Jedro

Ker je pogodba vključevala tudi možnost, da tožnika dosežete prenehanje učinkovanja sporne pogodbene določbe o valutni klavzuli, je treba upoštevaje skupen učinek vseh s pogodbo prevzetih pravic in obveznosti ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni predpostavk za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja o valutni klavzuli.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III. in IV. izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v točki I izpodbijane odločbe dopustilo spremembo tožbe z dne 20. 11. 2018. S sklepom pod točko II je ustavilo postopek po umiku tožbe za ugotovitev ničnosti hipoteke, vknjižene pri nepremičninah tožeče stranke, za razvezo notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo SV 580/06 z dne 22. 8. 2006, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo z dne 14. 8. 2006.

S sodbo je v točki III izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo SV 580/06 z dne 22. 8. 2006, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo z dne 14. 8. 2006 v navadni obliki; dajatveni tožbeni zahtevek za plačilo 35.883,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018 in za plačilo stroškov tožeče stranke.

V točki IV izreka je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 14.292,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2.Zoper sodbo v točki III in IV izreka vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 ter kršitve ustavnih pravic do poštenega sodnega postopka in enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter kršitve 2., 33. in 67. člena Ustave RS ter Konvekcijskih pravic. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3.Kot zmotna graja izhodišča za sojenje, ki jih je sodišče povzelo v točki 30 obrazložitve (domača sodna praksa). Nacionalno sodišče mora upoštevati vse okoliščine konkretne zadeve, zlasti strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti. Nepravilno je izhodišče, da je treba za obstoj ničnosti kreditne pogodbe ugotoviti "slabo vero bank". Po Direktivi 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) valutna klavzula šteje za nedopustno, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Za oceno znatnega neravnotežja in za presojo toženkine dobre vere ob sklepanju pogodbe je ključno gibanje tečaja CHF v preteklih desetletjih, o čemer je tožeča stranka predložila dokaze. Upoštevaje dinamiko trga, instrumente na trgu, povišano volativnost in gibanje tečajev v preteklem dolgoročno opazovanem obdobju, je bila objektivno verjetna ali vsaj mogoča tudi projekcija možnega gibanja tečajev za naprej v času trajanja obravnavanega kreditnega razmerja. Toženka s tečaji v preteklih obdobjih tožnikov nesporno ni seznanila in tega niti ni zatrjevala. Banke morajo ocenjevati in ščititi valutna tveganja na ravni portfelja in na ravni posameznega komitenta. Izravnava valutnega tveganja ne sme biti prevaljena na bančnega komitenta. Toženka je glede na strokovno znanje in izkušnje vedela oz. bi vsaj morala vedeti, da so v obravnavanem primeru tveganja tožnikov zaradi valutne klavzule večja od toženke (breme negativnega gibanja tečaja je bilo večje kot verjetnost pozitivnega gibanja; breme je večje, če pride do negativnih sprememb tečaja že v zgodnji fazi izvajanja pogodbe; banka se pred tečajnimi tveganji zaščiti; primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi pogodbe daje vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti).

SEU poudarja strokovno znanje in izkušnje bank glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in s tem povezanih tveganj. Abstraktna teza o "pretirani skrbi za potrošnika" (31. točka obrazložitve sodbe) je očitno pravno zmotna, samovoljna, arbitrarna in v nasprotju z direktivo, ki izhaja iz koncepta informacije, oz. z načeli potrošniškega varstva po Direktivi in po domačem pravu. Sodba o tem vsebuje le splošne ugotovitve v 32. točki obrazložitve, ki pa jih dejansko ne upošteva in je v tem delu kontradiktorna.

Tožnika sta med pravdo opozarjala na publikacijo, ki so opozarjale banke, da morajo svoje stranke dobro seznaniti s ponudbo in tveganji pri stanovanjskih kreditih v CHF (uradne publikacije Banke Slovenije - mag. Šulerjeva...), in o CHF kot o varnem zatočišču (strokovni material Thomasa J. Jordana - člana vodstva švicarske nacionalne banke z dne 25. 9. 2009), iz katerih izhaja, da so banke lahko povsem drugače ocenile vpliv spremembe tečajev na finančne obveznosti kreditojemalcev kot potrošniki. Ocena sodišča v točki 33 sodbe o informiranosti tožnikov je arbitrarna. Močno odstopa od pojmovanja potrošnika v sodni praksi SEU in temeljnih izhodišč prava EU ter domače zakonodaje. Toženka je tožnikoma zamolčala znatna tveganja zaradi mogočih sprememb valutnih tečajev in jima kredit z valutno klavzulo v CHF predstavila privlačno. Tako ravnanje je pri povprečnem potrošniku lahko neposredno vzpodbudilo odločitev za tovrstni kredit. Sodišče na to ni dalo odgovora in je zmotno ugotovilo ključna dejstva.

