Jedro

V delu, v katerem so se toženci zavezali glede bodoče (pričakovane) dediščine oziroma premoženja, ki so ga podedovali šele po sklenitvi pogodbe, gre za nedovoljeno pogodbo o odtujitvi (tedaj zgolj) pričakovane dediščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 13. 5. 2013: - zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za izročitev po 39 obveznic z oznako SOS2E zoper tožence H. B., V. B. in A. Š. (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek (vse II. točka izreka): - na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 396/1 k.o. X., ID znak: 000, dveh poslovnih prostorov, vsakega v izmeri 42 m2 v pritličju stanovanjsko poslovne stavbe na naslovu P., ki stoji na parceli 367/2 k. o. X., ID znak: 001, stavbišče z gospodarskim poslopjem 164 m2 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem k tej parceli, nepremičnine 5813/10000 parc. št. 724/1 k.o. Y., ID znak: 002, ki so vse vpisane v zemljiško knjigo kot last tožencev, kar so ji slednji dolžni priznati in ji izdati za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri omenjenih nepremičninah vknjižila kot lastnica do celote, sicer bo sodba nadomestila takšno listino, - v skladu s katerim so dolžni toženci tožnici izročiti svoje s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27/7-2009 št. »D« I D 171/91 pridobljene obveznice SOS2E skupaj s pripadajočimi obrestmi, in sicer M. K. 32 obveznic, A. K. 32 obveznic, K. K. 32 obveznic, N. K. 49 obveznic, D. P. 19 obveznic, N. M. 19 obveznic, M. K. 26 obveznic, N. O. 2 obveznici, M. F. 2 obveznici, D. O. 2 obveznici, I. O. 12 obveznic, S. O. 12 obveznic, A. O. 3 obveznice, J. K. 49 obveznic, V. R. 9 obveznic in R. F. 20 obveznic SOS2E, - v skladu s katerim so dolžni toženci L. K., M. P., M. S., R. P., M. K., M. Z., H. L., M. R., S. Š., A. M., A. O. in J. O. tožnici plačati nominalno vrednost obveznic SOS2E (s pripadajočimi obrestmi) v številu le teh, kot so jih prejeli po sklepu o dedovanju z dne 27/7-2009 št »D« I D 171/97 Okrajnega sodišča v Ljubljani (in sicer L. K. 1.232,00 EUR (32 obveznic), M. P. 2.502,50 EUR (65 obveznic), M. S. 1.886,50 EUR (49 obveznic), R. P. 1.886,50 EUR (49 obveznic), M. Z. 1.502,00 EUR (39 obveznic), M. K. 1.502,00 EUR (39 obveznic), H. L. 1.502,00 EUR (39 obveznic), M. R. 770,00 EUR (20 obveznic), S. Š. 770,00 EUR (20 obveznic), A. M. 1.001,00 EUR (26 obveznic), A. O. 462,00 EUR (12 obveznic) in J. O. 462,00 EUR (12 obveznic)), odločilo, da je dolžna tožnica tožencem A. K., L. K., K. K., M. P., M. S., I. K., M. K., J. K., V. R., R. F., M. Z., H. L., H. B., V. B., A. Š., D. P., N. M., M. R., S. Š., A. M., A. O., M. F., D. O., I. O., S. O., J. O., B. O., Š. O., A. O. in G. O. v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 3.312,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je bilo tekom postopka temeljno vprašanje, ali naj se pri presoji veljavnosti pogodbe o razdelitvi solastnine z dne 24.12.1990 uporabi določilo Zakona o dedovanju ali določila Zakona o denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo smiselno uporabo prvega odstavka 107. člena ZD, ki govori o razdelitvi premoženja in njeni veljavnosti le tedaj, če se s tem strinjajo vsi potomci, ki bodo po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. Iz takšnega določila sledi, da imajo dediči oziroma današnji toženci možnost skleniti pogodbo o razdelitvi premoženja, in sicer tudi tistega, ki ga bodo podedovali v bodoče. V primeru, kot je predmetni, je potrebno uporabiti specialnejši predpis, torej ZDen. Sodišče pa nepravilno ugotavlja, da o spornem pogodbenem določilu o odtujitvi pričakovane dediščine specialnejši ZDen ne vsebuje nikakršnih določb, ki bi derogirale 104. člen ZD. