Jedro

Vprašanje, zakaj je tožeča stranka toženki izplačala dodatek k plači, do katerega ni bila upravičena, je bistveno za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Le, če je do izplačila prišlo zaradi napake pri tehnični izvedbi obračuna plač, bo toženka dolžna dodatek k plači vrniti, če pa je tožeča stranka odredila, da se dodatek k plači izplača, kljub temu da je vedela (bi morala vedeti), da toženka do njega ni upravičena, pa vrnitveni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo 1.366,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od zapadlosti do plačila, tožeči stranki naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 682,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da svoje stroške postopka krije sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 - 40/2007), saj je napačno zaključilo, da naj bi tožeča stranka vedela, da plačuje, česar ni bila dolžna ter da po drugi strani tožena stranka za neopravičeno obogatitev ni vedela. Tožeča stranka naj bi bila malomarna, pri tem pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo, po katerih konkretnih merilih je presojalo domnevno malomarnost. Malomarnost ni podana, saj je tožeča stranka obračun plače zaupala zunanjemu izvajalcu, s čimer je izkazala skrbnejše ravnanje, kot bi se pričakovalo od povprečnega delodajalca. Najela je računovodsko podjetje, ki se s to dejavnostjo ukvarja profesionalno, namesto da bi obračunavanje plač izvajala sama. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo števila plačilnih list in količine podatkov, ki jih je morala pred izplačilom plač vsak mesec obdelati tožeča stranka oziroma pregledati njen zakoniti zastopnik. Od povprečno skrbnega direktorja družbe bi bilo povsem nerealno pričakovati, da bo vsak mesec preverjal pravilnost izračuna vsake plačne postavke na okrog 100 plačnih listinah. To še toliko bolj, ker so bila odstopanja v primerjavi s plačili, kot bi morala biti obračunana, relativno nizka. Sodišče prve stopnje je tudi povsem nekritično zaključilo, da toženka ni bila nedobroverna. Iz izpovedi S.Ž. ml. izhaja, da je v aprilu 2006 opravil razgovor s toženko, na katerem ji je pojasnil, da ji je tožeča stranka izplačevala previsoke dodatke. Do te izpovedi se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je tudi zaključek, da tožeča stranka ni obvestila toženke o preveč izplačanih nadomestilih. Iz izpovedi toženke tudi sledi, da je izplačila in obračune plače nedvomno kontrolirala in vse elemente izplačil v celoti poznala. Zato so ji bila preplačila znana. Ker so podani vsi elementi neupravičene obogatitve in je sodišče prve stopnje izvedene dokaze napačno ocenilo, pritožba predlaga primarno spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih razlogov in pri tem v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je vprašljiva tudi pravilna uporaba materialnega prava. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa ni zagrešilo.

S tem, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče Slavka Žibreta ml. o opravljenem razgovoru s toženko, sodišče ni bistveno kršilo očitane določbe pravdnega postopka (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Če se sodišče prve stopnje do posameznega izvedenega dokaza ne opredeli, to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak ima lahko za posledico kvečjemu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa le v primeru, če bi šlo za dokaz o odločilnem dejstvu. Dejstvo, ali je bil s toženko opravljen razgovor in ali je toženka vedela, da ji tožeča stranka izplačuje previsoke zneske ni odločilno dejstvo, zato zatrjevana kršitev ni podana.

Utemeljen pa je očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati bistvenega: iz katerega naslova in zakaj je prišlo do preveč izplačane plače tožnici. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo predvsem z vprašanjem krivde v zvezi s tem, kdo je oziroma kdo bi moral kontrolirati plačilne listine. Ker se je postavilo na stališče, da je bila tožeča stranka pri kontroli plačilnih list malomarna, je njen zahtevek zavrnilo. Tak zaključek pa materialno pravno ni pravilen.

Po splošnem pravilu o neupravičeni pridobitvi mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tako določa 1. odstavek 190. člena OZ. Očitno je toženka brez pravnega temelja na škodo tožeče stranke prejela vtoževani znesek, ki med strankama ni bi sporen. Vendar pa je pri tem treba upoštevati pravila vračanja, konkretno 191. člen OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je za tožečo stranko obračun plač opravljal zunanji izvajalec na podlagi podatkov, ki jih je dobil pri tožeči stranki. Ni pa ugotovljeno, ali je do napačnega obračuna plač prišlo zato, ker je tožeča stranka zunanjemu izvajalcu posredovala napačne podatke ali zato, ker je zunanji izvajalec pravilne podatke tožeče stranke napačno vnašal v računalnik. Glede na to, da se v izpodbijani sodbi omenja „programska napaka“, bi bil možen tudi sklep, da je šlo celo za napako v programu obračuna plač. Dejanskega stanja sodišče prve stopnje v tej smeri ni razčistilo, čeprav je razlog za preveč izplačano plačo za odločitev bistvenega pomena. Šele po tem, ko bo ugotovljen razlog za preveč izplačano plačo, bo pomembno, ali je tožeča stranka vedela, da toženki izplačuje nekaj, česar ji ne dolguje (ali bi morala vedeti), ali pa je do napačnih izplačil prišlo pomotoma. Tožeča stranka ne bo mogla zahtevati nazaj preveč izplačane plače, če je odredila, da se toženki izplačajo npr. dodatki k plači, čeprav je vedela (bi morala vedeti), da do njih ni upravičena, ker pač ni delala pod pogoji, ki bi dodatke opravičevali, torej ker zanje ni bilo zakonske podlage. Če pa je toženki npr. izplačala dodatek, do katerega je bila sicer upravičena, dvakrat zaradi napake pri tehnični izvedbi obračuna plač, lahko preveč izplačano terja nazaj. Pri tem je treba opozoriti na jasno prakso Vrhovnega sodišča RS, da delodajalec ne more zahtevati od delavca vračila prejemkov, ki mu jih je izplačal, čeprav je zaradi zakonskih določb, ki jih mora poznati, vedel, da izplačuje nekaj, za kar ni pravne podlage (sodba opr. št. VIII Ips 139/2005 z dne 20.12.2002).

Sodišče prve stopnje mora zato najprej ugotoviti, kaj je bilo toženki izplačano, torej iz katerega naslova in zakaj. Vprašanja, ali je bila tožeča stranka pri kontroli izplačil malomarna in ali je toženka vedela, da prejema previsoko plačo, so drugotnega pomena. Ker sodišče prve stopnje dokazov o relevantnih dejstvih sploh še ni začelo izvajati, je pritožbeno sodišče kljub določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj dokazni postopek dopolni v nakazani smeri, ugotovi odločilna dejstva, nato pa o zahtevku ponovno odloči.