Jedro

Davek iz kmetijstva, ki odpade na zemljišče, ki je predmet denacionalizacijske odločbe, se odpiše, za dobo, ko denacionalizacijski upravičenec še ni dobil denacionaliziranega zemljišča v posest.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 15. 11. 2000 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A, izpostava A z dne 7. 6. 2000, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 1999. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da po določbah 5. člena Zakona o dohodnini plačuje dohodnino fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke iz 2. člena Zakona o dohodnini. V skladu s 4. alineo 6. člena Zakona o dohodnini se v osnovo za dohodnino všteva tudi katastrski dohodek od kmetijskih in gozdnih zemljišč. Na podlagi 23.člena Zakona o dohodnini je zavezanec za davek o dohodka iz kmetijstva fizična oseba, ki je kot lastnik, imetnik pravice uporabe ali uživalec vpisan v katastrskem operatu po stanju na dan 31. december pred letom, za katero se davek odmerja. Osnova za davek iz kmetijstva je v skladu s 25. členom zakona katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka vsakega zemljišča, ki je sposobno za kmetijsko in gozdno proizvodnjo in je v zemljiškem katastru uvrščeno v katastrsko kulturo. Tožeča stranka je vpisana kot lastnik predmetnih kmetijskih zemljišč parc. št. 624/2 in 612/4 k.o. B, katastrski dohodek od teh, pa je odmerjen po stanju katastrskega operata na dan 31. 12. 1998, ko na zahtevo tožeče stranke še ni bila spremenjena vrsta rabe. Z odločbo o denacionalizaciji ji je bila vrnjena posest predmetnih kmetijskih zemljišč, zato zemljišča lahko uporablja in poseduje. Glede na ugotovitev, da je tožnik v katastrskem operatu po stanju na dan 31. 12. 1998 vpisan kot lastnik kmetijskih zemljišč, ki jih ne uporablja nihče drug, je na podlagi 23. člena Zakona o dohodnini zavezanec za davek od dohodka iz kmetijstva in mu je bil katastrski dohodek v višini 531.722,00 SIT pravilno vštet v osnovo za odmero dohodnine.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala dejstva, da tožniku niso bila vrnjena vsa nacionalizirana zemljišča. Z delno odločbo z dne 6. 6. 1995 vrnjena nacionalizirana zemljišča, tožniku niso bila izročena v neposredno posest, zato jih tožnik ne more obdelovati, niti dajati v najem. Vrnjena zemljišča skupaj z zemljišči, ki so še predmet denacionalizacije tvorijo v naravi enoten kompleks, parcelne meje niso pravilne, med parcelami pa tudi ni mejnih znamenj. Tožniku je onemogočena kakršnakoli uporaba, dokler vrnjena zemljišča ne bodo v naravi zamejničena in vrnjena v posest tako, da jih bo lahko obdeloval. Tožnik vse do danes kljub temu, da je sam naročil pri pristojni območni Geodetski upravi odmero zemljišč parc. št. 612/4 in parc. št. 624/2 k.o. B, ni mogel prevzeti v posest z odločbo o denacionalizaciji vrnjenih zemljišč, ker ta v naravi niso zamejničena, razen tega pa se tudi ne nahajajo na istem kraju kot tista, ki so bila nacionalizirana. Za tožnika denacionalizacija še ni končana, saj so mu z delno odločbo zemljišča vrnjena le na papirju, niso pa mu bila vrnjena v neposredno posest tako, da bi vedel do kod sega meja njegovih zemljišč. Tožnik vrnjenih zemljišč ne more urediti, dokler mu ne bodo vrnjena tudi ostala zemljišča, ki so znotraj tega kmetijskega kompleksa in so še zmeraj predmet denacionalizacijskega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v tožbi ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka v izpodbijani odločbi v celoti odgovorila, zato predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve.

Zastopnik javnega interesa, Državni pravobranilec Republike Slovenije, je v zadevi priglasil udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba je utemeljena.

Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99-ZDavP) v 2. odstavku 145. člena določa, da se odpiše del davka iz kmetijstva, ki odpade na zemljišče, če zavezanec davka iz kmetijstva z odločbo o denacionalizaciji še ni dobil denacionaliziranega zemljišča v posest in sicer za dobo, dokler ga skladno z zakonom, ki ureja denacionalizacijo, oziroma z odločbo o denacionalizaciji ne more dobiti v posest. ZDavP v 5. odstavku 1. člena napotuje glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so z ZDavP drugače urejena na Zakon o splošnem upravnem postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99-ZUP) določa, da mora upravni organ dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in da svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (1. in 3. odstavek 9. člena ZUP). Organ torej ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (čl. 146/4 ZUP).

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka v pritožbenem postopku dopolnila dokazni postopek z poizvedbami pri Oddelku za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Upravne enote A, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Izpostava A, glede izročitve denacionaliziranih nepremičnin v posest tožeči stranki, in Davčnem uradu A glede višine katastrskega dohodka ter o oprostitvah in olajšavah pri odmeri davka iz dohodka iz kmetijstva za leto 1999. Iz upravnih spisov pa izhaja, da odgovor Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Izpostava A, da je tožena stranka lahko nemoteno nastopila posest na spornih zemljiščih, ni bil vročen tožeči stranki, zato da bi se le ta pred izdajo izpodbijane odločbe lahko o njem izjavila, s tem pa je podana kršitev 4. odstavka 146. člena ZUP. Tožeča stranka je v postopku pred upravnih organom prve stopnje in v pritožbi zoper upravno odločbo prve stopnje predlagala zaslišanje prič in izvedencev, ki naj bi potrdili, da parcelne meje v naravi niso bile določene in da se parcel v kmetijskem kompleksu ni dalo identificirati posledično pa tudi ne prevzeti v posest. V izpodbijani odločbi tožeča stranka ni obrazložila zakaj je zavrnila dokazne predloge tožeče stranke niti navedla razlogov, na osnovi katerih je zaključila, da so pritožbene navedbe tožeče stranke glede parcelnih mej, lege parcel in prevzema posesti neutemeljene. S tem pa je bila kršena določba 2. odstavka 254. člena ZUP, saj tožena stranka ni presodila vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Tožena stranka torej v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni ravnala po pravilih postopka, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost oz. pravilnost odločitve, s čemer je storila bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka morala odpraviti navedene kršitve postopka in ugotoviti ali je tožena stranka v obdobju na katerega se nanaša odmera dohodnine, lahko vstopila v posest v denacionalizaciji vrnjenih kmetijskih površin.

Sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov. Sodišče je v zadevi odločalo o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, zato v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.