Jedro

Spričo načela restrikcije, izraženega v določbi, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 50. člena ZTLR), je sicer mogoče določbo drugega odstavka 58. člena ZTLR, kar zadeva služnost poti, razlagati in uporabiti širše: da gre za spremenjene okoliščine in da postane služnost nepotrebna tudi v primerih, če lastnik služne nepremičnine omogoči pravno in dejansko lastniku gospodujoče stvari izvrševanje služnosti drugje po služeči nepremičnini ali po nepremičnini koga tretjega. Nikakor pa omenjeno načelo restrikcije ne seže tako daleč, da bi bilo mogoče z njegovo uporabo zahtevati, naj služnost preneha, če je ta mogoča drugje po gospodujoči nepremičnini. Prvi odstavek 50. člena ZTLR vendarle predpisuje kar najmanj obremenjujočo (za gospodujoče zemljišče) uporabo služnosti, ki obstaja, ne pa tudi njene odprave.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod 3. in 4. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da "se služnostna pravica hoje in vožnje po tožničini parc. št... k.o V. v korist v isti k.o. ležečih parc. št... in parc. št..., ki sta last tožene stranke, ukine, toženi stranki pa prepoveduje izvrševanje navedene služnostne pravice po navedeni tožničini parceli, pod izvršbo" zavrne in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje razsodilo (1.), da služnostna pravica hoje in vožnje po tožničini parc. št... k.o... v korist v isti k.o. ležeče parcele toženke št... ne obstaja in da se toženki prepoveduje izvrševanje te pravice; (2.) da se v presežku primarni tožbeni zahtevek zavrne; (3.) da se ukine služnostna pravica hoje in vožnje po tožničini parc. št... v korist parc. št... in ... in da se toženki prepoveduje izvrševanje te služnosti; (4.) da mora toženka povrniti tožnici njene pravdne stroške. Ugotovilo je, da je služnost v korist parc... prenehala po samem zakonu (prvi odstavek 58. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Med drugim je zavrnilo tudi del primarnega zahtevka glede poti v korist parc... in ..., ker je to služnost toženka priposestvovala, preden je postala služna parc. ... družbena lastnina, kot je bilo to obrazloženo že ob prvem sojenju. Pač pa je odločilo, da se ta služnost odpravi kot nepotrebna, ker je na parc... in do parc... možen dostop naravnost z javne poti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeni. Tožničina pritožba je neutemeljena zato, ker ta spregleda, da je tožena stranka priposestvovala služnost poti prej, kot je služeče zemljišče postalo družbena lastnina. Toženkino pritožbo pa glede služnosti v korist parc... in ... zato, ker je bilo z ogledom, z zaslišanjem prič in z mapno kopijo ugotovljeno, da je mogoče pripeljati z javne poti naravnost na toženkino parcelo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbo izpodbija le v tistem delu, v katerem je bila zavrnjena njena pritožba proti odločitvi, da se ukinja služnost vožnje in hoje v korist parc... in .... Trdi, da zaključki sodišča ne ustrezajo dejanskemu stanju v naravi. Del javne poti parc... od tromeje s parc. . in ... proti jugozahodu je opuščen in na njej stoji stavba.

Dostop po javni poti ... od D. B. naravnost na parc... pa zaradi konice V. parc... ni mogoč. To bi se ugotovilo s preizkusom vožnje in izvedencem cestne stroke. Potreba po služnosti poti torej še vedno obstaja. Tehtati bi bilo potrebno breme služnosti in njene koristi. Zato je nujno za pravilno uporabo materialnega prava dopolniti dokazni postopek. Sicer pa sodbe sodišča druge stopnje sploh ni mogoče preizkusiti, ker se sklicuje na pot parc... k.o..., ki je v mapni kopiji sploh ni.

Tožeča stranka navaja v odgovoru na revizijo, da ta ni dovoljena, ker tega ne dopušča vrednost spornega predmeta in ker se ukvarja le z dejanskim vprašanjem. Da je pot parc... zapuščena, je ugotovilo že sodišče na ogledu. Reviziji priloženi fotografiji prikazujejo prestavljeno skalo pri mejniku A. Posneti sta iz neprimerne perspektive. Angažiranje izvedenca je odveč, saj je možnost uvoza z javne poti vsakemu laiku jasen, z vzvratno vožnjo pa je možen dostop na toženkino parcelo tudi za največje tovornjake, kmečke vozove z vprego ipd.

Tožena stranka je še odgovorila na ta odgovor na revizijo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Spričo trditve iz odgovora na revizijo naj bo pojasnjeno, da je ta dovoljena, saj je bila ob vložitvi tožbe z glavnim in eventualnim zahtevkom 19.7.1991 navedena vrednost spornega predmeta 35.000,00 din zadostna za revizijo. Takrat je namreč znašala mejna vrednost, ki je morala biti presežena za dovoljenost revizije, 8.000,00 din (1. člen zakona o spremembah ZPP, Ur. list SFRJ, št. 20/90). To mejno vrednost je sicer zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92) potisnil nominalno na 10-kratni znesek (9. člen), vendar tudi določil, da se o reviziji zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v postopku, ki je začet pred uveljavitvijo tega zakona, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona (tretji odstavek 10. člena). Revizija je potemtakem dovoljena.

