Jedro

Glede na trditve, ki jih je upnik podal v predlogu za izdajo začasne odredbe glede ogroženosti mld. otroka, je zaključek sodišča prve stopnje, da ta ogroženosti otroka, kot pogoja za izdajo začasne odredbe tudi glede zaupanja mld. otroka v varstvo in vzgojo, ni izkazal, pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu upnika1 za izdajo začasne odredbe in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, po kateri se stiki mld. A. A. z materjo B. B. začasno ne izvajajo (I. točka izreka), po poteku 14 dni od izdaje začasne odredbe pa potekajo v prostorih in ob navzočnosti strokovne osebe Centra za socialno delo, enkrat tedensko v trajanju ene ure, v terminu, ki ga bo določil Center za socialno delo, ki mora sodišču enkrat mesečno posredovati poročilo o poteku stikov (II. točka izreka). Za primer kršitve obveznosti iz I. in II. točke izreka je sodišče kršitelju izreklo denarno kazen v višini 300,00 EUR, ki jo bo izterjalo po uradni dolžnosti, hkrati bo izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen, za primer, če bo kršitelj ponovno ravnal v nasprotju z začasno odredbo (III. točka izreka). Začasna odredba stopi v veljavo z dnem izdaje in velja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča, glede stikov pod nadzorom CSD največ 9 mesecev od prvega stika (IV. točka izreka). Kar je upnik zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo (V. točka izreka). Ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve, upnik pa je dolžan v roku sedmih dni od izdaje začasne odredbe predlagati uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o varstvu in vzgoji, preživnini in stikih mladoletnega otroka, sicer bo sodišče postopek ustavilo in sklep o začasni odredbi razveljavilo (VI. in VII. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje, upnik, ki izpodbija V. točko izreka sklepa, torej zavrnilni del sklepa. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tudi v delu, po katerem se mld. A. A. začasno zaupa v varstvo in vzgojo očetu C. C., podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Upnik je predlagal izdajo začasne odredbe zaradi ogroženosti otroka kot posledice fizičnega in psihičnega nasilja nasprotne udeleženke. Sodišče je predlog predlagatelja o začasnem zaupanju mld. otroka njemu v varstvo in vzgojo zavrnilo, ker je ocenilo, da mld. A. A. glede tega vprašanja ni ogrožen in bo sodišče o tem odločilo po izpeljanem dokaznem postopku. Upnik meni, da je sklep v izpodbijanem delu nepravilen in nezakonit in je treba zaradi okoliščin primera, varovanja koristi otroka in preprečitve škode z začasno odredbo urediti tudi vprašanje varstva in vzgoje. Starša do sedaj vprašanja varstva in vzgoje mld. A. A. nista formalno uredila pred sodiščem, uredila sta le vprašanje preživnine. Sodišče ni upoštevalo, da sta starša kot laika ob razpadu življenjske skupnosti na sodišče vložila sporazumni predlog za določitev preživnine. Sodišče je njun dogovor sprejelo in zapisalo sodno poravnavo, ki ni uredila tudi področja varstva in vzgoje otroka ter določitve stikov, čeprav bi sodišče moralo odločiti tudi o varstvu in vzgoji mld. A. A. ter o stikih (421. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP ter 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Upniku okoliščina, na katero se sklicuje sodišče, ne more iti v breme, saj je napako storilo sodišče. Mld. A. A. tako formalno ni dodeljen v varstvo in vzgojo nobenemu staršu. Z neizdajo začasne odredbe glede varstva in vzgoje otroka bodo mdl. A. A. nastale nepopravljive posledice. Upnik za upravičenost bivanja mld. A. A. pri njem in urejanje njegovih upravnih zadev nima nobenega dokumenta. Ker otrok pravno formalno ni zaupan nikomur, to ogroža njegove koristi in mu lahko za čas dolgotrajnega sodnega postopka povzroči nesorazmerno škodo. Z izdajo začasne odredbe glede zaupanja otroka v varstvo in vzgojo enemu od staršev bi odpadla formalna pomanjkljivost, ko otrok ni dodeljen nobenemu od staršev ali drugi osebi. Predlagatelj bi lahko prijavil mld. A. A. na svojem naslovu, česar sedaj ne more storiti. Pri Upravni enoti ... je zoper mld. A. A. sprožen postopek ugotavljanja stalnega prebivališča. Če ne bo izdana začasna odredba tudi glede varstva in vzgoje otroka, bo otrok za čas trajanja sodnega postopka oseba brez prebivališča, kar mu lahko povzroči veliko škodo. Glede na jasno stališče otroka in njegovo bojazen pred materjo, ki se strinja, da otrok ostane pri očetu, ter glede na postopek ugotavljanja stalnega prebivališča za mld. A. A. in v smeri zasledovanja koristi otroka in preprečevanja škode ni razloga, da sodišče predlogu tudi v tem delu ne bi ugodilo. Izdaja začasne odredbe v tem delu je nujna zaradi ogroženosti otrokove koristi, saj mu lahko zaradi pravno formalno neurejene situacije nastane nepopravljiva škoda.

3. Dolžnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo pravilno pravno podlago za odločitev o začasni odredbi tudi glede izpodbijanega dela sklepa, tj. 161. člen Družinskega zakonika (DZ), po katerem sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. V skladu z drugim odstavkom 157. člena DZ je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Omenjena škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (tretji odstavek 157. člena DZ). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe v delu, v katerem je upnik predlagal, da se mld. A. A. začasno zaupa v varstvo in vzgojo njemu, niso izpolnjeni. Pravilno je navedlo, da je treba k izdajanju tovrstnih začasnih odredb pristopiti restriktivno in se začasna odredba izda zgolj glede vprašanja, glede katerega je otrok ogrožen. Ker upnik glede vprašanja zaupanja otroka v varstvo in vzgojo ogroženosti mld. A. A. ni izkazoval, je sodišče prve stopnje predlog v tem delu zavrnilo, potem ko je ugotovilo tudi, da kljub razpadu življenjske skupnosti že v letu 2011 starša pred sodiščem tega vprašanja nista uredila, saj sta uredila le vprašanje plačevanja preživnine.