Potrošniki pri odločanju za kredite v CHF niso špekulirali, ampak so zasledovali interes za pridobitev takega kredita, ki ga bodo najlažje odplačevali. Majhno nihanje tečajnega valutnega para v kratkem obdobju pred sklenitvijo pogodbe ne more biti pokazatelj (prihodnjega) tveganja v dolgoročnem kreditnem razmerju. Nasprotno: taka predstava sama po sebi omogoča zavajanje potrošnikov. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je CHF dolgoročno gledano konstantno in krepko apreciiral, a ni upoštevalo, da se je tečaj CHF v obdobju 30 let (od 1977 do 2007) okrepil za več kot 150 %. Banke so to dejstvo poznale, vedele so, da takega scenarija ni mogoče izključiti tudi v prihodnje, a tega dejstva niso predstavile kreditojemalcem.

Nadaljnji dokaz o znatnem neravnotežju in zavajajočem ravnanju slovenskih bank je ravnanje avstrijske centralne banke in nadzornega organa za finančne trge, ki sta že leta 2006 pripravila in poslovnim bankam vročila zgibanko za potrošnike: "Informacija o tveganjih pri kreditih v tujih valutah." Vsebovala je tudi hipotetične izračune, ki so kazali na bistveno povečanje glavnice pri tovrstnih kreditih. Banka Slovenije in Združenje bank Slovenije sta identično zloženko izdala šele v septembru 2008, a je potrošniki niso dobili. Gre za jasen dokaz, da so se banke zavedale izjemno visokega tveganja za kreditojemalce in so se zavestno spustile v tovrstno ponudbo. Toženka je najbolj agresivno tržila tovrstne toksične kredite. Sodišče teh navedb in dokazov tožeče stranke ni obravnavalo. Kršilo je metodološka pravila 8. člena ZPP in zagrešilo absolutni bistveni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče ni upoštevalo, da je bila prva večja tečajna sprememba že v letu 2008. Tožnica je predložila dokaze, da so že pred 2006 ekonomski dejavniki kazali v smeri krepitve CHF (poročilo Banke Slovenije junij 2005; strokovni material Thomasa J. Jordana; poročilo o finančni stabilnosti Banke Slovenije junija 2005, podprti z grafom Bloomberg). Sodišče se je z njimi sicer ukvarjalo, a jih je metodološko neprimerno ocenilo. Izhajalo je iz napačnega materialnopravnega izhodišča, dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe tožnikov, ki kažejo na kršitve temeljih obligacijskih načel po domačem obligacijskem pravu in na ničnost kreditne pogodbe na podlagi 86. člena OZ2 : o vsebini pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (svetovalno razmerje), položaju pogodbenih strank v njem in obveznostih toženke do tožnikov pri obveščanju potrošnikov o tveganjih, ki so jim izpostavljeni.

Po pritožbenem mnenju sodišče ni odgovorilo niti na navedbe tožnikov o dolžnosti celovite informacijske dolžnosti bank. Tožnika nista trdila, da bi morala banka napovedati prihodnje gibanje tečaja, ampak da bi morala potrošnike obvestiti, da so bila tveganja apreciacije CHF realna, pričakovana, kvantitativno neomejena, da so bile kreditne pogodbe visoko tvegane za potrošnike, za banke pa ne in da so bile glede vezanosti na tečaj CHF "igra na srečo", ki sta jo pravdni stranki igrali z različnimi možnostmi uspeha.

Sodišču pritožba nadalje očita, da ni upoštevalo, da je dinamika CHF podvržena običajnim tveganjem in tveganjem, ki so specifična za valute varnega zavetja. Učinki varnega zavetja se kažejo kot občasne epizode velikih odstopanj od "normalnega" obnašanja tečajev, kar je ugotovilo tudi sodišče. Bistveno je, da so lahko pričakovane, kar je bankam znano. To pa vpliva na realno tveganje, ki je izjemno visoko. CHF je valuta varnega zavetja, ki mu je lastno specifično tveganje velike apreciacije v času kriz. Že sorazmerno majhna in tudi počasna, le nekaj odstotna apreciacija CHF proti EUR na letni ravni lahko v več letih pripelje do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov, ki so v nesorazmerju z višjo apreciacijo tečaja. O tem se sodišče ni opredelilo. Banke so vedele, da potrošniki nimajo učinkovitih možnosti za varovanje pred valutnim tveganjem. Sodba ne vsebuje prepričljivih odgovorov na navedena vprašanja. Skladno z odločbami Ustavnega sodišča RS, ki jih navaja, je kršena pravica do enaka varstva pravic. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je odstopilo od ustaljene sodne prakse SEU (C-186/16), po kateri mora banka navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti. Izhajalo je le iz seznanjenosti tožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja tuje valute, kar samo po sebi ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti bank. Od ustaljene in enotne sodne prakse SEU je odstopljeno tudi v zadevah VSRS II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje.

Pritožnika se v nadaljevanju sklicujeta na mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017 in predlagata, naj šteje kot integralni del pritožbenih navedb. Ob skrajšanem povzetku na pravno mnenje uveljavljata kršitev ustavnih pravic.