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati predvsem določilo tretjega odstavka 80. člena ZDen, ki natančno določa, da imajo dedno pravne pogodbe sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji pravni učinek glede premoženja, ki upravičencu pripade po odločbi o denacionalizaciji, le v primeru, če je v pogodbi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na to premoženje. Tudi po oceni sodišča prve stopnje pa v pogodbi to je navedeno. Sodišče tudi ni upoštevalo določila 74. člena ZDen, iz katerega izhaja, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti tretji odstavek 80. člena ZDen. Tožencem oziroma njihovim pravnim prednikom je bilo ob sklenitvi pogodbe v letu 1990 namreč povsem jasno, katero premoženje je bilo njihovi pravni prednici nacionalizirano. To premoženje ne predstavlja premoženja, ki bi ga pravna prednica (to je denacionalizacijska upravičenka) šele pridobila. Šlo je za premoženje, na katerem je imela zapustnica glede na takrat veljavno zakonodajo pravico uporabe, in je bilo na podlagi določil člena 31 (in ostalih) ZDen dedičem oziroma današnjim tožencem to premoženje poznano. Sodišče je v izpodbijani sodbi kot analogijo oziroma judikate uporabilo sklepe Višjega sodišča v Kopru, vendar pa nobeden od teh nima podlage, kot je predmetna. V danem primeru gre namreč za razdružitev solastnega premoženja, ker današnji toženci oziroma njihovi pravni predniki razpolagajo s svojim deležem na takšnem premoženju tako, da ga odplačno prenesejo na današnjo tožnico. Sodišče je v izpodbijani sodbi zgolj omenilo tudi uporabo določila 458. člena ZOR, kjer je med drugim navedeno, da za prodajo stvari, katerih promet je omejen, veljajo posebni predpisi. Prodaja se lahko nanaša tudi na bodočo stvar. Iz tega tako izhaja, da toženci oziroma njihov pravni prednik ni prav z ničemer kršil določil pozitivne zakonodaje, ki bi preprečevala veljavnost tega posla. S pravilno uporabo določbe tretjega odstavka 80. člena ZDen ni kršeno nobeno določilo katerega od pozitivnih predpisov, še najmanj pa določilo 104. člena ZD. Zaradi takšnih nepravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (predvsem glede uporabe določil specialnejšega ZDen napram splošnejšemu ZD) je sodišče napačno prišlo do zaključka, da je tožbeni zahtevek v celoti nesklepčen. Ob pravilni uporabi materialnega prava in predvsem pravilni uporabi določila tretjega odstavka 80. člena ZDen bi moralo ugotoviti, da je pogodba o razdelitvi solastnine z dne 24.12.1990 v celoti veljavna, posledično pa da je sklepčen tudi predmetni zahtevek. Sodišče se v izpodbijani sodbi tudi ni izjasnilo glede vprašanja izročitve obveznic tožnici v odločbi pod 3. točko II in glede nominalne vrednosti teh obveznic pod točko 4 iste točke II, ker ne gre za nujno sosporništvo in je zahtevek razdeljen po posameznih tožencih. Pri tem ni upoštevalo, da nekaj tožencev ni odgovorilo na tožbo in bi bilo glede tega dela zahtevka potrebno izdati zoper njih zamudne sodbe. Zato je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 339. členu ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

