Jedro

Prodaja tuje stvari se ne šteje za nemogočo, ker nemožnost ni absolutna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine, v naravi gospodarsko poslopje, stoječe na stavbni parceli št. 824/2, v izmeri 46 m2, vpisano v vl.št. 669, k.o. D. in je toženi stranki naložilo, da je dolžna to priznati ter tožeči stranki v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe, izdati ustrezno listino za prenos lastninske pravice na njeno ime, ker bo sicer tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 249.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe to je od 21.04.2005 dalje do plačila, v 15 dneh. Ugotovilo je, da se je toženec v dobri veri zanesel na podatke v zemljiški knjigi, da je zemljiškoknjižno stanje bilo na dan sklepanja kupoprodajne pogodbe takšno kot ga zatrjuje toženec, saj je bil v zemljiški knjigi takrat vpisan kot lastnik sporne nepremičnine E.H., ker pa E.H. sporna nepremičnina ni bila prodana in ker nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sam, E.H. na toženca ni mogel prenesti lastninske pravice na hlevu, zato je ugodilo zahtevku tožnikov, ki imajo sporno nepremičnino v uporabi že vsa leta, pred tem pa jo je imela v uporabi njihova pravna prednica.

Zoper sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbi očita nerazumljivost in nasprotja v obrazložitvi. Izpodbijana sodba je kontradiktorna. Sodišče najprej ugotavlja, da se je toženec v dobri veri zanesel na podatke v zemljiški knjigi in zato ugotovi, da toženec ne more trpeti škodljivih posledic, nato pa naredi preobrat v povsem nerazumljiv zaključek, da je toženec v dobri veri in ob zanašanju se na podatke zemljiške knjige sklenil pogodbo, ker pa njegov pravni prednik ni bil lastnik nepremičnine, zaključi, da mu ni mogel nepremičnine prodati in nanj prenesti lastnine. Posest naj bi imeli tožniki. Sodišče pri tem v celoti prezre vsebino kupoprodajne pogodbe, iz katere izhaja, da je kupec pridobil last in posest nepremičnine ter prav tako prezre izpoved priče D., ki je povedala, da je ob prodaji nepremičnine kupcu, to je tožencu, pokazala tudi hlev, ki je bil predmet prodaje in da ji je tako naročil sam M.B., ki je bil njen nadrejeni v agenciji za posredništvo z nepremičninami. Sodišče v celoti prezre tudi vsebino tožbe in tožbene navedbe. Te so usmerjene v napako, do katere naj bi prišlo v zemljiški knjigi, zaradi nekih napačnih delitev parcel in vpisov, zato naj ne bi tožena stranka postala lastnik nepremičnine. Dejanska podlaga tožbe pa ne navaja pravnega naslova na podlagi katerega naj bi tožeča stranka bila lastnica sporne nepremičnine. Že leta 1970 je bila parcela št. 824 k.o. D. deljena v parceli št. 824/1 in 824/2. Parcela št. 824 je bila vknjižena kot lastnina R.H., rojene G.. Zemljiška knjiga pa nadalje izkazuje, da je to parcelo podedoval V.T. Ta nepremičnina je bila zatem predmet pravnega razpolaganja večkrat in lastnina se je prenašala, nazadnje do toženca. Toženec je v dobri veri kupil tudi hlev in ga prevzel v posest, nato pa je tožeča stranka začela nasilno preganjati toženca z grožnjami. Zato toženec meni, da je zanesljivo postal lastnik spornega hleva. Kupil ga je v dobri veri in se vknjižil kot lastnik. Pridobil ga je odplačno od vknjiženega lastnika, pred njim pa tudi njegov pravni prednik na isti način. Pred njim so bili kot lastniki vknjiženi vsaj 30 let še drugi predlastniki, ne pa tožniki. Zato je zaključek, da pravni prednik toženca ni mogel nanj prenesti lastnine, ker hleva ni kupil, povsem napačen. Hlev je kupil, kar izkazujejo listine, predvsem pa vpis v zemljiški knjigi, ki temelji na pravno veljavni listini. Zato je povsem legalno in pravilno lahko tudi prenesel vse svoje pravice na toženca. V tožbi se sploh ne navaja na kakšni podlagi naj bi imela tožeča stranka lastništvo spornega hleva. Očitno je, da ga sploh ni imela, ker ga je izgubila. Toženec je na podlagi tega, da je postal lastnik, že pridobil določena upravna dovoljenja, kar kaže, da je toženec bil v posesti nepremičnine in ga tožeča stranka protipravno pri tej posesti omejuje. Sodišče je v tej zadevi povsem nepotrebno širilo pravdo in izvajalo dokaze, ki so izven okvira tožbenih trditev. Izpodbijana odločitev je zato tudi materialnopravno povsem nepravilna. