Jedro

V postopku prisilne izterjave ni mogoče uveljaviti ugovorov v zvezi s storitvijo prekrška, ki je vsebina plačilnega naloga, ki se po 241. členu Zakona o prekrških izvršuje po organu, ki je pristojen za izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.10.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada C., Izpostava S.K. z dne 9.3.2000. S tem sklepom je prvostopni organ uvedel prisilno izterjavo neporavnane denarne kazni v znesku 40.000,00 SIT in stroškov izterjave v znesku 1000,00 SIT, vse iz osebnih prejemkov tožnika.

V obrazložitvi sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in se sklicuje na razloge iz njene odločbe. Navaja pa še, da izhaja iz upravnega spisa, da je bil tožniku izdan plačilni nalog Policijske postaje C., Policijske enote p.p. C., z dne 1.8.1999, ki se po določbi 241. člena Zakona o prekrških (ZP) pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, če se kazen za prekršek ne izterja takoj na kraju prekrška, ali če je tisti, ki je storil prekršek, ne plača v določenem roku, pa ne vloži ugovora. Iz navedenega plačilnega naloga izhaja, da ga tožnik ni hotel podpisati, vendar mu je bil vročen 1.8.1999 ob 17.30 uri. Na plačilnem nalogu je tudi uradni zaznamek, da je plačilni nalog postal izvršljiv 9.8.1999. Glede na to, da tožnik denarne kazni ni plačal takoj na kraju prekrška, ni pa tudi vložil ugovora, je bila po določbi 42. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) uvedena prisilna izterjava z izdajo sklepa. Ker je bil tožnik že na kraju samem seznanjen s prekrškom, kar izhaja iz vsebine plačilnega naloga, ni nobene zakonske podlage, da bi moral biti o prekršku še naknadno obveščen. V postopku prisilne izterjave pa tudi ni mogoče uveljaviti ugovorov v zvezi s storitvijo prekrška.

V pritožbi tožnik navaja, da je v zakonitem roku zavrnil obveznost iz plačilnega naloga, ker se s trditvami policije ne strinja. Zato tudi ni želel podpisati zapisnika o prekršku oziroma plačilnega naloga. Navaja, da se tudi ne strinja s sodbo sodišča prve stopnje in zahteva obnovo postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pravilni pa so tudi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

Po določbah 42. člena ZDavP uvede davčni organ prisilno izterjavo z izdajo sklepa o prisilni izterjavi tudi po izvršilnem naslovu, ki ga ni izdal davčni organ, če je predpisano, da je davčni organ pristojen za izterjavo obveznosti iz izvršilnega naslova. V obravnavani zadevi je izvršilni naslov plačilni nalog, ki se po 241. členu ZP izvršuje po organu, ki je pristojen za davčno izvršbo. Iz upravnih spisov izhaja, da je plačilni nalog opremljen s potrdilom o izvršljivosti, pod opombami pa je navedeno, da je bil tožniku sicer vročen, da pa ga ta ni hotel podpisati. Ta okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na odločitev, saj zavrnitev podpisa oziroma zgolj nestrinjanje z izdajo plačilnega naloga nima nobenih pravnih učinkov. Plačilni nalog vsebuje pravni pouk, v katerem je izrecno navedeno, da bo plačilni nalog poslan v izvršitev, če kazen ne bo plačana v roku 8 dni ali če ne bo v istem roku podan ugovor zoper plačilni nalog. Iz upravnih spisov izhaja, da kazen ni bila plačana niti ni bil v roku 8 dni vložen ugovor, tožnik pa tega tudi ne zatrjuje, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča plačilnemu nalogu ne gre odrekati narave izvršilnega naslova. Sklep o uvedbi prisilne izterjave pa ima tudi vse druge obvezne sestavine iz 43. člena ZDavP, kar pomeni, da je podana zakonska podlaga za njegovo izdajo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. in 68. člena ZUS in potrdilo izpodbijani sklep.