Jedro

V sodni praksi ni sporno, da lahko oškodovanec odškodnino za sukcesivno nastajajočo škodo (izgubo na dohodku) uveljavlja bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, pri čemer se zastaralni roki računajo po določilih 352. člena OZ in rok prične teči z dnem, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod.

Okužba tožnika s hepatitisom C, ki je bila opredeljena za poklicno bolezen, ne sodi med zavarovane primere po zavarovalni polici za zavarovanje odgovornosti po splošnih zavarovalnih pogojih, sklenjeni med prvo in drugo toženo stranko, zato drugo tožena stranka ni odgovorna za izplačilo odškodnine tožniku.

Izrek

Pritožbi drugo tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, da je dolžna s prvo toženo stranko nerazdelno izplačati odškodnino za premoženjsko škodo v skupni višini 42.287,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 30.521,51 EUR od dne 3. 3. 2011 dalje do plačila, ter da je dolžna s prvo toženo stranko nerazdelno povrniti tožniku stroške postopka v skupnem znesku 5.868,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe , v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo, z a v r n e. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka (II. in III. točka izreka) se spremeni tako, da se glasi: „Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 5.904,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Prvo tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka v skupnem znesku 2.622,89 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ... sklic ..., v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.649,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 875,75 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Prvo tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovorov na pritožbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno izplačati odškodnino za premoženjsko škodo v skupni višini 42.287,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 30.521,51 EUR od 3. 3. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Toženima strankama je naložilo , da tožniku nerazdelno povrneta stroške postopka v skupnem znesku 5.868,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka), ter da sta dolžni nerazdelno povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 2.622,89 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Prvo tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v skladu z napotili pritožbenega sodišča v novem sojenju odločalo le o izgubi na dohodku in pri tem upoštevalo 20 % soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Ker je drugo tožena stranka zoper sodbo opr. št. Pdp 804/2011 z dne 10. 2. 2012 vložila dopuščeno revizijo, je predlagala, da pritožbeno sodišče odloča po odločitvi Vrhovnega sodišča RS o vloženi reviziji drugo tožene stranke. Prvo tožena stranka glede temelja odškodninske odgovornosti nasprotuje stališču pritožbenega sodišča in pojasnjuje, da delo s pacienti z različnimi boleznimi ni nevarno delo in da je zdravstveno osebje ustrezno šolano in strokovno usposobljeno za tako delo. Po prepričanju tožene stranke je sodišče prve stopnje pri oceni soprispevka tožnika (ki ga je ocenilo na 20 %) opustilo oceno vseh relevantnih dejstev in dokazov v zvezi s tem. Prvo tožena stranka ni dolžna odgovarjati za tožnikovo malomarno ravnanje, zato je s tega stališča oproščena odgovornosti oziroma da je soprispevek tožnika, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje prenizek in bi moral znašati najmanj 90%. Prvo tožena stranka se iz previdnosti pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine tako za nepremoženjsko kot tudi premoženjsko škodo. Prisojena odškodnina je pretirana in v nasprotju tako s sodno prakso kot tudi z izvedeniškimi mnenji. Sodišče prve stopnje je tožniku neupravičeno prisodilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo. Zaradi pomanjkanja temelja odškodninske odgovornosti tožnik ni upravičen do povračila po 174. členu OZ, prisojena odškodnina je previsoka. Sodišče prve stopnje se je glede višine prisojene premoženjske škode oprlo le na pristransko izpoved tožnika, ki pa višine škode ni z ničemer izkazal. Tako tožnik ni izkazal višine škode za zdravila, ostale pripomočke in potne stroške, kot tudi ne odškodnine za tujo pomoč. Opozarja, da se sodišče prve stopnje do ugovorov prvo tožene stranke glede zastaranja premoženjske škode zaradi izgube na dohodku sploh ni opredelilo. Sodba je v tem delu neobrazložena, podana je absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je tožbeni zahtevek za izgubo na dohodku od 1. 1. 2005 dalje absolutno zastaran. Tožnik je najkasneje v avgustu 2005, ko je prejel odločbo ZPIZ-a vedel za formalno podlago za vtoževano škodo iz naslova rente oziroma izgube na dohodku, tožbeni zahtevek pa je postavil šele s pripravljalno vlogo dne 6. 9. 2010. Ker je v konkretnem primeru zastarala prva terjatev za izgubo na dohodku že v januarju 2005, prav gotovo pa v avgustu 2005, je zastarala pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev. Pritožuje se tudi zaradi neupoštevanja dosedanjega relativnega zastaranja rente oziroma izgube na dohodku za čas od 6. 9. 2007 nazaj. Izpodbija tudi obrestni del zahtevka. Z odločbo ZPIZ-a je bila tožniku priznana II. kategorija invalidnosti, s pravico do poklicne rehabilitacije iz dveh podlag in sicer 50 % zaradi posledic poklicne bolezni, 50 % pa zaradi bolezni hrbtenice. Sodišče bi moralo razmejiti škodo, ki odpade na poklicno bolezen in na bolezen hrbtenice. Tako bi bil tožnik ob predhodno ugotovljenem pravnem temelju v vzročni zvezi s poklicno boleznijo tožnika, upravičen le do polovice prisojenega zneska. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zapis iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe nerazumljiv. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da vsi priglašeni stroški tožnika niso bili potrebni. Tožnik ni upravičen do povračila stroškov za pripravljalne vloge od III. do XV. Prvo tožena stranka ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo tudi stroške za odgovor na pritožbo v višini 1.000 točk, do katerih pa tožnik ni upravičen, saj sta toženi stranki s pritožbama uspeli. Priglaša pritožbene stroške.

