Jedro

Protispisnost je podana, če sodišče v sodbi v zvezi z odločilnimi dejstvi vsebino zapisnikov o izpovedbah povzema v nasprotju z zapisanim, ne pa, če sodišče po sprejeti dokazni presoji izpovedbi ne sledi.

Zapisnik o izpovedbi, ki jo je privilegirana priča ob danem pouku dala v preiskavi ali med preiskovalnimi dejanji (in se v njej sklicevala na izjavo, dano policiji) ni nedovoljen dokaz, čeprav na glavni obravnavi priča izjavi, da ne bo pričala.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo, opr. št. I K 152/2008 z dne 22.5.2008 obsojenega V.G. spoznalo za krivega kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena KZ ter mu izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni pet mesecev zapora za vsako dejanje, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po 66. členu KZ mu je izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov na prostosti za dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku iste določbe pa mu naložilo plačilo povprečnine v znesku 280 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo, opr. št. I Kp 1138/2008 z dne 4.6.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, oprostilo pa ga je plačila sodne takse.

2. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sodbi razveljavi ali spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma da razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva, ki uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, v nadaljevanju izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. S tem, ko skuša omajati verodostojnost izpovedi T.G. in strokovnost mnenj izvedencev dr.M.P. in dr.M.Ž., izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Glede neskladij med izjavo T.G., dano policiji, in njeno izpovedjo na sodišču, pa je drugostopna sodba prepričljivo obrazložila dokazni zaključek sodišča in zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

4. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v izjavi navaja, da je obsojenec žrtev izrazito pristranskega sojenja in v nadaljevanju graja postopanje sodišča prve stopnje ter vztraja pri v zahtevi zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Po stališču vložnika zahteve celoten sodni postopek in sodba v glavnem temeljita na izpovedbah A. in T.G., ki sta ju podali 3.2.2008 na Policijski postaji Ljubljana-Bežigrad. Te izjave ne bi smele biti uporabljene kot dokaz.

6. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da sta kazenski ovadbi zoper obsojenca dne 3.2.2008 na Policijski postaji Ljubljana-Bežigrad vložili oškodovani A.G. in T.G. V izjavah, ki ju vsebujeta zapisnika o sprejemu ustnih kazenskih ovadb (list. št. 14-21) sta opisali obsojenčevo ravnanje. Oškodovana A.G. je bila zaslišana med opravo posameznih preiskovalnih dejanj in se po pravilno danem pravnem pouku ni odpovedala pričanju. V izpovedbi se je sklicevala na izjavo, dano na Policijski postaji Ljubljana-Bežigrad z navedbo, da „to kar sem povedala na PP drži“. Na glavni obravnavi je izjavila, da ne bo pričala. V dokaznem postopku je sodišče na glavni obravnavi 22.5.2008 prebralo izpovedbo, ki jo je oškodovana A.G. dala pred sodiščem 15.2.2008. Na glavni obravnavi 17.3.2008 je bila zaslišana oškodovana T.G., ki je po danem pravnem pouku prav tako izjavila, da bo pričala. Glede na izveden dokazni postopek in razloge pravnomočne sodbe se je sodišče med ostalim oprlo na izpovedbo priče A.G., dano v preiskovalnih dejanjih in na izpovedbo priče T.G., ki jo je dala na glavni obravnavi v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva.

7. Prikazani procesni položaj je presodilo glede na pritožbene navedbe že sodišče druge stopnje, ki je utemeljeno sklepalo, da z upoštevanjem navedenih izpovedb in njihovo presojo sodišče prve stopnje ni kršilo zakona. Tako sodna praksa, na katero opozarja sodišče druge stopnje, kot tudi procesna teorija (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004) zavzemata stališče, da v primeru, ko privilegirana priča, ki je v preiskovalnem postopku kljub danemu pouku izpovedala, na glavni obravnavi pa izjavila, da ne bo pričala, ne gre za nedovoljen dokaz. Zato sodišče ne izloči zapisnika o izpovedbi, ki jo je priča dala v preiskavi ali med preiskovalnimi dejanji in tudi ne izjavo, ki jo je dala policiji. Po navedenem in ob ugotovitvi, da se je priča A.G. pri zaslišanju pred sodiščem sklicevala na izjavo, dano policiji in da je s tem postala del njene izpovedbe, ni podlage za sklepanje, da se izpodbijana sodba opira na njeno izjavo, temveč se opira na njeno izpovedbo.

