Jedro

Tožnik je bil dne 24. 9. 2022 v jeziku, ki ga razume, ustrezno seznanjen s posledicami njegove zapustitve azilnega doma in da se je teh posledic tudi zavedal. Na to dodatno kaže tudi dejstvo, da je takoj, ko je bil dne 26. 9. 2022 prijet s strani policistov, podal novo namero vložitve prošnje za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca (oziroma da njegova predhodno podana prošnja ni več relevantna ter da mora podati novo), pa je to kljub temu storil. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča tudi sicer jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 28. 9. 2022 od 11:50 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 28. 12. 2022 do 11:50, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve izpodbijanega sklepa se toženka sklicuje na policijsko depešo Policijske postaje (PP) Podlehnik, iz katere je razvidno, da je tožnik 24. 9. 2022 ob osmi uri zjutraj ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo. Ker ni imel potrebnih dokumentov za vstop v Slovenijo, je bil odpeljan na PP, kjer je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti je povedal, da je iz Indije z letalom odšel v Dubaj, od tam je nadaljeval pot v Baku, nato pa naprej v Srbijo, od koder je po štirih oziroma petih dneh ilegalno nadaljeval pot preko Bosne in Hercegovine ter Hrvaške v Slovenijo. Kot ciljno državo je navedel Slovenijo. Iz registracijskega lista z dne 24. 9. 2022 je razvidno, da je bil tožnik seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Istega dne je bil odpeljan v azilni dom v Ljubljani, v katerega sprejemnih prostorih je bil nastanjen do podaje prošnje za mednarodne zaščito.

3. Iz policijske depeše PP Ljubljana Center je razvidno, da se je tožnik dne 26. 9. 2022, po tem, ko je zapustil azilni dom, nahajal na vlaku v smeri proti Italiji, o čemer je vodja vlaka obvestil policijo. Policisti so tožnika prijeli na železniški postaji Logatec. Ker je tožnik zapustil sprejemne prostore azilnega doma še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, je bil obravnavan kot tujec po Zakonu o tujcih. Zato je bil odpeljan na PP, kjer je povedal, da je azilni dom zapustil, ker je sledil drugim tujcem. Nameravali so odpotovati v Italijo in se nato vrniti v Slovenijo. Zaradi ponovno podane namere za mednarodno zaščito je bil z njim ponovno izveden predhodni postopek.

4. Dne 28. 9. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal je, da je Indijo zapustil pred približno enim mesecem, preko Dubaja je prišel v Srbijo ter po dveh oziroma treh pot nadaljeval preko Bosne in Hercegovine in Hrvaške do Slovenije. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Na vprašanje, ali je že kje drugje podal prošnjo za mednarodno zaščito, je odgovoril, da so mu na Hrvaškem vzeli prstne odtise. V Sloveniji bo počakal do zaključka postopka. Potni list je izgubil v Bosni in Hercegovini, drugih dokumentov nima. Kot razlog zapustitve države je navedel ekonomske razmere, drugih razlogov ni navedel. 5. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da je govoril z družino v Indiji, ki mu je dejala, naj odide v Italijo, ker imajo tam prijatelje. V Sloveniji namreč nima nikogar. V Italijo je želel, da bi si tam našel službo in nekaj zaslužil, saj mora vrniti kredit, ki ga je dobil v Indiji. Potrdil je, da je bil na policijski postaji predhodno seznanjen, da v kolikor bo samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, se bo štelo, da je umaknil svojo namero zaprositi za mednarodno zaščito. Če ga slovenska policija ne bi prijela, v Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, temveč bi svojo pot nadaljeval v Italijo.

