Jedro

V tožbi niso navedeni nobeni dokazi za to, da naj bi CSD Logatec izdal odločbo pod pritiskom, kot tudi ne, da bi se tak pritisk izvedel na A.A., pri čemer je treba upoštevati, da je bila opravilna sposobnost A.A. odvzeta šele s sklepom Okrajnega sodišča dne 27. 10. 2009.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo Logatec je dne 3. 10. 2005 izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je A.A. upravičena do vključitve v institucionalno varstvo v Varstveno delovni center B. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil A.A. priznan status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in da ta zakon med drugim navaja tudi pravico teh oseb do celodnevnega institucionalnega varstva. Center za socialno delo Logatec (v nadaljevanju CSD Logatec) je prejel dogovor o trajanju, vrsti, obsegu in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva ter o plačilu oziroma doplačilu oskrbnih stroškov, ki sta ga sklenili Varstveno-delovni center B. in A.A. Na podlagi 4. člena Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva se sprejem uporabnika opravi na podlagi dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva ali storitve vodenja varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji. Odločba je bila torej izdana na podlagi dogovora med varstveno-delovnim centrom in uporabnico A.A. 2. Zoper zgoraj navedeno odločbo je tožnica vložila predlog za izrek ničnosti, a je Center za socialno delo Logatec z odločbo št. 566-3/2004 z dne 20. 9. 2010 predlog zavrnil. Zoper to odločbo je tožnica je vložila pritožbo, na kar je tožena stranka z odločbo z dne 21. 1. 2011 (to je odločba, ki se izpodbija v tem upravnem sporu) ugotovila, da pritožba sicer ni utemeljena, vendar je odločbo Centra za socialno delo Logatec z dne 20. 9. 2010 odpravila na podlagi drugega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe CSD Logatec z dne 3. 10. 2005 zavrgla. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila A.A. s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. ... z dne 27. 10. 2009 popolnoma odvzeta poslovna sposobnost in je bila z odločbo prvostopnega organa št. 1221-5/2009 z dne 18. 1. 2010 postavljena pod skrbništvo CSD Logatec. Glede na navedeno ni mogoče ugotoviti, da bi imela njena starša, to je tudi tožnica, kakršenkoli pravni interes glede vključitve A.A. v institucionalno varstvo, saj mora njen skrbnik varovati njene interese tudi v postopku vključitve v institucionalno varstvo, kar pomeni, da tožnica ne more biti stranka v postopku odločanja o vključitvi A.A. v institucionalno varstvo in bi moral že prvostopenjski organ njen predlog za izrek ničnosti zavreči, ker ga ni vložila upravičena oseba. Iz navedenega razloga je bilo potrebno prvostopenjsko odločbo odpraviti, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnica, ampak ker predloga za izrek ničnosti ni vložila upravičena oseba.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je odločba CSD Logatec z dne 3. 10. 2005 zagotovo take narave, da je že v letu 2005 obstajal razlog za njeno ničnost, ker A.A. ni opravilno sposobna zaradi manjrazvitosti, kot je v nepravdnem postopku ugotovil izvedenec psihiatrične stroke. Sama tožnica pa izkazuje pravni interes zato, ker je mama A.A. Odločba, za katero se zahteva ničnost, je po vsej verjetnosti izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja varstveno delovnega centra, saj A.A. nikoli ni bila opravilno sposobna. Razlog za absolutno ničnost je tudi to, ker te odločbe ni moč izvršiti in je v nasprotju z ZUP in Ustavo RS. Varstveno delovni center je od CSD Logatec dobesedno zahteval izdajo take odločbe. Nadalje navaja, da ZUP v 251. členu sicer res določa, da organ druge stopnje z odločbo opozori organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, vendar se ta dolžnost nanaša le na primere nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejstev in na bistvene kršitve postopka. Organ prve stopnje pa mora navodilo drugostopenjskega organa upoštevati v smislu dopolnitve postopka, ne more in ne sme pa upoštevati navodil, ki presegajo dolžnost iz 251. člena ZUP. Odločba, katere ničnost se zahteva, posega v temeljna ustavna načela na podlagi 21. in 23. člena ustave. Odgovornost tistega, ki zavestno ali iz hude malomarnosti izda nezakonito odločbo, pa ne presega le odgovornost za strokovno napačno odločitev, pač pa je lahko podlaga za upravni nadzor in uvedbo kazenskega postopka zoper odgovorno osebo, predvsem pa temelj za odškodninski zahtevek ne le zoper državni organ, pač pa neposredno zoper tistega, ki je škodo povzročil. CSD Logatec že od rojstva A.A. ve in razpolaga z ustreznimi listinskimi dokazi, da je umsko manj razvita oseba in jo je kot tako tudi ves čas obravnaval. Dogovor, ki ga je sklenila z zavodom, je pomanjkljiv in ni podpisan s strani opravilno sposobne osebe, saj nikoli ni bila opravilno sposobna, čeprav se v odločbi trdi nasprotno. Organ, ki vodi postopek, mora med rednim postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stranka sposobna biti stranka postopka oziroma ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik ter ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno. Kadar upravni organ ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika, zahteva, da pristojni organ za socialne zadeve postavi skrbnika procesno nesposobni osebi oziroma zahteva od nezakonitega zastopnika, naj si priskrbi posebno dovoljenje ali da ukrene, kar je potrebno, da bi bila procesno nesposobna stranka pravilno zastopana. A.A. je res polnoletna oseba, vendar je od rojstva umsko manj razvita. Leta 2005 je bila proti svoji volji preseljena v vzgojno delovni center, kjer je nameščena v bivalni skupnosti. To, da ni opravilno sposobna, je v nepravdnem postopku ugotovil izvedenec psihiatrične stroke. V odločbi iz leta 2005, ki se izpodbija, je eksplicitno navedeno, da je A.A. sklenila dogovor z varstveno delovnim centrom. Ta odločba je bila po vsej verjetnosti izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, saj A.A. nikoli ni bila opravilno sposobna. Te odločbe ni moč izvršiti. CSD Logatec nikoli ni želel sprožiti postopka za odvzem opravilne sposobnosti A.A. in je vse odločitve prelagal nanjo, saj starši niso imeli podaljšane roditeljske pravice, ker jim to od polnoletnosti ni bilo nazorno predočeno in nista bila podučena in nista vedela, kakšne posledice ima to za A.A. in njiju kot starša. Opravilna sposobnost je bila odvzeta na podlagi odločbe Okrajnega sodišča na Vrhniki na predlog tožnice. Tožnica predlaga, naj se odločba tožene stranke z dne 21. 1. 2011 odpravi, odločba CSD Logatec z dne 3. 10. 2005 pa naj se ugotovi za nično. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Po prejemu tožbe, ki je bila vložena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, se je navedeno sodišče s sklepom št. V Ps 501/2011 z dne 12. 5. 2011 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu in je odločilo, da po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopi Upravnemu sodišču Republike Slovenije.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila A.A. s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. ... z dne 27. 10. 2009 popolnoma odvzeta poslovna sposobnost in je bila z odločbo prvostopenjskega organa št. 1221-5/2009 z dne 18. 1. 2010 postavljena pod skrbništvo CSD Logatec. Glede na navedeno ni mogoče ugotoviti, da bi imela njena starša kakršenkoli pravni interes glede vključitve A.A. v institucionalno varstvo, saj mora njen skrbnik varovati njene interese tudi v postopku vključitve v institucionalno varstvo, kar pomeni, da tožnica ne more biti stranka v postopku odločanja o vključitvi v institucionalno varstvo. Torej predloga za izrek ničnosti ni vložila upravičena oseba.