8. Kot je že obrazloženo je oškodovana T.G. 3.2.2008 na policijski postaji vložila zoper obsojenca kazensko ovadbo, pri čemer je bila opozorjena na posledice krive ovadbe. Zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe je tudi podpisala. Njeno zaslišanje je bilo opravljeno na glavni obravnavi 17.3.2008, ker se kljub danemu pravnemu pouku ni odpovedala pričanju. V izpovedbi je opisala obsojenčevo ravnanje, pri čemer je pojasnila, da je v zvezi z navedbo vzroka, zaradi katerega se je odselila v stanovanjsko skupnost, v policijskem zapisniku drugače zapisano, kot je izjavila. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje deloma povzelo vsebino zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe ter jo presodilo v povezavi z oškodovankino izpovedbo, dano na glavni obravnavi. Toda presojo, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 201. člena KZ, je oprlo tudi na izpovedbe oškodovane A.G., socialne delavke Z.Š. ter na izvid in mnenje prof. dr.M.Ž. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba problematizirala navedeno vprašanje. Zavzelo je stališče do obvestil, ki jih policija zbere v predkazenskem postopku, ki ga je osvojila tudi sodna praksa. V zvezi z izpovedbo oškodovane T.G. je med ostalim navedlo, da je na glavni obravnavi s svojo izpovedbo potrdila bistvene očitke obtožnega akta, njena izpovedba pa je bila ocenjena v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi ter zavrnilo pritožbeni očitek, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo le na izjavo, ki jo je T.G. dala policistom. V takem položaju in glede na razlago, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovljeni trditvi, da izpodbijana sodba temelji izključno na izjavi, ki jo je dala T.G. policiji.

9. Z navedbo, da sta sodišči prve in druge stopnje povsem pristransko interpretirali izjave oškodovane T.G., pri čemer deloma povzema njeno izpovedbo, zahteva dejansko nasprotuje presoji tega dokaza in s tem v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Če sodišče ne sprejme dokazne ocene v skladu s pričakovanji obrambe in njenim vrednotenjem izvedenih dokazov, mu ni mogoče očitati pristranskosti. Glede na postopkovne določbe (drugi odstavek 299. člena ZKP) je dolžnost predsednika senata oziroma sodnika skrbeti za to, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene resnica in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Niti vodenje postopka na glavni obravnavi, ki ga graja zahteva, niti dokazna presoja, obrazložena v napadeni pravnomočni sodbi, ne dopuščata sklepanja o tem, da je sodišče pri zaslišanju oškodovane T.G. postopalo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 240. člena ZKP in tudi ne sklepanja, da gre pri odločanju za pristranskost, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev predloga obrambe za zaslišanje dr.T.G. Ocenilo je, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno na podlagi izvedenih dokazov in da izvedba tega dokaza k boljši razjasnitvi le tega ne bi pripomogla. Pri tem je izhajalo iz pisnega pojasnila navedene priče, da je bila vsa dokumentacija posredovana sodni izvedenki prof. dr.M.Ž., da je primer časovno že odmaknjen in da se drugih podrobnosti, kot so navedene v medicinski dokumentaciji, ne spominja. Sodišče druge stopnje je pri presoji navedbe, s katero je pritožba izpodbijala prvostopenjsko odločitev, pritrdilo le-tej in poudarilo, da je bilo glede na kvaliteto in kvantiteto izvedenih dokazov ter dokazno oceno sodišča prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in da zavrnitev tega dokaznega predloga ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

11. Glede na ustaljeno sodno prakso sodišče, ki po načelu proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, njihovo izvedbo med ostalim zavrne, če je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so po vsebini taki, da ne spreminjajo stanja stvari. Le v primeru, če bi neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe, mora ugoditi dokaznemu predlogu. Presoja obeh nižjih sodišč, da predlagani dokaz ne more vplivati na ugotovljena odločilna dejstva, je utemeljena glede na vsebino izvedenih dokazov. Takega zaključka ne morejo izpodbiti navedbe vložnika zahteve, v katerih niti ne obrazloži konkretno, na katera že ugotovljena pravno relevantna dejstva bi lahko odločilno vplivala izvedba predlaganega dokaza. Zato očitek, ki meri na kršitev pravice obsojenčeve obrambe in s tem na kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.