6. Glede na tožnikova pretekla dejanja in izjave toženka dvomi, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Nedvomno je namreč, da je prosilec želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. To izhaja že iz same depeše PP za izravnalne ukrepe Ljubljana ter iz tožnikovih izjav v postopku. Tožnik je zgolj po enem dnevu, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, te zapustil in v skupini še drugih tujcev odšel z vlakom proti Italiji, v Logatcu so ga prijeli policisti. Da je želel v Italijo delat, je potrdil tudi sam tožnik. Tožnik je tudi vsekakor vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj je slednje potrdil tudi pri ustni seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja. Tožnikova ravnanja in izjave nedvomno izkazujejo, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo, s čemer je izpolnjen pogoj iz druge alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

7. Glede na to, da je tožnik že zapustil sprejemne prostore azilnega doma vedoč, da jih ne sme zapustiti, in da je njegova ciljna država Italija, toženka sklepa, da bo slednje poskušal ponovno storiti, s čemer bi pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. S tožnikom je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega je treba ugotoviti, ali so razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, posledica namernega ekonomskega onemogočanja. Gre za relevantne okoliščine, ki pa jih mora tožnik podrobneje pojasniti. Po oceni toženke tudi niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Grede na navedeno je toženka presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Toženka se s tem v zvezi sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU, C-18/16, v kateri je sodišče dejalo, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

9. V okoliščinah, ko je tožnik že po enem dnevu brez težav samovoljno zapustil azilni dom in je med postopkom mednarodne zaščite izjavil, da je njegova ciljna država Italija, ker ima tam prijatelje, in da v Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, v kolikor ga slovenska policija ne bo prijela, je toženka ocenila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo njegovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča, I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

10. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpostavlja, da tožniku grozi, da mu bo več mesecev odvzeta prostost. Ker je odvzem prostosti v Centru za tujce primerljiv z zaporno kaznijo oz. priporom, je upravičeno pričakovati, da bo tudi argumentacija toženke vsaj na taki ravni, kot obrazložitve sklepov o priporu, ki jih poznamo iz kazenskega prava. Podobno stroga pa mora biti tudi sodna presoja. Gre namreč za povsem primerljive situacije. Takšen ukrep za tožnika pomeni, da mora skupaj z drugimi osebami, ki niso vsi prosilci za mednarodno zaščito, prebivati v manjši sobi zgornjega nadstropja Centra za tujce. V prostor, v katerem je tožnik nastanjen, je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, seveda ob spremstvu tam prisotnih policistov. Tožnik se lahko giblje zgolj v oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen, poleg tega pa tudi nadzorovan z video kamerami. Med nastanitvenimi oddelki centra oziroma drugimi prostori ni prostega prehajanja, temveč samo ob spremstvu policistov. Tako tudi, ko gre tožnik na obrok v jedilnico, ki se nahaja v spodnjem nadstropju, to poteka pod nadzorom policije. Prebivanje v centru je organizirano po umiku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora prosilec držati (tožnik se s tem v zvezi sklicuje na 5. člen Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije; v nadaljevanju Pravilnik). Na dan ima dovoljeni le dve uri rekreacije na prostem, ki pa poteka ob stalnem nadzoru policistov. Izhod iz centra za tujce ni dovoljen. V času bivanja mu ni dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, temveč le trenirko in natikače, ki jih prejme v Centru za tujce (prim. 20. člen Pravilnika). Če želi, lahko zaprosi za brivski pribor, vendar mora tega takoj, ko ga odrabi, vrniti (prim. 9., 10. in 22. člen Pravilnika). Tožnik lahko prejme obiske le po strogo določenem umiku, ti pa potekajo v za to namenjeni sobi, v kateri so nastavljene kamere, preko katerih poteka nadzor policistov. Obiski so časovno omejeni na 30 minut (prim. 26. člen Pravilnika). Glede na Pravilnik policija tujcu odvzame tudi dokumente in prtljago, pri sebi lahko obdrži le v Pravilniku navedene osebne predmete. Nadalje Pravilnik določa pregledovanje pošiljk naslovljenih na tujca itd. 11. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na sodno prakso, in sicer na sodbo Sodišča EU, C 528/15 z dne 15.3.2016, v zadevi Al Chodor. V tej sodbi, ki je bila izdana leto dni po sodbi Vrhovnega sodišča, I Up 26/2016 z dne 15.3.2016, je sodišče razsodilo, da je „člen 2(n) v povezavi s členom 28(2) uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.6.2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, treba razlagati tako, da državam članicam nalagata, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28(2) te uredbe ni mogoče uporabiti“. Iz obrazložitve navedene sodbe Sodišča EU izhaja, da morajo biti omejitve vnaprej določene, jasno opredeljene z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva. Iz 40. tč. te sodbe pa izhaja, da pomeni pridržanje prosilca resen poseg v njegovo pravico do svobode, določeno spoštovanje strogih jamstev, in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem.

