Jedro

Pravilo o ločenem obravnavanju posameznih zahtevkov ali njegovih delov iz drugega odstavka 41. člena ZPP ne velja, če je odločitev o reviziji glede še spornih zahtevkov odvisna od rešitve pravnega vprašanja, ki je skupno za vse navedene zahtevke.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninske zahtevke vseh treh tožnikov za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode v zvezi s smrtjo njihove žene oziroma matere, do katere je prišlo nekaj mesecev po zaužitju tekočine v plastenki. Plastenka je bila shranjena v njeni nezaklenjeni omarici v prostorih drugotoženke, kjer je delala kot čistilka prvotoženke. Izkazalo se je, da v plastenki ni bil malinovec, pač pa koncentrirano čistilo za pečice z imenom Z. G.. Tožniki niso dokazali teze, da naj bi plastenko v omarico postavil delavec prve ali druge toženke. Zaradi nenamenske uporabe čistila je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo pravil o objektivni odgovornosti, elementov za krivdno odgovornost toženk pa tudi ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje se je s takimi razlogi strinjalo, zato je pritožbo vseh treh tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Drugi tožnik in tretja tožnica v pravočasnem predlogu za dopustitev revizije proti drugostopenjski sodbi menita, da gre za pomembno pravno vprašanje, glede katerega ni ustrezne prakse oziroma naj bi obstajal en drugačen judikat Vrhovnega sodišča RS. Gre za vprašanje, ali je škodni dogodek oziroma poškodba pri delu, ki se zgodi zaradi nenamernega zaužitja strupenega čistila, presojati po načelu vzročnosti, to je objektivne odgovornosti, ali gre za krivdno odgovornost delodajalca.

3. Predlog ni dovoljen.

4. Nova ureditev izrednega pravnega sredstva revizije in predloga za njeno dopustitev določa tudi okvire, kdaj je dovoljeno vložiti direktno revizijo in kdaj je treba prej izpeljati postopek s predlogom za dopustitev revizije. Direktna revizija je dovoljena takrat, kadar zakon to izrecno določa, sicer pa v vrednostno določenih okvirih iz 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizija je po izrecnih določbah drugega in tretjega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, ali če jo je dopustilo sodišče. Revizije po četrtem odstavku istega člena ni mogoče dopustiti, če zakon določa, da revizije ni, ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. S tem je določen tudi okvir za dovoljenost predloga za dopustitev revizije po merilih revizijske vrednosti spora: predlog je dovoljen, če se ta vrednost giblje med 2.000 do 40.000 EUR. Ugotavljanje vrednosti spornega predmeta je urejeno v 39. in naslednjih členih ZPP, vendar je zakonodajalec za presojo pravice do revizije in s tem tudi predloga za njeno dopustitev določil še posebno pravilo v novem petem odstavku 367. člena ZPP. Pravilo o ločenem obravnavanju posameznih zahtevkov ali njegovih delov iz drugega odstavka 41. člena ZPP ne velja, če je odločitev o reviziji glede še spornih zahtevkov odvisna od rešitve pravnega vprašanja, ki je skupno za vse navedene zahtevke. Ali povedano drugače: v takem primeru se vrednost objektivno kumuliranih zahtevkov (torej tistih z različno trditveno podlago) in/ali subjektivno kumuliranih zahtevkov (torej zahtevkov več tožnikov) seštevajo.

5. V tej zadevi drugi tožnik in tretja tožnica zahtevata plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo vsak po 22.200 EUR. Za oba zahtevka je skupno sedaj sporno vprašanje o odškodninski odgovornosti toženk. Seštevek subjektivno kumuliranih tožbenih zahtevkov obeh tožnikov presega vrednost 40.000 EUR, ki je prag za dovoljenost direktne revizije in hkrati za nedovoljenost predloga za njeno dopustitev.

6. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljen predlog drugega tožnika in tretje tožnice za dopustitev revizije.