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba izpodbijani sodbi utemeljeno očita pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da sodbe preizkusiti, saj so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, glede določenih odločilnih dejstev pa sodba razlogov niti nima. Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da se je toženec v dobri veri zanesel na podatke iz zemljiške knjige, da je bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik prodajalec, da je bilo v kupoprodajni pogodbi zapisano kaj je predmet prodaje (tudi nepremičnina na kateri je hlev), da mu je predstavnica agencije pokazala, da je hlev predmet prodaje in da je šele eno leto po nakupu, ko je popravljal streho na hlevu, ugotovil, da si tožeča stranka lasti ta hlev. Vse te ugotovitve bi utemeljevale zaključek, da je toženec lastnik sporne nepremičnine. Vendar je sodišče prve stopnje kljub tem ugotovitvam zaključilo, da temu ni tako, ker "nihče ne more prenesti več pravic na drugega, kot jih ima sam". Ta zaključek pa je vsaj preuranjen, saj je po 460. členu ZOR prodaja tuje stvari pogodbenika vezala. Prodaja tuje stvari se namreč ne šteje za nemogočo, ker nemožnost ni absolutna. Pri prodaji nepremičnine pa ni brez pomena še to, da se zahteva poleg sklenjenega zavezovalnega pravnega posla, še sklenitev razpolagalnega pravnega posla in vpis v zemljiško knjigo. Zato gre v teh zadevah za bistveno bolj kompleksno odločitev, kot pa izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v kateri je sodišče ugotovilo, da M.B. sporne nepremičnine ni kupil, da je zato tudi ni mogel prenesti naprej na E.H., to je toženčevega predlastnika, zato naj bi je tudi ta ne mogel prenesti oziroma prodati naprej tožencu. To razlogovanje sodišča prve stopnje nima nobene podlage v podatkih spisa, saj M.B. nikoli ni bil lastnik sporne nepremičnine. Kot izhaja iz podatkov spisa gre za lastnika nepremičninske agencije, s katero je toženec sklepal pogodbo o nakupu, med drugim tudi sporne nepremičnine. Tudi dejstvo, da naj bi T.D. zgolj fiktivno nastopala kot prodajalka, je ob nadaljnji ugotovitvi, da je toženec nepremičnino kupil od E.H. in to dobroverno, brez pomena. Zato je nerazumen zaključek sodbe, da toženec ni mogel postati lastnik sporne nepremičnine. Kot povedano, so ti razlogi povsem kontradiktorni, kar pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in jo je pritožbeno sodišče že iz tega razloga moralo razveljaviti po 1.odst. 354.čl. ZPP in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa odločilna dejstva za ta spor. Katera so odločilna dejstva bo moralo ugotoviti iz materialnopravne podlage, pomembne za odločanje v tem sporu. Delno je ta predstavljena že spredaj. Ker tožeča stranka trdi, da je lastnica sporne nepremičnine in nepremičnina samo zaradi napake, do katere naj bi prišlo v zemljiški knjigi, ni bila vpisana na pravno prednico tožeče stranke in naj bi toženec vedel, da ni kupil tudi sporne nepremičnine, bo šlo ugotavljanje odločilnih dejstev v tej smeri. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, ali je res pri vknjižbi lastništva pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi bila storjena napaka, kot se zatrjuje. Pri toženčevem sklicevanju na podatke zemljiške knjige pa bo pomembno, da se na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri. Vse izvedene dokaze bo torej moralo sodišče prve stopnje skrbno oceniti, vsakega posebej in v medsebojni povezavi, da bo pravilno ugotovilo, kdaj in na kakšni podlagi je bila nepremičnina odpisana od pravne prednice tožnikov in kako je bilo s toženčevo dobrovernostjo v času nakupa sporne nepremičnine. O vseh odločilnih dejstvih pa mora zatem sodba imeti tudi jasne razloge, iz katerih bo razvidno, po kateri poti je sodišče prišlo do prepričanja, na katerem bo temeljila odločitev, saj za prepričanje o resničnosti nekega dejstva ne zadošča zgolj notranje prepričanje sodnika, ampak je to prepričanje treba objektivizirati z razlogi, da je možen preizkus sodbe.