3. Toženci, ki jih v postopku zastopa odvetnica T. K., so v odgovoru na pritožbo predlagali, da naj se ta kot neutemeljena zavrne. Ostali toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru 18., 19. in 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo pojasnilo, da predstavlja dne 24.12.1990 med tožnico in toženci (1) sklenjena pogodba, in sicer v delu, ki se nanaša na odsvojitev premoženja, katero se je po njeni sklenitvi vračalo v denacionalizacijskih postopkih in dedovanje, katerega se je v času sklepanja šele pričakovalo (2), pogodbo o pričakovani dediščini, ki je v skladu s (prisilno) določbo 104. člena ZD nična (3). Ker je tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljevala (le) s to pogodbo, je ta, kot je prav tako pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, neutemeljen (nesklepčen) in ga je bilo potrebno v celoti zavrniti.

6. Pritožbeno sklicevanje na 107. člen ZD je za konkretni primer povsem brezpredmetno. Omenjeni člen je v času sklenitve predmetne pogodbe urejal pogoje za veljavnost pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja (4). Gre za pogodbo med prednikom in osebami, ki bi lahko dedovali po njem kot dediči prvega reda (potomci oziroma posvojenci). V obravnavanem primeru pa je šlo za pogodbo med dediči in tretjo osebo (kateri so odsvojili ne le premoženje, ki je bilo v času sklenitve že njihovo, ampak tudi tisto, ki naj bi ga v prihodnje šele dedovali). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 80. člena in 74. člen ZDen. Nobena od („specialnejših“) določb ZDen (in tako tudi omenjene ne) ne jemlje veljavnosti določbi 104. člena ZD v primerih, ki so povezani z denacionaliziranim premoženjem. Določba 74. člena ZDen je povsem procesne narave (5), medtem ko je sodišče prve stopnje v okviru 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da se določba tretjega odstavka 80. člena ZDen (lahko) nanaša le na tiste dedno pravne pogodbe, ki so (po ZD) dovoljene, in ne na tiste, ki to niso (in so torej, kot je to pogodba o pričakovani dediščini, upoštevaje ZD nedovoljene/neveljavne). Da je tako razumevanje pravilno, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 322/2006 z dne 22.5.2008 oziroma iz pravne teorije (6). Pritožbeno navajanje, da, sporno premoženje ne predstavlja premoženja, ki bi ga pravna prednica (to je denacionalizacijska upravičenka) šele pridobila, ampak premoženje, na katerem je imela glede na takrat veljavno zakonodajo pravico uporabe in je bilo (na podlagi določil člena 31 (in ostalih) ZDen) to premoženje dedičem oziroma današnjim tožencem poznano, pa v celoti predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) (7).

7. Sodišče prve stopnje se v okviru obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje na povsem ustrezne judikate, čemur pritožba pavšalno oziroma povsem neprepričljivo oporeka. Slediti ni moč niti pritožbeni navedbi, da naj bi šlo v konkretnem primeru zgolj za razdružitev solastnega premoženja. V delu, v katerem so se toženci (8) zavezali glede bodoče (pričakovane) dediščine oziroma premoženja, ki so ga podedovali šele po sklenitvi pogodbe, seveda ni šlo za razdružitev solastnega premoženja, ampak za nedovoljeno pogodbo o odtujitvi (tedaj zgolj) pričakovane dediščine. Ker je takšna pogodba neveljavna (nična), je sklicevanje na 458. člen ZOR (9) in na dovoljenost prodaje bodoče stvari neprepričljivo. V konkretnem primeru ni šlo „le“ za odsvojitev tuje ali bodoče stvari, ampak za odsvojitev bodoče (zgolj pričakovane) dediščine. Razpolaganje s takšno dediščino pa (upoštevaje 104. člen ZD) ni dovoljeno. Zato pritožbene trditve, da toženci oziroma njihov pravni prednik ni kršil nobenih zakonskih določb, ki bi sklenitev takšnega posla preprečevale, nikakor ne držijo. Sodišče prve stopnje je tako v celoti pravilno uporabilo materialno pravo in posledično tudi pravilno odločilo. Ker je tožbeni zahtevek (v celoti) nesklepčen, je (v zvezi z zahtevkom na izročitev obveznic oziroma plačilom njihove nominalne vrednosti) poudarjanje, da nekaj tožencev na tožbo ni odgovorilo in da bi bilo potrebno glede njih izdati zamudno sodbo, nepravilno. Če zahtevek ni sklepčen, potem zamudne sodbe ni moč izdati (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

8. Ker očitane kršitve niso podane, prav tako pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, tudi toženci, ki so vložili odgovor na pritožbo, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Oziroma njihovi pravni predniki.

(2) Na dediče (tožence) je to premoženje prešlo šele z dnem pravnomočnosti posameznih denacionalizacijskih odločb (glej 78. člen Zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZDen).

(3) Zakon o dedovanju, Ur. list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami (ZD).

(4) To pogodbo sedaj ureja OZ (Obligacijski zakonik,Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami) v členih 546 – 556. (5) In niti ne predvideva (kot se to napačno navaja v pritožbi), da se glede novega zapuščinskega postopka uporabijo določbe ZD samo, „če ni v tem poglavju določeno drugače.“

(6) Glej Karl Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Uradni list, Ljubljana 2005, str. 167, 168. (7) Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (ZPP).

(8) Oziroma njihovi pravni predniki.

(9) Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/1978, RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (ZOR).