenile. Na strani zavezanca zaradi poslabšanja zdravja in s tem povezanih stroškov za vzdrževanje nepremičnine, na strani upravičenke pa tak zaključek utemeljuje prejem višjih mesečnih dohodkov in izselitev toženke iz solastne nepremičnine.

7.Odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka temelji na naslednjih ugotovitvah:

-da je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1253/2014-IV z dne 25. 3. 2015, ki je postala pravnomočna dne 10. 6. 2015, določena preživninska obveznost v korist toženke, v višini 100 EUR mesečno, nazadnje valorizirana na znesek 112,55 EUR;

-da je bila toženka ob določitvi preživnine stara 62 let, nezaposlena brez svoje krivde, imela je številne zdravstvene težave, zaradi česar je bila njena zmožnost zaposlitve močno omejena;

-da je tožnik tedaj že prejemal invalidsko pokojnino;

-da sta bili stranki v času določitve preživnine solastnika stanovanjske hiše, vsak do 1/2, kjer sta oba tudi prebivala, in da solastništva nepremičnine ni mogoče šteti kot enega od možnih virov prihodkov toženke;

-da se je toženka odselila iz solastne nepremičnine in živi v sinovem stanovanju, kjer ima približno 350 EUR mesečnih stroškov;

-da toženka danes prejema socialno podporo v višini 309,34 EUR in varstveni dodatek v višini 198,29 EUR, kar skupaj znaša 507,63 EUR mesečnega dohodka;

-da tožnik, razen lastne izpovedi ni predložil dokazov, da se mu je od izdaje sodbe močno poslabšalo zdravstveno stanje;

-da tožnik ni izkazal, da je moral zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja najemati tujo delovno silo.

8.Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni prišlo do sprememb zmožnosti zavezanca, ker tožnik ni uspel dokazati, da je bil primoran zaradi slabšega zdravstvenega stanja najemati zunanjo pomoč in da je tako ob določitvi preživninske obveznosti kot ob vložitvi tožbe prejemal invalidsko pokojnino. Prav tako se niso spremenile niti potrebe upravičenke, saj toženka, kljub mesečnim socialnim prejemkom v višini 507,63 EUR živi v najemniškem stanovanju in za svoje bivanje plačuje 350 EUR mesečnih stroškov.

9.Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da podane trditve in izvedeni dokazi ne omogočajo materialnopravnega zaključka, za katerega si prizadeva pritožnik - ukinitve preživninske obveznosti.

10.Po zakonu lahko nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, od drugega zakonca zahteva preživnino (prvi odstavek 100. člena DZ). Sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (prvi odstavek 106. člena DZ). Sodna praksa je v zvezi z upravičenjem do preživnine izoblikovala stališče, da zgolj dejstvo, da je zakonec solastnik na posameznih stvareh skupnega premoženja za ugotovitev njegove preskrbljenosti ne zadošča. Za ugoditev preživninskemu zahtevku je bistvena ugotovitev, ali ima zakonec možnost to premoženje izkoriščati ali ne. Če se z njim brez lastne krivde ne more preživljati, je to eden od razlogov za njegovo nepreskrbljenost.

11.V obravnavanem primeru je sodišče ob določitvi preživnine (leta 2015) upoštevalo, da je toženka solastnica hiše, a da v tej prebiva. Posledično solastništva nepremičnine ni štelo kot enega izmed možnih virov prihodka, saj toženka s tem premoženjem ni mogla razpolagati. Ob vložitvi tožbe za ukinitev preživnine je stanje drugačno, saj med strankama ni sporno, da se je toženka odselila in da sedaj prebiva v stanovanju svojega sina. Vendar je v povezavi s to ugotovitvijo pomembna še ena ključna okoliščina - da toženka (de facto) s svojim solastniškim deležem na nepremičnini, navkljub izselitvi, ne more razpolagati. Med strankama ni sporno, da je toženka poskušala prodati nepremičnino, da je celo našla kupca, a si je tožnik, ki se je sprva strinjal s prodajo, premislil in ji dejal, da nepremičnine ne misli prodati.