Reviziji ni mogoče pritrditi v stališču, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njeni obrazložitvi navajane parc. št... k.o V. v mapni kopiji sploh ni in tudi ni v nobeni povezavi z obravnavano služnostjo. Zato naj bi šlo za bistveno kršitev absolutne narave. Tožena stranka je sama "zapeljala" sodišče, da je navedlo za javno pot, ki poteka ob obravnavanih parcelah pravdnih strank št... in ... Ta ima po vseh priloženih mapnih kopijah parc. št..., izvzemši kopijo, ki jo je kot dokaz predložila prav tožena stranka in je v spisu označena z B1, na kateri ima ta pot parc. št... Med strankama ni sporno, za katero pot gre, njena označba ni del sodnega izreka in tako ta pomota sploh ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato ne gre niti za relativno kršitev.

Pač pa je revizija utemeljena z materialnopravnega vidika. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih določa v drugem odstavku 58. člena, da lahko lastnik služne stvari zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Obravnavano stvarno služnost je tožena stranka pridobila s priposestvovanjem (prvi odstavek 54. člena ZTLR) in tako ne gre za primer ustanovljene služnosti (delno 51. člen in 52. člen ZTLR). Zato je pri rešitvi spora, ki je še predmet revizijskega postopka, neposredno pomemben prvi del citirane določbe o zahtevi za prenehanje služnosti, če je ta postala nepotrebna. Takšno zakonodajalčevo izražanje nedvomno razkriva njegov omejeni namen: dovoliti lastniku služne stvari, da zahteva odpravo služnosti le takrat, če so se spremenile okoliščine, v katerih in zaradi katerih je bila služnost pridobljena. Če se okoliščine ne spremenijo, takšen zahtevek lastniku služne stvari ne gre. Spričo načela restrikcije, izraženega v določbi, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 50. člena ZTLR), je sicer mogoče določbo drugega odstavka 58. člena ZTLR, kar zadeva služnost poti, razlagati in uporabiti širše: da gre za spremenjene okoliščine in da postane služnost nepotrebna tudi v primerih, če lastnik služne nepremičnine omogoči pravno in dejansko lastniku gospodujoče stvari izvrševanje služnosti drugje po služeči nepremičnini ali po nepremičnini koga tretjega. Nikakor pa omenjeno načelo restrikcije ne seže tako daleč, da bi bilo mogoče z njegovo uporabo zahtevati, naj služnost preneha, če je ta mogoča drugje po gospodujoči nepremičnini. Prvi odstavek 50. člena ZTLR vendarle predpisuje kar najmanj obremenjujočo (za gospodujoče zemljišče) uporabo služnosti, ki obstaja, ne pa tudi njene odprave. Do omenjenih ugotovitev pripelje tudi citirana zakonska določba drugega odstavka 58. člena v delu, ki se nanaša na pogodbeno ustanovljeno služnost, ko se za njeno prenehanje terja, da preneha (drug?) razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Torej gre tudi tu za to, da mora priti do neke spremembe, to pot v razlogu za ustanovitev služnosti, če naj se služnost odpravi. Končno pa, če bi bilo, denimo od uveljavitve ZTLR naprej zakonsko dopuščeno odpravljanje služnosti že ob pogoju, da se ugotovi njihova nepotrebnost, bi to pomenilo "razlastitev" pridobljenih pravic lastnikov gospodujočih zemljišč, kar bi moral zakonodajalec izrecno predpisati.

Tožeča stranka ni ne v tožbenih ne v kakšnih poznejših navedbah zatrjevala, da so se spremenile kakšne okoliščine niti ni ponudila kakšne rešitve za izvajanje služnosti po svojem svetu ali svetu koga tretjega, da bi lahko to šteli kot spremenjene okoliščine, oziroma da bi iz tega sklepali, da služnost ni več potrebna. Nasprotno, iz trditev tožeče stranke prej sledi, da potrebe po obravnavani služnosti sploh nikoli ni bilo, spremenjeno okoliščino pa vidi v tem, da si je toženka postavila ograjo tam, kjer bi lahko vozila po tožničinem mnenju, pri čemer ne trdi, da bi sploh kdaj vozila tam, kjer je ograja. Torej že same tožbene trditve ne omogočajo pravne posledice, na katero meri tožeča stranka - prenehanje služnosti, ker je ta postala nepotrebna. Kot utemeljena se torej pokaže revizijska trditev, da je služnost še vedno potrebna. Po drugi strani pa iz vsega povedanega sledi, da ni mogoče sprejeti kot pravilnega pravnega stališča nižjih sodišč (pri čemer višje sodišče v svoji sodbi niti ne pojasni, na kateri predpis se je oprlo - četrti odstavek 338. člena ZPP), da že sama nepotrebnost služnosti omogoča njeno odpravo.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava na nižjih sodiščih je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Takšna odločitev je narekovala, da se poseže tudi v stroškovno odločitev na prvi stopnji. Po takšnem razpletu zadeve se je izkazalo, da je bil tožničin uspeh v pravdi polovičen in tako takšen tudi toženkin. Tožnica je namreč zmagala le z zahtevkom, da ne obstaja več služnost v korist toženkine parcele 361, v ostalem pa ne. Zato morata trpeti vsaka stranka svoje pravdne stroške na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 166. člena ZPP). Toženi stranki bi šli delno pravdni stroški za pritožbo, vendar jih ni priglasila, zaradi česar v stroškovni del izpodbijane odločbe ni bilo mogoče poseči (prvi odstavek 164. člena ZPP). Iz istega razloga ji ni bilo mogoče odmeriti niti revizijskih stroškov.