Drugo tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je prepričana, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o neupoštevanju zavarovalne vsote in dogovorjene odbitne franšize. Obveznost zavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da tožnikov primer sodi med zavarovalne primere po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti. V konkretnem primeru ni sporno, da gre pri tožniku za poklicno bolezen. Po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreča), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici in ki ima za posledico telesne poškodbe, obolenje ali smrt osebe, uničenje, poškodbo ali izginitev stvari. Drugo tožena stranka poudarja, da v konkretnem primeru ni šlo za nenaden in presenetljiv dogodek, ki izvira iz dejavnosti. Tožnik ni dokazal, niti z veliko verjetnostjo, še manj z gotovostjo, škodnega dogodka, to je vboda z iglo ali globokega ureza ali ugriza, in tudi ni dokazal, da je do okužbe z virusom hepatitisa C prišlo pri delu. Drugo tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretni zadevi podan temelj odškodninske obveznosti, ker tožnikovo delo predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost, in da posledično obstaja objektivna odgovornost prvo tožene stranke oziroma drugo tožene stranke. Drugo tožena stranka je prepričana, da se tožnik ni zbodel z iglo in zato ni imel potrebe po prijavljanju vboda. Tudi če bi bil škodni dogodek izkazan, pa bi bil tožnik v celoti odgovoren za nastanek škode, saj ni poskrbel za povsem osnovno zaščito pred morebitno okužbo. Ocena sodišča prve stopnje, da je soodgovornost tožnika le v višini 20%, je povsem napačna. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker vsi priglašeni stroški niso bili potrebni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prvo tožene stranke prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo prvo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo drugo tožene stranke prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Prvo tožena stranka v odgovoru na pritožbo drugo tožene stranke navaja, da se v celoti strinja s pritožbenimi razlogi in navedbami drugo tožene stranke v delu, ki se nanaša na neobstoj pravnega temelja in stroškov postopka. Strinja pa se s stališčem tožnika, da je drugo tožena stranka svoj ugovor o obstoju odbitne franšize podala prepozno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba drugo tožene stranke je utemeljena, pritožba prvo tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 804/2011 z dne 10. 2. 2012 pritožbama delno ugodilo tako, da se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 1. odstavku III. točke izreka: - delno spremeni tako, da se glasi : „ Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno izplačati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v znesku 16.484,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2004 dalje do plačila, tako, da je drugo tožena stranka zavezana k plačilu odškodnine do višine zavarovalne vsote, višji tožbeni zahtevek se zavrne.“ - delno razveljavi v nespremenjenem delu 1.odstavka III. točke izreka ter v IV. in V. točki izreka in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 49/2012 z dne 10. 7. 2012 dopustilo revizijo zoper sodbo VDSS opr. št. Pdp 804/2011 z dne 10. 2. 2012. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 207/2012 z dne 13. 5. 2013 reviziji drugo tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se pritožbi drugo tožene stranke ugodi tako, da se glasi: „Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v znesku 16.484,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko pa se zavrne„.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 804/ 2011 z dne 10. 2. 2012 odločalo o višini premoženjske škode. Ob upoštevanju 20 % soodgovornosti tožnika za nastalo škodo in izračunu izvedenca finančne stroke je ugotovilo, da znaša izguba tožnika na dohodku 42.287,70 EUR .

174. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) določa, da kdor drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. O odgovornosti prvo tožene stranke je bilo že pravnomočno odločeno, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odgovornost prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo le še višino izgube na zaslužku zaradi delovne nezmožnosti ob upoštevanju 20 % soodgovornosti tožnika. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca finančne stroke A.A., ki je pripravil ob upoštevanju plač treh primerljivih delavcev izračun prikrajšanja tožnika za čas od maja 2002 do novembra 2010. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov glede zastaranja premoženjske škode glede zvišanega dela tožbenega zahtevka zaradi izgube na dohodku, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2010 zvišal tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode tako, da je zvišal tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega dohodka še za obdobje od 20. 9. 2005 do 31. 7. 2010 ter zahteval rento od 1. 9. 2010 dalje (zahtevek na plačilo rente je s pripravljalno vlogo z dne 16. 3. 2011 umaknil). Prvo tožena stranka je zoper razširjeni tožbeni zahtevek podala ugovor zastaranja tožbenega zahtevka iz naslova rente. Sodišče prve stopnje so do ugovora ni izrecno opredelilo, iz obrazložitve sodbe pa jasno izhaja, da je štelo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ugovor ni utemeljen. V sodni praksi ni sporno, da lahko oškodovanec odškodnino za sukcesivno nastajajočo škodo ( zgubo na dohodku) uveljavlja bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, pri čemer se zastaralni roki računajo po določilih 352. člena OZ in rok prične teči z dnem, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja le pavšalno izpodbijanje obrestnega dela zahtevka ter da je v odločbi ZPIZ-a zapisano, da je tožnikova invalidnost v 50 % posledica bolezni, kar naj bi po oceni prvo tožene stranke pomenilo, da bi sodišče moralo razmejiti škodo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno izplačati odškodnino za premoženjsko škodo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 207/2012 z dne 13. 5. 2013 reviziji drugo tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, zahtevek tožnika zoper drugo toženo stranko pa je zavrnilo. Odločilo je, da v konkretni zadevi ni podanega zavarovalnega kritja, ker gre za poklicno bolezen, povzročeno z daljšim, neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti. Okužba tožnika s hepatitisom C, ki je bila opredeljena za poklicno bolezen, ne sodi med zavarovane primere po zavarovalni polici za zavarovanje odgovornosti po splošnih zavarovalnih pogojih PG odg/99-12, sklenjeni med prvo in drugo toženo stranko, zato drugo tožena stranka ni odgovorna za izplačilo odškodnine tožniku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi drugo tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenost drugih pritožbenih navedb, saj to ni bilo potrebno, glede na to, da je pritožba drugo tožene stranke utemeljena že iz navedenega razloga.

Glede na drugi odstavek 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Pri odmeri je uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) in Zakon o sodnih taksah ( ZST, Ur. list RS št. 30/78 in naslednji).

Tožnikov uspeh je 73 %, uspeh prvo tožene stranke je 27 %, uspeh drugo tožene stranke pa 100%. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške v višini 10.399,86 EUR. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške za odgovor na pritožbo v znesku 562,00 EUR, čeprav ti stroški niso bili potrebni stroški (155.člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče znižalo stroške tožnika na znesek 9.838,00 EUR. Skupni stroški prvo tožene stranke znašajo 4.734,82 EUR. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povračila stroškov v znesku 7.182,00 EUR, prvo tožena stranka je upravičena do povračila stroškov v znesku 1.278,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju je prvo tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 5.904,00 EUR. Ker je bil zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnjen, je upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 1.649,97 EUR, ki jih ji je dolžan povrniti tožnik.

Tožnik je bil na podlagi odločbe BPP oproščen plačila stroškov postopka, zato je prvo tožena stranka dolžna plačati stroške izvedencev v višini 2.622,89 EUR na račun sodišča. V pritožbenem postopku drugo tožena stranka v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 875,75 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo, da prvo tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, stroške odgovorov na pritožbe tožnik ter prvo in drugo tožena stranka krijejo same, ker odgovori niso prispevali k razjasnitvi zadeve.