12. Tožnik dalje zatrjuje, da je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben in je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi (npr. omejitev gibanja na območje azilnega doma). Utemeljitev toženke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje azilnega doma (milejši ukrep), je namreč pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za prosilca za azil. V zvezi z nevarnostjo pobega tožnik meni, da v ZMZ-1 niso določeni kriteriji, po katerih bi lahko toženka presojala, ali je nevarnost pobega v konkretnem primeru dejansko podana. V 31. točki 2. člena ZMZ-1 je sicer pojasnjeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, vendar je ta definicija preveč ohlapna, ker ni navedeno konkretno, katere so tiste okoliščine. Vrhovno sodišče se je v svojih sodbah (npr. X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019) že opredelilo, da je že na podlagi jezikovne razlage mogoče sklepati, da zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Vrhovno sodišče je sicer v predhodno navedenih sodbah tako tolmačenje podalo pri omejitvah gibanja na podlagi Uredbe Dublin III, vendar gre za primerljivo zadevo. V ZMZ-1 morajo biti določeni kriteriji, po katerih je mogoče odločati, ali je pri določenemu prosilcu podana nevarnost pobega. Vrhovno sodišče je v sodbi, X Ips 1/2019, navedlo, da tudi eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako, da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Načelo jasnosti in določnosti predpisov med drugim zahteva, da so pravne norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter, da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo. V obrazložitvi iste sodbe je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da bi se zakonodajalec ob takem zakonskem izhodišču moral ustrezno odzvati in v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon. Glede na navedeno tožnik zaključuje, da v predmetni zadevi ni pravne podlage za omejevanje gibanja. V Italijo je tožnik odšel, ker mu je njegova družina rekla, da imajo tam prijatelje, v Sloveniji pa nima nikogar. Tožnik zato meni, da toženka ni imela podlage za izrek ukrepa omejitve gibanja in ga je potrebno odpraviti.

13. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero naj se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru azilnega doma zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, 5. člena EKČP in 6. člena. Listine, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive, št. 2005/85/ES), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Taka je tudi sodna praksa Upravnega sodišča in sicer sodba in sklep, I Up 312/2015 z dne 25.2.2015. 14. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso. Meni, da je izpodbijan sklep zakonit in pravno pravilen, zato pri njem vztraja. Zavrača tožnikovo primerjavo Centra za tujce z zaporom ter očitke o tem, da izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v konkretnem primeru ni sorazmeren in potreben. Vsa dejstva in okoliščine konkretnega primera nakazujejo na to, da je tožnik de facto begosumna oseba, četudi v tožbi želi prikazati ravno nasprotno. Ob upoštevanju dejstva, daje bil že na policijski postaji seznanjen s tem, da ne sme oditi iz azilnega doma, kar je tudi sam potrdil, pa je sprejemne prostore še vedno zapustil, drugačnega zaključka toženka ni mogla narediti. Poleg tega, da je policija tožnika prijela, ko je bil na vlaku za Italijo, ki mu je že od zapustitve izvorne države predstavljala ciljno državo, je tožnik tudi izrecno navedel, da je bil, ko je sprejemne prostore azilnega doma zapustil, tja namenjen, saj si je tam želel najti službo. Namera tožnika je torej nedvomno bila zapustiti ozemlje Slovenije ter še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito oditi v drugo državo članico Evropske unije. Poleg tega je tožnik tudi priznal, da v Sloveniji za mednarodno zaščito sploh ne bi zaprosil, če ga policija ne bi prijela, zaradi česar je mogoče sklepati, da je bila Slovenija zanj zgolj tranzitna država do zastavljenega cilja (Italije). Da pa bi preprečil vračanje v države na balkanski poti ter si tako le še bolj oddaljil svoj cilj, pa je po prijetju zaprosil za mednarodno zaščito, kar kaže tudi na očitno zlorabo azilnega postopka.

