Jedro

Akt, s katerim je izbran najugodnejši ponudnik pri javnem razpisu za prodajo nezazidanega stavbnega zemljišča, je akt, ki predstavlja eno izmed faz odločanja pri prodaji zemljišča, gre torej za akt poslovanja in ni upravni akt, kot je opredeljen v 1. odstavku 3. člena ZUS. Ker je dopustno sodno varstvo v pravdnem postopku, upravni spor ni mogoč niti po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici št. U 337/98 z dne 15.1.1999.

Obrazložitev

Pritožnika sta vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki prepovedala sklenitev kupoprodajne pogodbe za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 1065 k.o. O. z najugodnejšim ponudnikom, ki je bil izbran s sklepom Sveta za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči z dne 5.10.1998, in obenem prepovedala izdajo odločbe o spremembi namembnosti navedenega zemljišča in izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja za izgradnjo stanovanjskega objekta na isti parceli.

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zahtevo pritožnikov zavrglo, ker procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izpolnjene, saj je bila tožba zavržena iz razloga, ker izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Pritožnika v pritožbi izpodbijata navedeni sklep. Sklicujeta se na Zakon o upravnem sporu in zatrjujeta, da gre pri aktu, izpodbijanem v upravnem sporu, za upravni akt, zato je pristojno upravno sodišče, ki mora zadevo obravnavati meritorno, saj je tudi občinski organ o pravici pritožnikov odločil meritorno, sicer pa drugega sodnega varstva ni. Ker so po mnenju pritožnikov izpolnjene vse procesne predpostavke, predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tako zahteva za izdajo začasne odredbe kot tožba pritožnikov v upravnem sporu se nanašata na sklep tožene stranke z dne 15.10.1998, s katerim je bil izbran najugodnejši ponudnik pri javnem razpisu za prodajo nezazidanega stavbnega zemljišča, pritožnika, ki nista bila izbrana, pa sta bila s tem posredno izločena iz nadaljnjega postopka. Gre torej za akt, ki predstavlja eno izmed faz odločanja pri prodaji zemljišča (1. odstavek 47. člena Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ - Uradni list RS, št. 44/97), ko je tožena stranka nastopala kot lastnik in prodajalec zemljišča. Prav zaradi navedenega po presoji sodišča navedeni akt ni upravni akt, kot je ta opredeljen v 1. odstavku 3. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Uradni list RS, št. 50/97), temveč gre za akt poslovanja (70. člen Zakona o lokalni samoupravni). Zaradi takšne narave posamičnega akta, določbe 2. odstavka 47. člena ZSZ, v kateri je določeno, da sme udeleženec javnega razpisa odločitve, s katerimi so kršene njegove pravice in pravne koristi, izpodbijati pred sodiščem, ni možno razlagati tako, da je možen upravni spor, temveč po presoji sodišča le tako, da je dopustno varstvo v pravdnem postopku. Prav zaradi tako zagotovljenega sodnega varstva v pravdnem postopku v konkretnem primeru upravni spor ni mogoč niti po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, ki se nanaša na subsidiarno varstvo posamičnih aktov, torej na varstvo, ki prihaja v poštev le, če ni zagotovljenega drugega sodnega varstva in je poseženo v ustavne pravice posameznika. Na navedeno opredelitev izpodbijanega akta kot zgolj akta poslovanja tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka o pritožbi zoper istega odločala na drugi stopnji, kot da bi šlo za upravni akt. Akta o izbiri najugodnejšega ponudnika glede na navedeno ni možno izpodbijati v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS). To pa pomeni, da niso izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče moralo pritožbo zavrniti na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.