6. Sodišče je v postopek vključilo tudi stranko z interesom A.A. preko njenega skrbnika CSD Logatec. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnica s tožbo izpodbija dve odločbi, in sicer odločbo Centra za socialno delo Logatec z dne 3. 10. 2005, za katero zahteva, da se ugotovi, da je nična in ne ustvarja pravnih posledic. Druga odločba, ki jo tožnica izpodbija, pa je odločba tožene stranke z dne 21. 1. 2011, s katero je bil zavržen njen predlog, da se ugotovi, da je prej navedena odločba nična.

9. Skladno z drugim odstavkom 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, zato je po uradni dolžnosti preverilo, ali je odločba Centra za socialno delo Logatec z dne 3. 10. 2005 dejansko nična. Razlogi za ničnost so navedeni v 279. členu ZUP. Tožnica smiselno navaja razlog ničnosti iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ko navaja, da naj bi bila odločba iz leta 2005 po vsej verjetnosti izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Navedeni razlog za ničnost se nanaša na upravni organ, kar pomeni, da je mišljeno, da naj bi bila nična taka odločba, kjer bi bil izsiljevan oziroma pod nedovoljenim pritiskom upravni organ, ki odločbo izdaja. Po navedbah tožnice naj bi varstveno delovni center od CSD Logatec dobesedno zahteval izdajo odločbe. Vendar v tožbi niso navedeni nobeni dokazi za to, da naj bi CSD Logatec izdal odločbo pod pritiskom, kot tudi ne, da bi se tak pritisk izvedel na A.A., pri čemer je treba upoštevati, da ji je bila opravilna sposobnost odvzeta šele s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki dne 27. 10. 2009. Tožnica glede pritiskov pri izdaji odločbe zatrjuje zgolj to, da je bila po vsej verjetnosti izdana odločba pod takimi pogoji. Tožnica kot razlog za ničnost navaja tudi to, da odločbe ni mogoče izvršiti (to je sicer razlog za ničnost iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP), vendar pa sodišče meni, da je tak razlog lahko podan samo pri tistih odločbah, ki imajo tak izrek, da so v praksi neizvršljive. Odločba, kateri se očita, da je ni mogoče izvršiti, pa se glasi, da je A.A. upravičena do vključitve v institucionalno varstvo. Podelitev take pravice ni neizvršljiva, zato tudi ta razlog za ničnost ne obstaja. Sodišče pa tudi ugotavlja, da ni podan noben drug razlog za ničnost iz 279. člena ZUP.

10. Tožnica izpodbija tudi odločbo tožene stranke z dne 21. 1. 2011, ker je zavrgla njen predlog za izrek ničnosti, ker ji ni priznala pravice biti stranka v postopku, saj v izpodbijani odločbi trdi, da tožnica ni upravičena oseba tega postopka. Sodišče se strinja s takim stališčem tožene stranke, zato se glede tega sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila A.A. s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. N 5/2009 z dne 27. 10. 2009 popolnoma odvzeta poslovna sposobnost in ker je bila z odločbo prvostopnega organa postavljena pod skrbništvo CSD Logatec, ni mogoče ugotoviti, da bi imela tožnica kakršenkoli pravni interes glede vključitve A.A. v institucionalno varstvo, ker mora njen skrbnik varovati njene interese tudi v postopku vključitve v institucionalno varstvo. Tožnica v tožbi zatrjuje, da izkazuje pravni interes s tem, ker je mama A.A. Vendar pa sodišče meni, da samo s tem ne more izkazovati pravnega interesa, saj je A.A. že polnoletna, roditeljska pravica ni bila podaljšana, skrbništvo nad njo pa ima CSD Logatec.

11. Tožnica v tožbi očita tudi domnevno nepravilno uporabo 251. člena ZUP. Pri tem sodišče ugotavlja, da se pri obeh odločbah, ki se izpodbijata, sklicuje na uporabo tega člena le odločba tožene stranke z dne 21. 1. 2011, katera je bila izdana na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP. Sodišče ni ugotovilo pri uporabi tega člena nobene nepravilnosti, saj daje to določilo drugostopenjskemu organu pooblastilo, da sam zadevo reši drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, pri čemer mora hkrati odločbo prve stopnje tudi odpraviti.

12. Ker iz zgoraj navedenih razlogov niti prvostopenjski organ niti tožena stranka nista izdala nezakonitih odločb, je po vsem navedenem sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka:

13. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zato je bilo odločeno tako, kot je navedeno pod točko 2 izreka sodbe.