Jedro

Povsem običajno je, da se telefoni na črnem trgu preprodajajo brez polnilcev in SIM kartice, saj je splošno znano, da imajo vsi telefoni iste znamke enake polnilce ne glede na vrsto telefona, prav tako pa je običajno, da prodajalci obdržijo svoj SIM kartico zato, da imajo še naprej isto telefonsko številko.

Pogosto se telefoni preprodajajo brez papirjev o lastništvu, saj se teh papirjev po izteku garancijskega roka nikjer ne potrebuje. Samo dejstvo, da je obdolženi telefon kupil od neznanca v lokalu, ki ga je prvič videl, pa sicer je indic, ki pa sam po sebi ni dovoj, da bi obdolžencu z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, lahko dokazali kaznivo dejanje prikrivanja po II. in I. odstavku 221. člena KZ.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I. R. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po II. in I. odst. 221. člena KZ in o stroških kazenskega postopka odločilo v skladu z določbo I. odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da spozna obdolženca za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po II. in I. odst. 221. člena KZ in mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta, oškodovancu pa naj dosodi njegov premoženjskopravni zahtevek.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih primerno obrazložilo.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da dejstva, da je obdolženec mobitel pridobil od popolnega neznanca, brez polnilca, SIM kartice in listin o lastništvu in je aparat že kmalu po nabavi prodal naprej, napotujejo na zaključek, da bi obdolženec moral in mogel vedeti, da gre za GSM aparat, pridobljen s kaznivim dejanjem. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni mogoče z gotovostjo dokazati obdolžencu, da je storil kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo zagovoru obdolženca, da je telefon zamenjal za svojo ročno uro, ki jo je v Nemčiji leta 2000 kupil za 200 DEM, saj tak njegov zagovor ni bil z ničemer izpodbit. Navsezadnje tega ne izpodbija niti pritožnica in torej sprejema tako ugotovljeno dejansko stanje. Povsem običajno je, da se telefoni na črnem trgu preprodajajo brez polnilcev in SIM kartice, saj je splošno znano, da imajo vsi telefoni iste znamke enake polnilce ne glede na vrsto telefona, prav tako pa je običajno, da prodajalci obdržijo svojo SIM kartico zato, da imajo še naprej isto telefonsko številko.

Pogosto se telefoni preprodajajo brez papirjev o lastništvu, saj se teh papirjev po izteku garancijskega roka nikjer ne potrebuje. Samo dejstvo, da je obdolženi telefon kupil od neznanca v lokalu, ki ga je prvič videl, pa sicer je indic, ki pa sam po sebi ni dovolj, da bi obdolžencu z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, lahko dokazali kaznivo dejanje prikrivanja po II. in I. odst. 221. člena KZ. Ne gre pa spregledati tudi dejstva, da je obdolženec telefon prodal naprej za 8.000,00 SIT, torej za manj denarja, kot ga je kupil, kar ga še dodatno razbremenjuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z načelom in dubio pro reo obdolženca oprostilo očitanega mu kaznivega dejanja.

Glede na navedeno okrožna državna tožilka s pritožbo ni uspela, zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.