Končno kot zmotno, samovoljno in pristransko grajata še sprejeto dokazno oceno. Sodišče je neutemeljeno verjelo pričam tožene stranke, ki so zaposlene pri njej, pričam tožeče stranke (drugim kreditojemalcem) pa ne. Razvrednotilo je dokazno vrednost reklamnega materiala toženke iz septembra 2004. Prezrlo je bistveno dejstvo, da je vsebina letaka že sama po sebi zavajujoča. Zaslišati bi bilo treba tudi ostale predlagane priče tožeče stranke in opraviti temeljito dokazno oceno vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi. Gre za arbitrarno in samovoljno sojenje. Kreditna pogodba vsebuje le splošen zapis o seznanitvi z rizikom najetja kredita v tuji valuti. O dejansko opravljeni pojasnilni dolžnosti ne pove ničesar. Zaslišati bi bilo treba še druge priče. Toženka ni podala navedb, da je po letu 2004 spremenila način svetovanja komitentom. Tudi v tem delu so kršene pravice tožnikov iz 14. in 22. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zmotna je tudi dokazna ocena o pomenu poslovnih poročil toženke za leto 2006 in 2008.

4.3. Toženka je obrazloženo odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahteva povračila stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja na ponavljanje navedb tožnikove pritožbe, na nedovoljene pritožbene novote, sicer pa na neutemeljene in nedokazane pritožbene trditve. Sodišče je pravilno navedlo pravna izhodišča za sojenje in enotno sodno prakso VSRS. Ne drži, da je VSRS posegla v pristojnost SEU. Tožnika sta prejela vse informacije, na podlagi katerih sta lahko razumela, na kakšen način je treba v domači valuti določiti znesek kredita in mesečnih anuitet, izraženih v CHF, kateri menjalni tečaj se uporabi za preračun valut ter kakšne so ekonomske posledice, ki bi lahko nastale zanju. Sodišču se ni bilo treba opredeliti do nerelavantnih navedb tožeče stranke. Na relevantne je odgovorilo (točka 41 do 46 sodbe) in ni kršilo pravice od izjave. Neresnične in hkrati nedopustne pritožbene so novote, da se je v poročilu Banke Slovenije iz leta 2005 predvidevala znatna rast. Pritožbene navedbe o preteklem gibanju menjalnega tečaja so same s seboj v nasprotju. Grafa Banke Slovenije negirata pritožbene navedbe, da je tečaj CHF pred sklenitvijo pogodbe znatno naraščal. Ugotovitve sodišča o gibanju tečajnega razmerja za obdobje od leta 1953 do 2015 so pravilne. Neresnične in v nasprotju z dokazi so pritožbene navedbe o stoletni rasti CHF in o okrepitvi tečaja CHF v obdobju med 1977 do 2007 za več kot 150 %. Tudi navedbe o historičnih podatkih razmerja valutnega para in možnosti prihodnjega predvidevanja so same s seboj v nasprotju. Pravilne so ugotovitve sodišča o obojestranskem tveganju pogodbenih strank. Nerelevantne za ta spor so navedbe, da je bila prva večja tečajna sprememba že v letu 2008. Neutemeljeno in za ta postopek nerelevantne so navedbe, da CHF predstavlja valuto varnega zavetja. Toženka ob sklenitvi pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, da bo v času odplačevanja kredita prišlo do finančne krize in kdaj. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na prispevek Jordana, izdelan v letu 2009 (po pogodbi). Ni predložila celotnega prispevka v prevodu. Navedbe v zvezi z njim so bile prepozne. Enako velja za navedbe o "avstrijski izkušnji" in zgibanki avstrijskih organov. Toženka ni avstrijska banka, ampak banka, ustanovljena po slovenskem pravu. Zgibanka Banke Slovenije je bila izdana po sklenitvi pogodbe. EUR kot valuta obstaja šele od 1999, toženka kreditov v CHF pred 2004 ni ponujala. Primerjave z Avstrijo so torej neutemeljene. Krediti v Avstriji so bili drugačni kot obravnavani kredit. Pravdni stranki po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 56 sodbe nista sklenili svetovalnega razmerja. Nerazumljive so pritožbene navedbe o negativnih učinkih majhne apreciacije CHF za posojilojemalce, o povečanju glavnice kredita zaradi spremembe menjalnega tečaja v zgodnjem obdobju. Sodišče je pojasnilo, zakaj se ni oprlo na strokovna mnenja, ki sta jih tožnika vložila v spis. Dokazna ocena sodišča je pravilna. Primarno se je oprlo na izpovedbo tožnikov, na listine ter na pričo A. A. Ugotovitev na podlagi neposrednih dokazov ne morejo omajati izpovedbe prič, ki pri sklepanju pogodbe niso bile prisotne. Dokazna ocena reklamnega letaka iz leta 2004 ter poročil toženke za leto 2006 in 2008 je pravilna.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po delnem umiku tožbe je ostalo sporno vprašanje ničnosti sklenjene potrošniške kreditne pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo v notarskem zapisu z dne 22. 8. 2006 in v navadni obliki z dne 14. 8. 2006 ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki niso bile sporne, je toženka z obravnavano kreditno pogodbo tožnikoma odobrila namenski dolgoročni kredit za nakup stanovanja v višini 103.710 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan črpanja kredita, z rokom vračila v 180 mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (s predvideno mesečno anuiteto 763 CHF) s spremenljivo obrestno mero (3,70 %) na dan priprave pogodbe) in 3,78 % efektivno obrestno mero. Tožnika se opirata na 39. člen OZ o ničnosti zaradi odsotnosti oz. nedopustnosti podlage pogodbene obveznosti, na 86. člen OZ o ničnosti pogodbe, ki nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom ter na 119. člen OZ o oderuški pogodbi. Trdila in dokazovala sta, da ju tožena stranka ni ustrezno opozorila na velika tečajna tveganja in možne ekonomske posledice valutne klavzule v dolgoročni kreditni pogodbi, kar povzroča očitno nesorazmerje med pogodbenimi obveznostmi.

