Jedro

Tožnica bi v individualnem delovnem sporu kot neizbrana kandidatka na prosto delovno mesto lahko uveljavljala le odškodninski zahtevek, ne pa zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti izbire, sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ponovitev izvedbe razpisa oz. razveljavitev razpisa. Tožba s takšnimi zahtevki je nedopustna in se zavrže. Spor, v katerem je tožnica od tožene stranke zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi, je spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, tako da tožena stranka (delodajalec) sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba (pravilno sklep) sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo (pravilno sklep), v kateri je sklenilo: „I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožena stranka nepravilno oziroma nezakonito izvedla izbor pripravljenih kandidatov na javno objavljeno delovno mesto, ki jo je na Zavodu za zaposlovanje in Uradih za delo dne 20. 8. 2009 (pravilno 20. 8. 2010) objavila tožena stranka in je tožena stranka glede na razpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta dolžna izbrati tožečo stranko K.Z., ki edina od vseh prijavljenih kandidatov izpolnjuje vse razpisane pogoje, nadalje je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za obdobje šolskega leta 2010/2011 od 1. 9. 2010 do 1. 9. 2011, tožečo stranko pa takoj oz. najkasneje v roku 8 dni pozvati na delovno mesto.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, skupaj z 20 % DDV – vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji pa do plačila – vse v roku 15 dni – vse pod izvršbo“, se zavrže. II. Podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožena stranka pri izboru kandidata na razpisano delovno mesto pri Zavodu za zaposlovanje in pri Uradu za delo objavljeno dne 20. 8. 2010 kršila pravila izbora in je dolžna izbor pravočasno in pravilno prijavljenih kandidatov ponoviti, na zasedbo delovnega mesta pa izbrati tožečo stranko K.Z., ki izmed vseh prijavljenih kandidatov edina izpolnjuje vse pogoje, ki jih zahteva razpis prostega delovnega mesta z dne 20. 8. 2010. Tožena stranka je dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za obdobje šolskega leta 2010/2010 (pravilno 2010/2011), to je od 1. 9. 2010 do 1. 9. 2011 in tožnico najkasneje v roku 8 dni pozvati na delo. Nadalje pa je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, skupaj z 20 % DDV – vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji pa do plačila – vse v roku 15 dni – vse pod izvršbo.“

III. Podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Razpis tožene stranke za prosto delovno mesto objavljen dne 20. 8. 2010 pri Zavodu za zaposlovanje in pri Uradu za delo na podlagi katerega je tožena stranka izbrala kandidatko je nezakonit in se razveljavi, nadalje se razveljavi pogodba za delo, ki jo je tožena stranka na podlagi prej navedenega razpisa sklenila z izbrano kandidatko.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, skupaj z 20 % DDV – vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji pa do plačila – vse v roku 15 dni – vse pod izvršbo.“, se zavržeta.

Po določilu 5. odstavka 41. člena ZDSS tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.“ Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da nima sodnega varstva, glede na dejstvo, da ni bila izbrana po objavljenem razpisu na prosto delovno mesto pri toženi stranki. Sodna praksa, na katero se je sklicevala tožena stranka in, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, ne obravnava enakega dejanskega stanja. Tožnica je tožbeni zahtevek oprla na določila iz 204. in 6. člena Zakona o delovnih razmerjih in tekom postopka s svojimi navedbami, kot tudi z zaslišanjem predlaganih prič dokazovala, da je na izbor kandidata oz. na dejstvo, da ni bila izbrana vplivala izključno odločitev ravnateljice, ki je tožnico označila kot konfliktno osebo. Pri tem se je sklicevala na neresnične podatke. Tožnica je edina med vsemi prijavljenimi kandidati izpolnjevala vse pogoje za razpisana delovna mesta, izbrana kandidatka pa pogojev ni izpolnjevala. Tožnica je v postopku dokazovala, da so glede na ravnanje in navedbe tožene stranke izključno njene osebne okoliščine privedle do tega, da ni bila izbrana na delovno mesto. Očitati nekomu konfliktnost in to neresnično osebno lastnost izrabiti kot argument, da se delavca ne zaposli je diskriminatorno ravnanje, zaradi česar tožnica meni, da bi bilo potrebno njen tožbeni zahtevek vsebinsko obravnavati in mu v celoti ugoditi. Navaja, da je že po končanju glavne obravnave z dokaznim predlogom v spis predložila sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. II K 7027/2011, s katero je sodišče odločilo, da je obdolžena K.K., to je ravnateljica tožene stranke, kriva očitanega kaznivega dejanja kršitve pravic pri zaposlovanjih po 1. odstavku 198. člena KZ. Ker je bila odločitev sprejeta šele 10. 3. 2011 in je sodbo tožnica prejela 17. 3. 2011 in ni mogla že pred zaključkom glavne obravnave predložiti spis. Predložena sodba pa dokazuje, da ne samo, da so bili tožnici pri zaposlovanju kršene njene osebne pravice, temveč je bilo v tej zvezi storjeno kaznivo dejanje.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izrek o stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške postopka. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da pri sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Meni, da bi sodišče moralo odločiti izključno na podlagi uspeha v pravdi, to je na podlagi določb 154. člena ZPP in ne na podlagi določb ZDSS-1. V predmetni zadevi namreč ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, saj tožeča stranka kot neizbrani kandidat tudi ni delavec v smislu določb ZDSS-1. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je vse tri tožbene zahtevke zavrglo. Tudi, če bi tožeča stranka v skladu z določilom 5. odstavka 6. člena ZDR uveljavljala odškodninski zahtevek, bi bilo le-tega potrebno po temelju in po višini zavrniti, saj v predmetni zadevi ni bilo diskriminacije oz. diskriminatornih ravnanj. Tožeča stranka pa je prepozno oz. nekorektno in zavajajoče pritožbi priložila sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi, ki je bila s sklepom opr. št. II K 7027/2011 z dne 25. 3. 2011 razveljavljena (sklep prilaga) in bo v obravnavani kazenski zadevi razpisana glavna obravnava.