15. Toženka dalje izpostavlja, da so zmotne navedbe tožnika, da v ZMZ-1 niso ustrezno opredeljeni objektivni kriteriji, po katerih je mogoče osebo označiti za begosumno. 84a člen omenjenega zakona namreč jasno določa, kateri so tisti pogoji oziroma okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Po oceni tožene stranke tožnik te pogoje izpolnjuje. Glede na to, da je tožnik samovoljno, namerno in brez težav že zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ki so bolj nadzorovani kot preostali del azilnega doma, je torej edini sprejemljiv ukrep, da se zagotovi njegova prisotnost v Republiki Sloveniji, ravno omejitev gibanja na Center za tujce, kjer je nadzor strožji. Edino na takšen način bo zagotovljeno, da toženka ne bo imela težav pri sodelovanju tožnika v postopku mednarodne zaščite, kar je ključnega pomena za izdajo meritorne odločitve o njegovi prošnji. Ob upoštevanju vsega navedenega so torej zmotne navedbe tožnika, da toženka v konkretnem primeru ni imela podlage za omejitev gibanja, saj dejstva in okoliščine pričajo ravno nasprotno.

16. Toženka nasprotuje tudi zahtevi tožnika po izdaji začasne odredbe. Ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z izdajanjem začasnih odredb namreč ugotavlja, da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop, pri čemer je treba najprej ugotoviti, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožnika nastala težko popravljiva škoda, poleg tega pa je treba upoštevati, da z izdajo začasne odredbe ne bi bila nesorazmerno prizadeta javna korist. V konkretni zadevi tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni zatrjeval nastanka kakšne škode, ampak je zgolj navedel, da se tam slabo počuti. Navedeno seveda ni nikakršna utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe. Toženka ob tem izpostavlja še širši problem v zvezi z izdajanjem začasnih odredb v primerih pridržanja, saj meni, da začasne odredbe v teh primerih ne bi smele biti nikoli dovoljene. Iz zahteve za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložil tožnik, izhaja, da naj bi se odložilo pridržanje za tožnika, kar posledično pomeni, da bi moral biti v primeru ugoditve zahtevi tožnik izpuščen iz pridržanja v Centru za tujce. Vsebina tožbenega zahtevka pa je, da se odpravi sklep o pridržanju, kar pomeni, da se tožnik nastani v azilnem domu, ne da bi mu bilo omejeno gibanje. Iz navedenega jasno izhaja, da je vsebina tožbenega zahtevka enaka vsebini zahteve za začasno odredbo. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (I Up 59/2013 z dne 7. 3. 2013) izhaja, da je tudi v takšnih primerih začasno odredbo mogoče izjemoma izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče za toženko vzpostaviti prejšnje stanje. Toženka pojasnjuje, da se v primerih omejitev gibanja določenim prosilcem ob upoštevanju pogojev, navedenih v ZMZ-1 oziroma Uredbi (EU) 604/2013, lahko za določen čas gibanje omeji. Razlogi za omejitev gibanja so različni, vsem pa je skupno, da se z omejitvijo gibanja določenih prosilcev varuje javni red, upoštevanje in izvrševanje zakonodaje EU,... Pri izvrševanju sklepa o omejitvi gibanja je nujno, da se ukrep izvrši takoj in neprekinjeno, saj drugače omejitev gibanja nima pomena. V kolikor bi se z izdajo začasne odredbe lahko zadržalo izvrševanje sklepa o omejitvi gibanja, toženka opozarja, da po izdaji sodbe, s katero bi se tožba zoper sklep o omejitvi pravnomočno zavrnila, toženka ne bi mogla vzpostaviti prejšnjega stanja (to je omejiti gibanje prosilcu), saj bi prosilec do takrat že pobegnil. Toženka poudarja, da je pri izdaji začasne odredbe potrebno sorazmerno upoštevati škodo, ki bi bila z izvršitvijo akta povzročena tožniku, ter škodo, ki bi nastala javni koristi. V primeru omejitev gibanja se nikakor ne more izdati začasna odredba za odložitev izvršitve sklepa o omejitvi gibanja, saj bi bila s tem nesorazmerno prizadeta javna korist. Z možnostjo, da se odloži izvršitev sklepa o omejitvi gibanja, bi sklepi o omejitvi gibanja postali povsem brezpredmetni. Izdajanje začasnih odredb v zvezi z omejitvijo gibanja je po mnenju toženke povsem skregano z zdravo pametjo in namenom, zakaj se omejitev gibanja sploh uveljavlja. V kolikor namreč prosilec po izdaji začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev sklepa o omejitvi gibanja, ne bi pobegnil, potem omejitev gibanja sploh ni potrebna, saj prosilec očitno ni begosumen.

17. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnik vztraja, da ni razumel stavka iz registracijskega lista: „S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po Zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS“. Tožnik tega stavka ni razumel zaradi neustreznega prevoda, prav tako pa ni razumel vsebine oz. pomena stavka, saj je del stavka, da ne sme zapustiti azilnega doma, zavajajoč in posledično nezakonit. V vsakem primeru je bilo postopanje organa nezakonito, če je tožnika zadrževal zaprtega v sprejemnih prostorih azilnega doma (še pred vložitvijo prošnje za azil), hkrati ga ob sprejemu ni počakala nobena uradna oseba, ki bi mu obrazložila postopek mednarodne zaščite in mu povedala, da do konca postopka ne sme zapustiti Slovenije (ne pa tudi azilnega doma), kar je zopet sporno. Tožnik je bil prepričan, da mu je dovoljeno (glede na to, da je Slovenija v EU in ker je tožnik prvič v Sloveniji) zapustiti Slovenijo. Nihče ga o nasprotnem (niti na mejnih prehodih niti v domu) ni informiral. Navedeno dokazuje tudi dejstvo, da se tožnik ni skrival oz. bežal, pač pa je bil del večje skupine in prav vsi so bili prepričani, da ne počnejo nič nedovoljenega. Za omejitev gibanja morata biti oba razloga po 84. členu ZMZ-1 namreč podana kumulativno. Zahteva, da osebe ne smejo samovoljno zapustiti azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, je nezakonita. V praksi bi to namreč pomenilo, da imajo pred podajo prošnje de facto odvzeto prostost, ne da bi bil izpeljan pravni postopek, brez sklepa in možnosti pritožbe. Gre za poseg v osebno svobodo, ki je ustavno varovana, osebe na podajo prošnje za mednarodno zaščito čakajo tudi 20 in več dni, gre pa za arbitraren odvzem temeljne človekove pravice.

18. Senat tega sodišča je s sklepom I U 1354/2022 z dne 10. 10. 2022, odločil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik. Presodil je namreč, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje (3. alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Stranke sestavi sodišča niso nasprotovale.

19. Sodišče je v okviru pripravljalnega postopka s strani toženke pridobilo pojasnilo o tem, katere jezike tolmači A. A., ki je bil prisoten ob tožnikovi podaji prošnje za mednarodno zaščito in ob njegovi izjavi v zvezi ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja (zapisnik z dne 28. 9. 2022). Iz pojasnila toženke izhaja, da slednji tolmači jezike punjabi, hindi in urdu. Navedeno izhaja tudi iz pisne izjave tolmača z dne 10. 01. 2022. Pojasnilo in izjavo tolmača je sodišče vročilo pooblaščencu tožeče stranke.

20. Dne 12. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je vpogledalo in prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A2 in B4, upravni spis toženke v predmetni zadevi in sodbo tega sodišča, I U 1322/2022 z dne 6. 10. 2022, zaslišalo je tudi tožnika.

**K I. točki izreka:**

21. Tožba ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

23. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

24. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I). Ne držijo torej tožbeni očitki tožnika, da v nacionalni zakonodaji niso določeni objektivni kriteriji (merila), na podlagi katerih bi toženka lahko presojala, ali je v konkretnem primeru podana begosumnost tožnika. Z ZMZ-1A je bila namreč dosedanja 31. točka 2. člena ZMZ-1 črtana, s to isto novelo pa je zakonodajalec v novem 84.a členu vzpostavil _pravno podlago za omejitev gibanja na Center za tujce v primeru, ko ukrepa obveznega zadrževanja na azilni dom po peti alineji prvega odstavka 84. člena ni mogoče učinkovito izvesti, v skladu z drugo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena pa so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila_1. Tožnikovo stališče, da pravne podlage za omejitev gibanja ni, je torej neutemeljeno.