6.Ni bilo sporno, da sta tožnika med pravdo dne 17. 5. 2018 kredit v celoti poplačala. Trdita, da sta odplačala znesek 101.458,27 EUR. Ker sta ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela 65.574,27 EUR, v ponovljenem postopku po spremembi tožbe zahtevata plačilo razlike v višini 35.883,80 EUR.

7.V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje znova presojalo, ali je toženka kot finančni strokovnjak pred sklenitvijo pogodbe skladno s temeljnimi obligacijskimi načeli in merili prava o varstvu potrošnikov v odnosu do tožnikov kot šibkejših pogodbenih strank, pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in ju opozorila na možna valutna tveganja obravnavanega posla, oz. ali dogovor o načinu določitve obveznosti kredita predstavlja nepošten pogodbeni pogoj. Ugotovilo je, da sta bila tožnika kot povprečna potrošnika s stranki banke ustrezno poučena o lastnostih kreditnega razmerja in o vseh elementih, ki vplivajo na njuno finančno obveznost; da banka pri sklepanju posla ni izkoristila neznanja ali stiske tožnikov; da sta tožnika razumela pojasnila banke o lastnostih obravnavanega kredita in elementih, ki vplivajo na njuno finančno obveznost in da sta po predstavitvi različnih ponudb za sklenitev kreditne pogodbe (v evrski protivrednosti in v CHF vrednosti) sama po lastni presoji sprejela odločitev o sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe. Po oceni in ugotovitvi, da pogodba ne vsebuje nedovoljenih pogodbenih pogojev v smislu potrošniškega prava, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8.Odločitev je pravilna. Pojasnjena je v preglednih razlogih, o katerih je zadosten odgovor na relevantne trditve tožnikov. Ker odločitev ni obremenjena z uveljavljenimi procesnimi in ustavnimi kršitvami niti s tistimi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (drugi odstavek 360. člena ZPP).

O pravnih izhodiščih

9.Pritožbeni očitki o nepravilnih materialnopravnih izhodiščih za sojenje so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji spornega razmerja pravilno izhajalo iz stališč SOU v zvezi s 3. členom Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) in iz tedaj veljavnih določb ZVPot.3 Po oceni, da je šlo za v naprej pripravljeno besedilo tožene stranke - tipsko potrošniško pogodbo v smislu prvega odstavka 22. člena ZVPot, je pogodbene pogoje, vključno z valutno klavzulo v obravnavani pogodbi, presojalo v luči 22. do 24. člena ZVPot. Pravilno je opozorilo, da tako določeni pogoji zavezujejo le, če so jasni in razumljivi. To je določal 22. člen ZVPot. Nepošteni pogodbeni pogoji so bili po 23. členu ZVPot nični. Nepošteni so bili v skladu s 24. členom ZVPot naslednji pogoji: (1) če v škodo potrošnika povzročajo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih; (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. 7. člen ZVPot je določal bistvene sestavine pisne kreditne pogodbe. Če je bil obračun vezan na uporabo tuje valute, je morala biti v enostavnem in razumljivem besedilu navedena tuja valuta in vrsta tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti.

10.Merilo za razlago poštenosti kredita, s katerim kreditojemalec prevzema valutno tveganje, je sodišče EU podalo pri razlagi člena 4 (2) Direktive v zadevi C-186/16 in v zadevi C-126/13.

Zavzelo je stališče, da je tudi glavni predmet pogodbe (posojilo izraženo v tuji valuti) treba obravnavati kot pogoj, ki ni bil posamično dogovorjen. Za slednjega velja, da ni nepošten le, če je napisan v jasnem in razumljivem jeziku. Ta zahteva ne pomeni zgolj tega, da je pogodbeni pogoj za potrošnika slovnično razumljiv, ampak mora biti v pogodbi jasno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša, ter zveza med tem mehanizmom in drugimi pogoji o izplačilu posojila, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih pogojev oceni ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo in lahko sprejme poučeno in preudarno odločitev.

Potrošnik mora pogodbene pogoje razumeti formalno in slovnično in glede njihovega dejanskega obsega. Jasno mora biti obveščen o tem, da se s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzame tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Ne zadošča, da je seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. Na podlagi dobljenih informacij mora biti zmožen tudi oceniti potencialno znatne ekonomske posledice tega pogoja ter njegov vpliv na prevzete finančne obveznosti, torej na skupni strošek kredita.

Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je po stališču sodišča EU treba opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe in pri tem upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko tedaj poznal in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje pogodbe, saj pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke, mora po stališčih sodišča EU nacionalno sodišče pri posojilih v tuji valuti najprej opraviti presojo spoštovanja dobre vere s strani banke in nato morebitno znatno neravnotežje med pogodbenima strankama v smislu člena 3 (1) Direktive 93/13. Za ugotovitev, ali pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, mora preveriti, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

Tem merilom je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je v teku te pravde oblikovalo svoja stališča o nedopustnih pogojih v potrošniških pogodbah. Sodna praksa, ki jo je navedlo sodišče v točki 30 sodbe, in kasnejše (II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020, v kateri je narejen pregled ključnih pravnih stališč domače sodne prakse), se je oblikovala ob obravnavi več istovrstnih sporov kreditojemalcev, ki so sklenili kreditne pogodbe z valutno klavzulo ali kredite v tuji valuti, ravno ob upoštevanju sodne prakse oz. odločb SEU, za katere pritožba očita, da od njih odstopa. To ne drži. Tudi po stališčih slovenske sodne prakse pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni dolžnost razkritja vseh informacij, ki bi jih banka (upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivala na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se lahko pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Vprašanje, ali je bil potrošnik pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na njegove obveznosti in sposobnosti ocene skupnega stroška kredita, je treba presojati ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Nasprotne pritožbene navedbe o arbitrarni odločitvi in odstopu od sodne prakse SEU, so neutemeljene. Kot je zapisalo VSRS, je namreč treba tako razumeti tudi sodbo SEU C-186/16, ki govori o informacijah, na podlagi katerih lahko odločitve sprejema povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren.

V zadevi II Ips 137/2018 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do pravne posledice ničnosti takega določila in/ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnosti sankcije je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke in obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank nista izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oz. njenega spornega določila. Opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije. Do nje vodi le v primeru, če je podana nepoštenost glede glavnega predmeta pogodbe, torej če je banka hkrati ravnala v slabi veri in ker je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank obstajalo znatno neravnotežje. Določene okoliščine pa po svoji naravi lahko istočasno sodijo v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno, kakor tudi v okvir morebitne nadaljnje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe zaradi bankine nedobrovernosti (in znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank).

O procesnih kršitvah

Stranka ima pravico do izjavljanja o vseh vidikih spora, sodišče pa se mora opredeliti do vseh njenih navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev in ki niso nedopustne ali očitno neutemeljene. Opredeliti se mora tudi do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev o zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna.

Pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavne pravice do enakega varstva pravic so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje se je namreč v zadostni meri opredelilo do relevantnih dejanskih navedb pritožnika in njegovih pravnih naziranj. Izvedlo je z njegove strani pravočasno predlagane in dovolj substancirane dokazne predloge, ostale pa obrazloženo zavrnilo. Obsežne navedbe iz pripravljalne vloge na red. št. 149 z dne 4. 10. 2019, ki jih pritožba skoraj v celoti dobesedno ponavlja, je sodišče pravilno zavrnilo v točki 16 kot nedopustne in neupravičene novote (286. člen ZPP). Stranka lahko po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, a le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Ker se tožnica na slednje niti ni sklicevala, povzemala pa je dokumente, ki bi jih glede na njihov nastanek lahko predložila sodišču že v prvem sojenju, jih je sodišče pravilno zavrnilo kot prepozne in nanje ni bilo dolžno vsebinsko odgovarjati. Gre za navedbe, ki so povzete tudi v pritožbi pod naslovom: "Predpostavka ničelnega tečajnega tveganja pri potrošnikih in njihova kognitivna pristranskost v primerih najemanja kreditov, nominiranih v CHF, kar so banke (tudi tožena stranka) s pridom izkoriščale in se tega tudi zavedale", s sklicevanjem na uradne publikacije Banke Slovenije z grafom Bloomberg in na zapis Poročila o dajanju posojil v valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja C 342/13 z dne 22. 11. 2011; za navedbe z naslovom: "CHF kot valuta varnega zavetja in specifičnost tveganj, vezanih na to valuto, kar so banke vedele, potrošniki pa ne in so banke to potrošnikom zamolčale," s sklicevanjem na materiale Thomasa J. Jordana; za navedbe o "avstrijskih izkušnjah" in ravnanju avstrijskih organov januarja 2006 ter o zloženki Banke Slovenije v letu 2008 in o ravnanju toženke v nasprotju z ravnanjem avstrijskih bank. Pritožbeni očitki o prezrtih navedbah glede okoliščin, po katerih naj bi se banke zavedala visokega tveganja za kreditojemalce in se zavestno (kljub opozorilom bančnih strokovnjakov in tujih bank) spustile v tovrstno ponudbo in zavajanje potrošnikov, so glede na časovni okvir, v katerem so bila gradiva in materiali izdani (leta 2009, 2007, 2011 in 2006) tudi nerelevantni za obravnavo razmerje, saj je bila obravnava pogodba sklenjena že v letu 2006. Sklicevanje na splošno vedenje in ravnanje bank (oz. njihovo dobro vero) v (kasnejšem) obdobju za ta spor ni relevantno.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka, češ da se sodišče ni opredelilo do bistvenih trditev tožnikov: o obstoju svetovalnega razmerja med strankama (razlogi in dejanske ugotovitve so v točki 56 sodbe); o tveganosti tovrstnih kreditov le za potrošnike, za banke pa ne (razlogi in ugotovitve so v točki 43 do 44 in v točki 53 sodbe); o pojasnilih bank tožnikoma o vseh informacijah in tveganjih zaradi valutne klavzule (razlogi in ugotovitve so v točkah 35 in 38 sodbe); o pričakovanih in realnih možnostih za apreciacijo CHF (razlogi in ugotovitve so v točki 40 do 46 sodbe). Nestrinjanje pritožnikov s sprejeto dokazno oceno in pravno presojo ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi procesne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ne. Dokazna ocena je namreč pravilna in skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Sprejeta je po celoviti oceni vseh dokazov in ne le tistih, ki so tožnikoma v korist. Z razumnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, je sodišče pojasnilo, zakaj je verjelo bančnima uslužbencema (točka 35 in 36) in v katerih delih in zakaj drugim pričam - trem zaslišanim kreditojemalcem (točka 38 in 39). Pritožba niti ne konkretizira, katere priče tožeče stranke bi bilo treba še zaslišati. Sodišče prve stopnje je zaslišanje preostalih predlaganih 41 prič po opravljenem materialno procesnem vodstvu pravilno zavrnilo kot prepozne (točka 20 sodbe). Dejansko stanje o izvedeni pojasnilni dolžnosti in nedovoljenem pogodbenem pogoju je bilo z izvedenimi in ocenjenimi dokazi pravilno in popolno ugotovljeno.