12. Zahteva v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 201. člena KZ uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je o odločilnih dejstvih popolno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Protispisnost, ki jo zatrjuje vložnik zahteve, je podana, če sodišče v sodbi v zvezi z odločilnimi dejstvi vsebino zapisnikov o izpovedbah povzema v nasprotju z njihovo dejansko. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je povzeta izpovedba oškodovane T.G. v skladu z njeno izpovedbo, dano na glavni obravnavi (list. št. 121) glede vzrokov, zaradi katerih se je umaknila od doma in odšla v stanovanjsko skupnost. Protispisnost ni podana, če sodišče v tem delu ni sledilo oškodovankini izpovedbi. Njeno izpovedbo (drugi odstavek na 9. strani prvostopenjske sodbe) je ocenilo in navedlo, da je na glavni obravnavi določene dogodke opisala drugače v želji, da „bi jih opisala očetu bolj prizanesljivo“, vendar pa je tudi s pričanjem potrdila dejstvo o očetovem dalj časa trajajočem nasilju, predvsem nad materjo kot tudi posledičnem zanemarjanju hčere. Slednje pomeni, da je ocenilo kot utemeljen očitek, zapisan v izreku sodbe, da se je oškodovanka umaknila od doma in odšla na zdravljenje v Center za zdravljenje otrok in v stanovanjsko skupnost zaradi obsojenčevega nasilnega vedenja. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

13. Zahteva navaja, da sta zelo sporni, nepravilni in nestrokovni obe izvedenski mnenji. Po njeni oceni je nesprejemljivo, da mnenje dr. P. temelji na policijskih zapisih izjav A. in T.G., ki sta jih obe kasneje preklicali, verodostojnega mnenja o alkoholizmu in osebnostnih značilnostih pacienta tudi ni mogoče podati na podlagi polurnega razgovora. Zato bi moral izvedenec opraviti potrebne razgovore, pregledati zdravstveno kartoteko in narediti ustrezne preiskave. Tudi mnenje dr. Ž. je strokovno vprašljivo, predvsem z vidika izvedenkine ocene obsojenčevega vpliva na pojavljanje duševnih stisk pri oškodovani T.G. Obe mnenji se v njunem izvidu bistveno razlikujeta, izvida sta nejasna, nepopolna, sama s seboj in z raziskanimi okoliščinami v nasprotju.

14. Izvedenstvo psihiatrične stroke je odredilo sodišče. Z odredbama z dne 6.2.2008 (list. št. 55) in z dne 19.3.2008 (list. št. 130) je za izvedenca postavilo doc. dr.M.P. in prof. dr.M.Ž. Izvedenca sta bila tudi zaslišana na glavni obravnavi, izvedensko mnenje dr. P. pa je sodišče na zadnji glavni obravnavi tudi prebralo. Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti preizkusi glede na ugotovljena dejstva materialne ali procesne narave zakonitost pravnomočne sodbe. Slednje pomeni, da v zvezi z izvedenstvom ugotavlja, ali je sodišče postopalo v skladu s postopkovnimi določbami, ki predpisujejo pogoje za odreditev izvedencev (248. člen ZKP in naslednji). Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti ne dopuščajo sklepanja, da so pri odreditvi in izvajanju izvedenstva bile kršene postopkovne določbe. Pomanjkljivosti, na katere opozarja zahteva v zvezi z mnenji navedenih izvedencev, dejansko pomenijo nestrinjanje s presojo, ki jo je sprejelo sodišče in s tem uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve ob trditvi, da mnenje dr. P. temelji na policijskih zapisih obeh oškodovank, kršitve zakona ni konkretno opredelil. Iz izvida in mnenja izvedenca sledi, da je proučil podatke sodnega spisa (le-ti niso obsegali samo izjav oškodovank) in opravil psihiatrični pregled obsojenca. Na glavni obravnavi je izrecno pojasnil, da je mnenje o konfliktnosti družinskih odnosov podal glede na podatke, ki jih je dobil v razgovoru z obsojencem.

15. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega V.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).

16. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenec ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).