Pritožbi nista utemeljeni.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi se odločba, s katero je sodišče prve stopnje odločalo morala imenovati sklep in ne sodba, kajti v tem individualnem delovnem sporu sodišče prve stopnje ni odločalo o tožbenih zahtevkih meritorno, temveč jih je zavrglo, čeprav bi praviloma moralo zavreči tožbo, kar pa na zakonitost odločitve ni vplivalo. Po določbi 128. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ki se na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2006 in nasl.) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, sodišče izdaja odločbe v obliki sodbe ali sklepa. Sodišče o tožbenem zahtevku odloči s sodbo (člen 310 do 318 ZPP), kadar sodišče ne odloči s sodbo, odloči s sklepom. V primeru zavrženja tožbe tako sodišče odloča s sklepom. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v nadaljevanju poimenuje izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje sklep.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja: Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala sodno varstvo zaradi neizbire na javno objavljeno delovno mesto. S primarnim in podrednimi tožbenimi zahtevki je zahtevala ugotovitev nezakonite izvedbe izbora prijavljenih kandidatov ter odločitev, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje šolskega leta 2010/2011, oz. da se toženi stranki naloži, da je dolžna izbor kandidatov ponoviti in izbrati tožnico, ki edina izmed vseh prijavljenih kandidatov izpolnjuje vse pogoje, oz., da ugotovi, da je bil razpis nezakonit in da se razveljavi pogodba za delo, ki jo je tožena stranka na podlagi tega razpisa sklenila z izbrano kandidatko. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) ne daje sodnega varstva takim zahtevkom. Sodno varstvo je urejeno v 204. členu ZDR, ki v 5. odstavku določa, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije v 30 dneh po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Prepoved diskriminacije pri zaposlovanju ureja ZDR v 6. členu, kjer je v 7. odstavku določeno, da je delodajalec kandidatu v primeru kršitve prepovedi diskriminacije odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da neizbrani kandidat lahko v sodnem sporu uveljavlja le odškodninski zahtevek. Tožnica pa je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev nezakonitosti izvedbe izbora kandidatov in da se toženi stranki naloži, da je dolžna z njo, ki edina izpolnjuje vse razpisane pogoje, skleniti pogodbo o zaposlitvi za razpisano delovno mesto, oz. s prvim podrednim tožbenim zahtevkom, da se ugotovi, da je tožena stranka kršila pravila izbora in je dolžna izbor pravočasno in pravilno prijavljenih kandidatov ponoviti na zasedbo delovnega mesta pa izbrati tožečo stranko in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi oz. z drugim podrednim tožbenim zahtevkom, da se razpis razveljavi kot nezakonit ter, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi za delo, ki jo je tožena stranka na podlagi tega razpisa sklenila z izbrano kandidatko. Plačila odškodnine zaradi diskriminacije oz. kršitve ustavnega načela enakih možnosti pri zaposlitvi ne zahteva, razveljavitve razpisa pa delavec ne more doseči. Za tožbene zahtevke, kot jih je postavila tožnica ZDR ne predvideva sodnega varstva, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo s takimi tožbenimi zahtevki zavrglo. Na sodno pristojnost kot procesno predpostavko tožbenega zahtevka mora namreč sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (18. člen ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ker tožnica ni delavec tožene stranke in ne gre za take vrste spor. Tožnica je namreč s tožbo pred sodiščem zahtevala ugotovitev, da je edina izpolnjevala razpisne pogoje in, da je tožena stranka z njo dolžna skleniti delovno razmerje, to je torej spor o obstoju delovnega razmerja po 41. členu ZDSS-1. Pri tem ne sme motiti dejstvo, da je bila tožba zavržena. Spor je bil oblikovan kot spor o obstoju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka utemeljeno uporabilo določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih sta stranki izpodbijali sklep sodišča prve stopnje in tudi ne tisti na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi 366. členom ZPP), zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbama nista uspeli, stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni stroški postopka. Za svojo odločitev o stroških postopka je imelo podlago v določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 155. členom ZPP.