Sprejete dokazne ocene pritožnika ne omajate s sklicevanjem na nepopolno ocenjeni reklamni letak toženke. Ključna je dejanska ugotovitev sodišča v točki 48 sodbe, da se tožnika za obravnavani kredit nista odločila na podlagi tega letaka. Ocena in presoja, da morebitno zavajanje pritožnikov s strani banke v tem letaku za obravnavani spor ni relevantna, je torej pravilna. Pravilno (kot splošni in za obravnavano pogodbeno razmerje nerelevantni) sta ocenjeni tudi letni poročili toženke za leti 2006 in 2008. Dokazni oceni v točki 50 ni kaj dodati.

O dejanskih ugotovitvah

Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da obravnavana pogodba z valutno klavzulo ustreza zakonskim pogojem takrat veljavnega ZPotK, ki ni prepovedal ali omejeval dajanja kreditov v tuji valuti. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je šlo kljub ugotovljeni aleatorni vsebini pogodbe za dovoljen pravni posel, ki ni nasprotoval veljavnim prisilnim predpisom.

Prav tako za pritožbo niso sporne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil zapis v pogodbi o tem, kaj predstavlja valutna klavzula, jasen in razumljiv povprečnemu potrošniku in da sta tožnika s pogodbo potrdila, da ju je banka v celoti seznanila z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v tolarjih, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oz. znižanja 12-mesečnega LIBOR-ja na gibanje tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF), in izjavila, da ta riziko izrecno prevzemata (točka 20 kredita). Pravilna je ugotovitev, da za pravilno izpolnitev bankine pojasnilne dolžnosti ne zadošča vključitev izjave o valutnem tveganju v kreditno pogodbo.

Tožnik graja dokazno oceno sodišča in mu očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in presojo o nedobrovernosti toženke in glede informiranosti tožnikov o tveganosti valutne klavzule, češ da ju ni seznanila s tečaji v preteklih obdobjih oz. desetletjih, da je morala vedeti, da so tveganja za tožnika večja kot za banko, da jima je zamolčala znatna tveganja zaradi mogočih tečajnih razlik in jima kredit z valutno klavzulo predstavljala kot privlačen. Pritožbene trditve terjajo presojo o pravilni izpolnitvi pojasnilne dolžnosti in glede nepoštenosti glavnega predmeta o (ne)dobrovernosti banke.

O pojasnilni dolžnosti

Za oceno, da toženka tožnikov pri sklepanju pogodbe ni zavajala oz. preferirala kredita v CHF (kot privlačnega, kot trdi pritožba), so ključne naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

-tožnika sta bila kreditno sposobna tudi za najem kredita v EUR;

-tožnika sta imela možnost izbire med različnimi ponudbami za sklenitev kreditne pogodbe, ponudbe sta iskala pri toženki in drugih bankah;

-toženka jima je izdelala izračun za kredit v evrski vrednosti in vrednosti CHF;

-izročen jima je bil anuitetni načrt;

-pojasnjeno jima je bilo, da se višina anuitete spreminja in da se spreminja tudi višina obrestne mere ter da tečajnih gibanj vnaprej za daljše časovno obdobje ni mogoče napovedati;

-v pogodbi je bila predvidena možnost spremembe kredita v evrski kredit;

-tožnika sta se za sklenitev obravnavane pogodbe pri toženki odločila na podlagi konkretno pridobljenih podatkov in izračunov, ki jima jih je predstavila in izdelala toženka, in ne na podlagi reklamnega letaka iz leta 2004;

-tožnika sta pojasnila banke o lastnostih kreditnega razmerja in vseh elementih, ki vplivajo na njuno finančno obveznost, vključno s tveganji, ki jih nosi valutna klavzula, razumela in jih zavestno sprejela, ker sta ocenila, da je ponujeni kredit zanju najugodnejši.