25. Tožnik je v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi zatrjeval, da ni bil seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec, oziroma da teh ni razumel. Sodišče vezano na navedeno najprej ugotavlja, da je tožnik na registracijskem listu z dne 24. 9. 2022 izjavil: „S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bom obravnavan po Zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS“. Navedeno izjavo je tožnik podal v angleškem jeziku, za katerega tako iz policijske depeše z dne 24. 9. 2022, uradnega zaznamka o tožnikovi izjavi z dne 26. 9. 2022, kot tudi iz registracijskih listov z dne 24. 9. 2022 in z dne 26. 9. 2022 izhaja, da predstavlja jezik, ki ga tožnik razume (da je tožnik vse navedene listine podpisal, je nesporno, saj je to potrdil na glavni obravnavi). Tožnik je na glavni obravnavi sicer zatrjeval nasprotno, tj., da angleškega jezika ne razume, vendar pa sodišče njegove izpovedi ne ocenjuje za prepričljivo. Tožnik je namreč ob zaslišanju sam izpovedal, da se je angleškega jezika učil šest let (od 7. razreda osnovne šole dalje), prav tako je na glavni obravnavi v angleškem jeziku komuniciral s svojim pooblaščencem (pri čemer je slednji poudaril, da ne ve, če je tožnikova angleščina najboljša, oziroma, da je komunikacija s tožnikom brez tolmača zelo otežena). Da tožnik razume angleško, po presoji sodišča izhaja tudi iz dejstva, da iz uradnih zaznamkov o njegovih izjavah z dne 24. 9. 2022 in z dne 26. 9. 2022 izhaja, da pri podaji teh tolmač ni bil prisoten, ne glede na navedeno pa je tožnik policistom lahko podal podrobne izjave o njegovih osebnih okoliščinah, o okoliščinah njegove poti iz Indije ter o okoliščinah njegovega odhoda iz azilnega doma, iz česar gre po presoji sodišča zaključiti, da je tožnik s policisti govoril v angleškem jeziku (kot iz izjave z dne 26. 9. 2022 in zaznamka policista B. B. tudi izrecno izhaja). Tožnik je na glavni obravnavi sicer zatrjeval, da sam navedenih izjav ni podal, vendar pa sodišče tudi to zatrjevanje ocenjuje za neprepričljivo, saj izjave, kot že navedeno, vsebujejo različne osebne okoliščine tožnike, za katere se ne zdi verjetno, da bi o njih v tožnikovem imenu izpovedal kdo drug (veroizpoved, zdravstveno stanje, služenje vojaškega roka, izobrazba) in katerih resničnosti tožnik ni zanikal. Sodišče ob tem dodaja, da je tožnik v pripravljalni vlogi navedel, da se mu je na policijski postaji prevajalo v urdu jezik, čemu sodišče (spričo neskladnosti te navedbe s siceršnjimi navajanji tožnika ter iz razloga, ker navedeno ne izhaja iz nobenega dela spisovne dokumentacije) ni sledilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče tako ne dvomi v zatrjevanje toženke, da je postopek s tožnikom ob podaji obeh namer podaje prošnje za mednarodno zaščito potekal v angleškem jeziku, sodi pa tudi, da tožnik ta jezik razume. Tako pa sodišče posledično sodi, da je tožnik razumel tudi opozorilo (podano v angleškem jeziku) o posledicah zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito (registracijski list z dne 24. 9. 2022).