6. Glede na trditve, ki jih je upnik podal v predlogu za izdajo začasne odredbe glede ogroženosti mld. otroka, je zaključek sodišča prve stopnje, da ta ogroženosti otroka, kot pogoja za izdajo začasne odredbe tudi glede zaupanja mld. otroka v varstvo in vzgojo, ni izkazal, pravilen. Upnik je namreč navedel, da je izdaja začasne odredbe potrebna, ker je podana ogroženost otroka kot posledica psihičnega in fizičnega nasilja dolžnice in zaradi zaščite otroka. Hkrati je pojasnil, da se mld. otrok že nahaja pri njem od 4. 12. 2020, nasprotna udeleženka pa ga je 6. 12. 2020 obvestila, da naj mld. A. A. zaradi njenih zdravstvenih težav do nadaljnjega ostane pri upniku. Psihično in fizično nasilje (in s tem ogroženost) je bilo za preteklo obdobje res zatrjevano, ker se je otrok že nahajal pri predlagatelju (s soglasjem dolžnice), pa njegova ogroženost v času odločanja sodišča ni bila izkazana.

7. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že navedeno, ugotovilo, da starša vprašanja varstva in vzgoje mld. A. A. pred sodiščem nista uredila, saj sta ob razpadu življenjske skupnosti uredila le vprašanje plačevanja preživnine. Upnik navaja, da mu to ne more iti v breme, saj je napako storilo sodišče, vendar sodišče tega upniku ni štelo v breme. Dejstvo pa je, da to vprašanje že od leta 2011 ni urejeno, kar dodatno izkazuje, da ogroženost otroka ni podana in bo sodišče lahko o tem vprašanju odločilo s končno odločbo po izvedenem dokaznem postopku.

8. Upnik v pritožbi podaja nove trditve, s katerimi zatrjuje otrokovo ogroženost, vendar za svoje trditve ne predlaga in ne priloži nobenih dokazov. Zatrjuje, da bodo otroku nastale nepopravljive posledice, ker upnik za upravičenost bivanja otroka pri njem in urejanje njegovih upravnih zadev nima nobenega dokumenta; da lahko dejstvo, da otrok pravno formalno ni zaupan nikomur, temu povzroči nesorazmerno škodo oz. mu lahko zaradi pravno formalno neurejene situacije nastane nepopravljiva škoda; da mu lahko povzroči veliko škodo dejstvo, da bo za čas trajanja sodnega postopka oseba brez prebivališča (sprožen naj bi bil postopek ugotavljanja njegovega stalnega prebivališča).

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi povzete pritožbene trditve ne izkazujejo ogroženosti mld. A. A. Kot je bilo že pojasnjeno, mora biti za ugotovitev ogroženosti otroka izpolnjen pogoj obstoja škode oziroma njenega verjetnega nastanka, pri čemer po DZ ta škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju, česar predlagatelj ne izkazuje. Dodatni pogoj, ki mora biti kumulativno podan, pa je, da mora „protipravnost“, ki je povzročila škodo ali grozi, da jo bo povzročila, izhajati iz ravnanja staršev. To je lahko aktivno ali pasivno.2 Glede na povzete trditve upnika v pritožbi, ta takšnih ravnanj ne navaja in ogroženosti otroka v skladu z DZ ne izkazuje.

10. Tudi kadar je vzgoja in varstvo otroka zaupano enemu od staršev, ta odloča (le) o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o njegovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, medtem ko o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otroka, sporazumno in v skladu s koristjo otroka odločata oba starša (prim. drugi in tretji odstavek 151. člena DZ). Tudi glede prijave mld. A. A. na upnikovemu naslovu in urejanja njegovih upravnih zadev upnik navaja le, da mld. A. A. ne more prijaviti, pri čemer pa ne pojasni, zakaj ne, oziroma ne navede, kakšno je glede tega stališče nasprotne udeleženke. Kot je bilo že navedeno, za svojo trditev tudi ne predlaga nobenega dokaza.

11. Ker ogroženost mld. otroka glede vprašanja zaupanja v varstvo in vzgojo ni izkazana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je to predlog upnika za izdajo začasne odredbe v delu glede zaupanja mld. A. A. v varstvo in vzgojo njemu, pravilno zavrnilo, pritožba upnika zoper to odločitev pa ni utemeljena.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega dela sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo upnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (druga točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom zakona o izvršbi in zavarovanju).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v nepravdnem postopku, saj je odvisna od odločitve o glavni stvari.

1 Predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen pred uvedbo sodnega postopka, zato sodišče druge stopnje, enako kot sodišče prve stopnje, za udeleženca uporablja izraza upnik in dolžnica, sta pa sedaj v nepravdni zadevi predlagatelj in nasprotna udeleženka, saj je upnik v skladu s VII. točko sklepa o začasni odredbi, ki ga delno izpodbija, vložil predlog za izdajo sklepa v nepravdnem postopku za zaupanje mld. otroka v varstvo in vzgojo, določitev stikov in preživnine (II N 78/2021). 2 M. Čujovič v Komentar družinskega zakonika, M. Čujovič in ostali, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 486. Drugi vzrok za ogroženost je lahko tudi v otroku samem, vendar tovrstnih trditev predlagatelj tudi ni podal.