Pritožbeno sodišče sprejema te dejanske ugotovitve, ki imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Že z zaslišanjem pritožnikov se je namreč prepričalo, da sta bila kot splošno izobražena, izkušena, razgledana in obveščena povprečna potrošnika s strani toženke ustrezno poučena o lastnostih kreditnega razmerja in o vseh obveznostih oz. tveganjih, ki vplivajo na njuno finančno obveznost. Zato je lahko sledilo tudi izpovedbi bančne uslužbenke, ki jima je nudila informacije in sestavila pogodbo. O načinu sklepanja pogodbe pri isti banki se je dodatno prepričalo še z zaslišanjem treh drugih kreditojemalcev, katerih izpovedbe je v povezavi z ostalim procesnim gradivom prav tako pravilno ocenilo. Oba tožnika sta potrdila, da sta imela možnost izbire med različnimi ponudbami za sklenitev kreditne pogodbe, da sta dobila pri toženki potrebne informacije, ki sta jih razumela in da je bil odločilni dejavnik pri njuni odločitvi za sklenitev prav take pogodbe višina kredita, obrestne mere in s tem višina obveznosti, ter odplačilna doba poleg trenutno ugodnega tečajnega razmerja med CHF in EUR. Res ni ugotovitev o tem, da bi ju toženka ob predstavitvi vsebine pogodbenih pogojev seznanila s tečaji v preteklih obdjih. Ugotovljeno pa je, da ju je izrecno seznanila z možnim nihanjem mesečne obveznosti navzgor in navzdol in da je bilo valutno razmerje CHF proti EUR v času pred sklenitvijo obravnavane pogodbe (2006) relativno stabilno.

Pritožbeno sodišče sprejema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 40, 45 in 47 sodbe o gibanju tečajnega razmerja CHF proti EUR pred sklenitvijo obravnavane pogodbe in v nadaljnjih obdobjih. Oprte so na pravilno ocenjeni graf oz. listine, ki jih je predložila tudi sama tožeča stranka (A15) in se nanje sklicuje v pritožbi. V njih ni podlage za pritožbene trditve o predhodni "konstantni apreciaciji CHF", krepitvi CHF za več kot 150 %, niti za to, da bi do prve večje tečajne spremembe prišlo že leta 2008. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je do prvega izrazitega dviga vrednosti CHF proti EUR prišlo v letu 2012, ki mu je sledil padec tečajnega razmerja, ponovni izrazit dvig pa nato 15. 1. 2015, ki ga nobena od pogodbenih strank na podlagi dostopnih podatkov o menjalnem tečaju ob sklepanju pogodbe ni mogla predvideti in napovedati. Do velike spremembe tečajnega razmerja je prišlo po odločitvi Narodne banke Švice nenadoma in brez zaznavnih opozoril ter je bilo veliko presenečenje za vse - gospodarstvo in politiko.

Ob takih ugotovitvah je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka glede na razpoložljive podatke in okoliščine, ki so ji bile in morale biti znane v času sklepanja pogodbe, pojasnilno dolžnost opravila pravilno. Valutno tveganje je pojasnila z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Tožnikoma je podala informacije, ki so ji bile znane oz. bi ji morale in mogle biti znane kot bančnemu strokovnjaku. Tožnika sta se kot povprečna potrošnika ob prevzemu valutnega tveganja morala in mogla zavedati njegovega pomena v povezavi z delovanjem mehanizma sporne pogodbene določbe, možnosti spremembe obroka v evrih zaradi možnosti nihanja tečaja, zvišanja anuitete in njunih pogodbenih obveznosti v 15-letni odplačilni dobi. Kot je bilo že presojeno v podobnih primerih, bi bilo drugačno stališče v nasprotju z načelom zaupanja v pogodbeno pravo in načelom skrbnosti pogodbenih strank pri izpolnjevanju obveznosti v povezavi z načelom vestnosti in poštenja (5. in 6. člen OZ). Ob pridobljenih podatkih in izračunih toženke sta tožnika lahko sprejela preudarno odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita.

O nepoštenem pogoju

Tožnika vztrajata pri navedbah, da je valutna klavzula v obravnavani pogodbi v povezavi z ostalimi pogodbenimi pogoji nedopusten pogodbeni pogoj, ker ustvarja veliko nesorazmerje v pravicah in obveznostih strank. Kreditne pogodbe v CHF so bile visoke tvegane za potrošnike in ne za banke. Tveganja za potrošnike so bila realna, pričakovana ter povsem neomejena.

Pogodbeni pogoj je nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank. V podobnih primerih potrošniških pogodb je sodna praksa že opozorila, da je za presojo, ali je s prevzemom valutnega tveganja tožeča stranka sprejela nesprejemljivo veliko breme, pomembna ocena o skupnem učinku vseh s pogodbo prevzetih pravic in obveznosti - vključno s kreditojemalčevo možnostjo, da doseže prenehanje učinkovanja sporne pogodbene določbe.

