Jedro

Če Zakona o sodnih taksah ni mogoče uporabiti kot merilo, ker vrednost spornega predmeta ni določena oziroma je ni mogoče določiti drugače, je treba uporabiti 22. člen Zakona o odvetniški tarifi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se odvetnici T. K. za zastopanje (poleg stroškov, določenih v 1. točki izreka sklepa) odmerijo še stroški v znesku 276,00 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odvetnici T. K. odmerilo stroške v višini 153,00 EUR (1. točka izreka) in odločilo, da se stroški izplačajo iz sredstev sodišča (2. točka izreka). V preostalem delu je predlog za priznanje in odmero plačila za zastopanje zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje odvetnica T. K. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se ji prizna še preostali del priglašenih stroškov, to je 348,00 EUR. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno priznalo stroške od vrednosti spornega predmeta 700,00 EUR in se pri tem zmotno oprlo na 21. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur.l. RS, št. 67/2008 in 35/2009). Sodišče bi moralo uporabiti 2. odstavek 22. člena ZOdvT oziroma odmeriti stroške od vrednosti spornega predmeta v višini 4.000,00 EUR. Pri tem se sklicuje na sodno prakso, ki pritrjuje njenemu stališču. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na določbo 3. odstavka 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur.l. RS, št. 37/2008 in 97/2010), ker je menilo, da vrednost spornega predmeta ni mogoče določiti, saj ga navedeni zakon ne ureja za te postopke in je zato potrebno uporabiti osnovo 700,00 EUR, ker gre za postopek pred okrajnim sodiščem. Pritožbeno sodišče se pridružuje pravnemu naziranju pritožnice, ki meni, da v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti Zakon o sodnih taksah kot merilo, ker vrednost spornega predmeta ni določena oziroma je ni mogoče določiti drugače. Za tak primer je potrebno uporabiti 22. člen Zakona o odvetniške tarifi (ZOdvT; Ur.l. RS, št. 67/2008 in 35/2009), ki določa, da se predmet, katerega vrednost ni mogoče določiti po prostem preudarku, ovrednoti z zneskom 4.000,00 EUR.

Ker je bila odvetnica določena za zastopanje po uradni dolžnosti in se stroški postopka v skladu z 68. členom Zakona o duševnem zdravju ZDZDR; (Ur.l. RS, št. 77/2008) krijejo iz sredstev sodišča, se višina nagrade ravna po 36. členu ZOdvT (135,00 EUR). Odvetnica je tako upravičena do nagrade za postopek po tarifni številki 3100 (količnik 1,3) v višini 175,50 EUR, nagrade za narok po tarifni številki 3102 (količnik 1,2 ) v višini 162,00 EUR, pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR, DDV v višini 71,50 EUR, skupaj torej 429,00 EUR. Ker je nagrada v višini 153,00 EUR pritožnici že odmerjena, se ji s tem sklepom odmeri še nagrada v višini 276,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur.l. SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur.l. RS, št. 87/2002 in 77/2008) izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz izreka odločbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.