26. V to sodišče prepriča tudi tožnikova izjava, podana ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja (zapisnik z dne 28. 9. 2022), ko je na vprašanje „V predhodnem postopku ste bili že s strani policije seznanjeni s tem, da bo vaša namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito v primeru vaše samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma umaknjena. Glede na to, da ste te prostore dejansko zapustili, pristojni organ utemeljeno sklepa, da na sprejem prošnje niste želeli počakati. Pojasnite prosim!“ odgovoril „V prihodnosti tega ne bom več storil, sedaj razumem“, na vprašanje „Iz registracijskega lista izhaja, da ste bili v predhodnem postopku na policijski postaji o tem informirani, kar ste potrdili tudi s svojim podpisom. Ali to drži?“ pa je odgovoril „Da, to drži“. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi sicer zanikal podajo teh izjav, a tega po presoji sodišča ni uspel prepričljivo utemeljiti. Tožnik je namreč zatrjeval, da naj bi bila težava v njegovem razumevanju tolmača, pri čemer pa sodišče po tem, ko je tožniku predočilo več njegovih izjav, ki jih je podal ob sodelovanju istega tolmača, ugotavlja, da je tožnik izrecno potrdil pravilnost in resničnost teh. Sodišče na tej podlagi sodi, da je tožnik tolmača razumel, saj ni verjetno, da bi ga razumel pri večini podanih izjav, ne pa ravno pri tistih, ki se zanj sedaj v postopku izkazujejo za neugodne. Tako pa sodišče tudi nima dvoma v to, da zapisnik z dne 28. 9. 2022 odraža dejanske izjave tožnika. Sodišče ob tem dodaja, da tožnik na zapisnik z dne 28. 9. 2022, po tem, ko mu je bil ta prebran, tudi sicer ni imel pripomb, ravno tako iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi v katerikoli fazi postopka pred toženko kakorkoli izpostavil, da jezika (jezikov), v katerem je potekal postopek, ne bi razumel. 27. Tožnik je na glavni obravnavi navajal tudi, da punjabi jezika (v katerem mu je bil prebran zapisnik z dne 28. 9. 2022) ne razume, saj sam govori hindi. Tudi takšno zatrjevanje tožnika sodišče šteje za neprepričljivo, saj se to ne sklada z izjavo tožnika na prošnji za mednarodno zaščito (kjer je kot narodnost navedel Punjabi, kot jezika pa Hindi in punjabi), prav tako mu je bil v punjabi preveden izpodbijani sklep, zoper katerega vlaga tožbo in ga tako očitno razume (oziroma nasprotnega ni zatrjeval). Prav tako pa sodišče ugotavlja, da tolmač A. A., ki je bil prisoten ob tožnikovi izjavi v zvezi ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja (zapisnik z dne 28. 9. 2022), tolmači jezike punjabi, hindi in urdu (česar tožnik po tem, ko mu je bilo predočeno s tem povezano pojasnilo toženke in izjava navedenega tolmača, ni prerekal), tako pa tudi iz tega razloga sodišče ne dvomi, da je tožnik navedenega tolmača razumel ter da (kot že navedeno) zapisnik z dne 28. 9. 2022 odraža dejanske izjave tožnika.

28. Sodišče po povedanem sodi, da je bil tožnik dne 24. 9. 2022 v jeziku, ki ga razume, ustrezno seznanjen s posledicami njegove zapustitve azilnega doma in da se je teh posledic tudi zavedal. Na to dodatno kaže tudi dejstvo, da je takoj, ko je bil dne 26. 9. 2022 prijet s strani policistov, podal novo namero vložitve prošnje za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca (oziroma da njegova predhodno podana prošnja ni več relevantna ter da mora podati novo), pa je to kljub temu storil. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča tudi sicer jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja.