31.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 54, da tožeča stranka ni dokazala subjektivnih elementov oderuškosti - da je toženka kakor koli izkoristila neznanje in stisko tožnikov. Za ničnost pogodbe zaradi oderuškosti niso izpolnjeni potrebni zakonski pogoji iz 119. člena OZ.

32.Tožnika sta trdila in sodišče nato ugotovilo, da je preračun celotnih vplačil pri poplačilu kredita pokazal, da sta tožnika plačala bistveno višjo evrsko protivrednost prejetega denarja, kot ga je toženka njima izplačala v enkratnem znesku. Na to dejstvo sta opirala tudi dajatveni del zahtevka. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je pritožbeno naziranje o neravnotežju pogodbenih pogojev, oprto na navedeni preračun, zmotno. Ugotovljena razlika celotnega poplačila v evrski protivrednosti v primerjavi s protivrednostjo prejetega denarja kaže na element tveganosti obravnavane pogodbe in samo po sebi ne dokazuje znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Tožeča stranka namreč ne podaja izračuna svojih pogodbenih obveznosti iz naslova plačila cene kredita. Posojilojemalec kot uporabnik kredita se s kreditno pogodbo zaveže banki vrniti dobljeni znesek v času in na način, ki sta določena v pogodbi, in ji plačevati tudi dogovorjene obresti kot ceno za uporabo denarja. Gola primerjava tolarske protivrednosti dobljenega denarja in plačila torej ne dokazuje znatnega nesorazmerja med pogodbenimi obveznostmi in pravicami strank. Načina poplačila prejetega zneska ni nedovoljeno niti nemoralno vezati na tečajna gibanja, čeprav kreditna pogodba s tem dejansko postane tvegana zaradi nepredvidljivega bodočega gibanja tečajnih razmerij. Sklenitev kreditne pogodbe z valutno klavzulo je skladna z načelom prostega urejanja pogodbenih razmerij (3. člen OZ) in ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic niti načelu enake vrednosti terjatev, pa tudi potrošniškemu pravu ne.

33.Tožnika nista dokazala navedb, ponovljenih v pritožbi, da že nesorazmerno majhna, a tudi počasna (dolgotrajna), le nekaj odstotna apreciacija CHF v razmerju do EUR na letni ravni lahko v več letih pripelje do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov, ki so z vidika deleža razdolženine in obresti nesorazmerne glede na višino okrepitve tečaja. Predložila nista nobenih izračunov - ne hipotetičnih ne konkretnih za njuno pogodbo - o tem in jih ni mogoče preizkusiti.

34.Tudi če bi držale pritožbene navedbe, da bi morala banka ob svojem strokovnem znanju pritožnika obvestiti, da je lahko njuno tveganje zaradi spremembe tečaja neomejeno in da je bilo breme tečajnega tveganja le (ali bistveno večje) na kreditojemalcu, to ne zadošča za sklep, da je neravnotežje med pogodbenima položajema znatno. Ključne so ugotovitve sodišča, da je v obravnavani pogodbi predvidena možnost konverzije v evrski kredit. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tožnika to možnost odklonila, čeprav ju je banka k temu povabila. Kredit sta redno odplačevala po pogojih sklenjene pogodbe. Ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi se njuno breme s konverzijo kredita v EUR zmanjšalo, saj ne bi bilo več tveganja spremembe valutnega razmerja. Ker je pogodba vključevala tudi možnost, da tožnika dosežete prenehanje učinkovanja sporne pogodbene določbe o valutni klavzuli, je treba upoštevaje skupen učinek vseh s pogodbo prevzetih pravic in obveznosti ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni predpostavk za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja o valutni klavzuli.

35.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Razlagalo ga je skladno z Ustavo RS in ni kršilo v pritožbi izpostavljenih ustavnih pravic in drugih ustavnih določb. Sodba tudi ni obremenjena z uveljavljenimi kršitvami ZPP in Ustave RS, pa tudi ne z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

36.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih mora povrniti toženki. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na odgovoru na pritožbo, po OT in po vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja. V primeru zamude s plačilom bo tožeča stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska 931,47 EUR, ki teko od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami

3Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998 s spremembami.

4Andricius z dne 20. 9. 2017.

5Kássler in Káslerné Rábai z dne 30. 4. 2014.

6C-126/13.

7C-186/16.

8Odločbe VS RS II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018, II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018.

9VSRS II Ips 137/2018.

10II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.

11VSRS II Ips 137/2018, točke 20, 21 in 23.

12Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-p 373/97 z dne 22. 2. 2011.

13Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000 s spremembami.

14VSRS II Ips 201/2017.

15II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.

16Oba sta visoko izobražena diplomirana fizioterapevta.

17Oba sta doživela menjavo domače valute v drugo domačo valuto.

18Primerjaj VSRS II Ips 32/2019.

19Primerjaj VSL II Cp 1243/2019 z dne 12. 5. 2020, točka 26.

20Primerjaj VSRS II Ips 32/2019.

21Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

22Načelnopravno mnenje občne seje VSRS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 4, 4/2

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 23, 24 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 7, 7/1-9 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 39, 86, 119 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 286, 286/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.