Jedro

Dejstvo, da je obdolženi še po obravnavani prometni nezgodi ponovno vozil avtomobil vinjen in mu je bilo zato vozniško dovoljenje z odločbo sodnika za prekrške odvzeto, ob ostalih ugotovitvah tudi dokazuje, da je obdolženi nevaren voznik in utemeljuje izrek varnostnega ukrepa prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pritožbi obdolženega R. C. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah s p r e m e n i tako, da se obdolženemu izrečeni varnostni ukrep prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja kategorije "B" zniža na 1 (eno) leto, sicer se pritožba z a v r n e kot nutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi R. C. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/I KZ ter obsojen na kazen šestih mesecev zapora. Po določilu čl. 68/I KZ mu je bil nadalje izrečen varnostni ukrep prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja za vozilo "B" kategorije za čas dveh let po pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, ki ga bo obdolženi prestal v zaporu ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Obdolženi je bil, po določilu čl. 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojen še na povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka v doslej znanem znesku 80.787,00 SIT ter plačilo povprečnine, odmerjene v višini 60.000,00 SIT. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi R. C. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb sodišča prve stopnje o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je le delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ni moglo slediti zatrjevanju pritožnika, s katerim ta izpodbija pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. V nasprotju z njim namreč tudi ono, tako kot v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje ugotavlja, da pred njim izvedeni dokazi dejansko potrjujejo, da je do obravnavane prometne nezgode,s hudimi,pravilno ugotovljenimi posledicami, prišlo prav zaradi takratne prehitre vožnje vinjenega obdolženca in ne morda iz kakšnega drugega razloga. Tega, da je bil takrat vinjen obdolženi ne osporava, trdi le, da ni vozil prehitro, kar bi sodišče prve stopnje ugotovilo, če bi za razrešitev tega vprašanja zaslišalo izvedenca cestnoprometne stroke in to za tem, ko bi pridobilo in si vpogledalo spis Sodnika za prekrške v Šmarju pri Jelšah, opr.št. P/K 3498/97. Za izvedbo navedenih dokazov ni videti potrebe. Ni namreč res, kar trdi pritožnik, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev o njegovi prehitri vožnji danim razmeram pripisala zgolj njegovemu priznanju. Nasprotno, do navedenega zaključka je prišlo z upoštevanjem vseh, v obrazložitvi izpodbijane sodbe naštetih in analiziranih dokazov, katerih, da se ne bi ponavljalo, sodišče druge stopnje tukaj ne našteva znova. Zgolj v njihovo podkrepitev opozarja na nekatere od njih, na tiste na katere je obdolženi očitno pozabil. Gre predvsem za izpovedbi prič R.Š. in E. S., iz katerih je mogoče razbrati način obdolženčeve takratne vožnje z sekanjem ovinka in zanašanjem vozila, do česar ne bi prišlo, če bi vozil s prilagojeno hitrostjo. To še zlasti, ker je tudi priča S. (list. št. 43) potrdil, da je bil na cesti pesek, vidljivost pa slaba, saj je bila megla, kot je to zabeleženo v zapisniku o ogledu kraja prometne nezgode (list. št. 5). Če k povedanemu dodamo še obdolženčevo, že omenjeno vinjenost in z njo povezano nesposobnost za varno vožnjo, ni mogoče priti do drugačnih zaključkov, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje, tudi brez angažiranja predlaganega izvedenca. To velja tudi v zvezi s pritožbenim ugovorom o predelanosti obdolženčevega vozila. Ta na potek nezgode ni vplivala, saj je bilo s pregledom vozila pri podjetju A. C. (list. št. 17) ugotovljeno, da sta kljub temu tako zavorni kot krmilni mehanizem vozila delovala brezhibno. V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije zapora ravnalo prav. Kljub olajševalnim okoliščinam na njegovi strani, katere izpostavlja v pritožbi ni mogoče mimo tega, da je obdolženec vendar storil težko kaznivo dejanje z visoko stopnjo ogrožanja, saj so bili ob njem v vozilu še trije sopotniki, pri čemer je kaznivo dejanje storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti. Ob dejstvu, da mu je bilo že iz časov, ko je opravljal vozniški izpit znano, da ne sme voziti vinjen, ker prav zaradi tega lahko pride do povzročitve takšne, če ne hujše prometne nezgode, ni mogoče pritrditi pritožnikovi navedbi, da je izrečena mu kazenska sankcija, zgolj maščevalni ukrep družbe uperjen proti njemu. Nasprotno, gre za potreben resen opomin, ko bo obdolženi ob prestajanju primerno visoke kazni lahko razmislil o nepravilnosti svojega početja, zlasti o tem, da za volan ne sme več sesti vinjen, kar je storil še po obravnavani nezgodi in s tem pokazal, da je nevaren voznik, vreden izrečenega mu varnostnega ukrepa. Za slednjega pa pritožbeno sodišče le meni, da mu je bil odmerjen v nekoliko predolgi dobi trajanja, saj bo obdolženi brez vozniškega dovoljenja tudi v času, ko bo pripravljal vse potrebno za njegovo ponovno pridobitev. Zato mu je njegovo dolžino skrajšalo na eno leto. Ni pa moglo pritožbeno sodišče slediti nadaljnjemu pritožbenemu predlogu po spremembi odločbe o stroških kazenskega postopka. Ti so odmerjeni pravilno in jih je obdolženi glede na izid postopka dolžan plačati. Jih bo pa tudi zmogel plačati, četudi je morda res, da trenutno ni zaposlen. Prav iz ničesar v spisu namreč ne izhaja, da za delo ne bi bil sposoben, torej bo denar lahko zaslužil in z njim prizadejane stroške plačal, pri čemer je poudariti, da tako in tako skrbi le zase, saj nima preživninskih obveznosti. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazala nepravilnosti, je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Obdolženi je s pritožbo delno uspel, zato ni dolžan plačati povprečnine pred sodiščem druge stopnje (čl. 98/II ZKP).