29. Vezano na toženkino oceno tožnikove begosumnosti sodišče sodi, da je ta vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene2 in s tožbenimi navedbami ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Toženka kot relevantno utemeljeno izpostavlja, da je tožnik je ob podaji izjave v zvezi z ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja (zapisnik z dne 28. 9. 2022) glede razlogov za zapustitev azilnega doma izjavil „Govoril sem z družino v Indiji, dejali so mi, da lahko grem v Italijo, tam imamo prijatelje. Jaz nimam nikogar tu v Sloveniji“, „Namenjen sem bil v Italijo“, „v Italiji lahko najdem kakšno službo, da bi delal in da bi dobil denar, ker sem v Indiji vzel kredit. Tako bi lahko vrnil denar“, na vprašanje „Ali bi podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, če ga dne 24. 9. in dne 26. 9. 2022 ne bi obravnavala policija“ pa je odgovoril: „Ne bi zaprosil, odšel bi v Italijo“. Tožnik je vse navedene izjave izrecno potrdil tudi na zaslišanju glavni obravnavi, pri čemer je drugače zatrjeval le, da je izjavo o tem, da je govoril z družino, podal šele na osebnem razgovoru 7. 10. 2022, medtem ko naj bi dne 28. 9. 2022 dejal zgolj, da je bil namenjen v Italijo. Ob upoštevanju že ugotovljenega dejstva, da je tožnik kljub temu, da je bil opozorjen na posledice takšnega ravnanja, samovoljno zapustil azilni dom, s strani tožnika neprerekanega dejstva, da je bil s strani policistov dne 26. 9. 2022 prijet po tem, ko je bil na vlaku, ki pelje v Italijo, ter da je bil v Italijo po svojih besedah tudi namenjen, je presoja toženke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, tudi po presoji sodišča pravilna. Izjavo tožnika ob zaslišanju na glavni obravnavi, da je bil njegov namen iti malo naokrog ter da si je sedaj premislil in bi želel ostati v Sloveniji, sodišče šteje za neprepričljivo, neskladno z njegovimi dosedanjimi izjavami in dejanji ter posledično podano zgolj z namenom izognitve ukrepu, ki je predmet izpodbijanega sklepa, s takšno izjavo pa ni omajana vsebinska prepričljivost toženkine dokazne ocene o tožnikovi begosumnosti.

30. Po presoji sodišča niso utemeljene niti na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe3, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 9. točke obrazložitve te sodbe), tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim mogoče doseči cilj — ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

31. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da je odvzem prostosti v Centru za tujce primerljiv z zaporno kaznijo oziroma priporom, zato bi takšna morala biti tudi argumentacija toženke oziroma obrazložitev izpodbijanega sklepa. Kolikor tožnik s temi tožbenimi navedbami uveljavlja, da je izpodbijan sklep neobrazložen, sodišče takšne (sicer povsem pavšalne) očitke zavrača. Toženka je po presoji sodišča namreč izpodbijani sklep obrazložila ustrezno in na način, ki omogoča preizkus njegove pravilnosti in zakonitosti.

32. Tožnik v tožbi tudi predstavlja režim bivanja v Centru za tujce in omejitve, ki jih morajo spoštovati tam nameščeni tujci (tako pa tudi tožnik). Iz tožnikovih navedb s tem v zvezi dejansko ne izhajajo kakršnikoli očitki, zato se sodišče do s tem povezanih navedb niti ne more opredeliti. Zgolj splošno pa sodišče navaja, da zakonita omejitev gibanja ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave).

33. Tožnik se je v pripravljalni vlogi in na naroku skliceval tudi na sodni odločbi tega sodišča I U 1322/2022 ter I U 1341/2022. Sodišče pojasnjuje, da se dejansko in pravno stanje v zadevi I U 1322/2022 razlikuje od predmetne (v navedeni zadevi je sodišče, za razliko od predmetne zadeve, presodilo, da ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja), v čem je za odločanje v predmetni zadevi relevantna zadeva I U 1341/2022 pa tožnik niti ni konkretiziral. 34. Kolikor tožnik v pripravljalni vlogi zatrjuje nezakonitost njegovega zadrževanja v azilnem domu (pred podajo prošnje za mednarodno zaščito), sodišče pojasnjuje, da je predmet tega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na omejitev gibanja tožnika na prostore Centra za tujce; druga za tožnika sporna ravnanja toženke, ki nimajo podlage v izpodbijanem sklepu, ne morejo biti predmet obravnave v tem upravnem sporu, zato se sodišče do s tem povezanih navedb tožnika ni posebej opredeljevalo.

35. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

36. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

37. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

38. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

39. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce (tožnik pomotoma navaja, da gre za azilni dom) slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode in se sklicuje na 19. člen Ustave, 5. člen EKČP, 6. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, 18. člen Direktive 2005/85/ES ter na sodno prakso Vrhovnega sodišča (I Up 312/2015).

40. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

41. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Prim. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti, EVA 2020-1711-0012, pojasnilo k 40. členu. 2 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 3 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.