Toženka je torej izvedla vse razumne ukrepe, s katerimi bi lahko unovčila svoj del premoženja, pri čemer ji je prodajo in s tem pridobitev finančnih sredstev, ki bi utemeljevali ukinitev preživnine, preprečeval ravno tožnik. Splošno znano je, da je prodaja enostanovanjske hiše, v kolikor med solastniki ni nobenega dogovora o prodaji oziroma o tem, kaj predstavlja posamezen solastniški delež, malo verjetna. Kot že rečeno, je za ugoditev preživninskemu zahtevku bistvena tudi ugotovitev, ali ima zakonec možnost svoje premoženje izkoriščati ali ne. Stališče, ki pri presoji upravičenosti zahteve za preživljanje v ospredje postavlja tudi (ne)krivdo posameznega zakonca pri zmožnosti preživljanja z lastnim premoženjem, pa je enako pomembno tudi pri zahtevi za njeno ukinitev. Navedeno pomeni, da izselitev toženke brez realne možnosti prodaje nepremičnine, ob upoštevanju njenega aktivnega prizadevanja za lastno preživljanje, v konkretnem primeru ne more utemeljevati obstoja spremenjenih okoliščin in s tem ukinitve preživninske obveznosti.

12.Zgornjega zaključka ne morejo izpodbiti niti višji dohodki toženke. Ti so se res zvišali iz 260 EUR na 507,63 EUR (priloga B1), saj toženka poleg denarne socialne pomoči prejema tudi varstveni dodatek, a je ob povedanem potrebno upoštevati, da gre za zvišanje iz naslova socialnih pomoči, ki so v svojem izhodišču namenjene najbolj ranljivim skupinam ljudi, za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Upravičenost toženke do socialnih transferjev že sama po sebi potrjuje, da nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje. Slednja ugotovitev prav tako ne spreminja okoliščin, ki so bile podane ob določitvi preživnine, saj toženka tudi v tistem času ni imela zadostnih sredstev za preživljanje.

Ob povedanem, vprašanje kolikšen del dohodkov iz naslova socialnih pomoči toženka nameni za stanovanje, niti ni relevatno. Prav tako tudi ne, da je toženka upravičena do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, saj je pomoč pri plačilu prispevka za zdravstveno zavarovanje prejemala tudi ob določitvi preživnine.

13.Neutemeljena so tudi pritožbena naziranja o spremenjenih okoliščinah na strani tožnika. Drži, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, da tožnik ni zmogel dokazati, da je zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja primoran najemati pomoč za vzdrževanje hiše. Med zaslišanjem je namreč tožnik izpovedal, da mu sosedje pomagajo brezplačno, ker so "razumljivi" sosedje (list. št. 50). Zaslišanje predlaganih prič - sosedov, v zvezi z ugotavljanjem stroškov tožnika je zato nepotrebno, navedbe o absolutni bistveni kršitvi postopka pa neutemeljene. Tudi sicer je tožnik izpostavil, da vsa dela okoli hiše opravi sam in plačuje le za pomoč pri košnji, kjer je dodal, da ga je "letošnja košnja mesečno koštala 80 EUR" (list. št. 47) in da kosi štirikrat na teden (list. št. 48). Glede na to, da stroški košnje ne morejo predstavljati stalnega mesečnega stroška, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi če bi tožniku uspelo izkazati, da mora za določena dela najemati tujo delovno silo, to ne pomeni, da bi šlo v tem primeru za stroške, ki bi pomembno povečali tožnikove potrebe. Tudi sicer ni življenjsko niti nujno, da bi tožnik travo kosil vsak drugi dan.

14.Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je tudi tožnik prejemnik socialnih dajatev, ker prejema invalidsko pokojnino. Invalidska pokojnina je pokojninski prejemek, ki pripada zavarovancu ob nastanku invalidnosti in nadomešča dohodek, ki ga oseba prejemala v času aktivne dobe. Ne gre torej za socialnovarstveni ukrep, namenjen posameznikom brez zadostnih sredstev za preživljanje.

15.Pravno nepomembna je tudi okoliščina, da je tožnik ostal brez avtomobila, ki je bil zaradi starosti uničen. Posledični dodatni stroški z gorivom, ki jih ima, ko si od soseda sposodi avtomobil, niso pravno relevantni, saj gre za strošek, ki ga je plačeval tudi pred uničenjem avtomobila.

16.Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da pogoji, ki bi utemeljevali ukinitev preživninske obveznosti, niso podani. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, je skladno s 154. in 165. členom ZPP dolžan toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, svoje pa mora nositi sam. Toženkine stroške je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 500 odvetniških točk, povečane za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 372 EUR.

-------------------------------

1Gl. VSRS II Ips 99/2009, pa tudi VSRS II Ips 157/2012.

2Navedeno izhaja iz odgovora na tožbo (list. št. 22) in iz zaslišanja toženke (list. št. 57).

3Gl. 16. točko sodbe opr. št. P 1253/2014-IV (priloga A1).

4Ibidem.

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 100, 100/1, 106, 106/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.