Jedro

Ker sodišče upoštevaje določbo 3. odstavka 180. člena ZPP ni nikoli vezano na pomanjkanje opredelitve pravne kvalifikacije tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je avtonomno pri pravni razlagi uveljavljanih tožbenih zahtevkov, je lahko sodišče samo pravno ovrednotilo dejstveni substrat v tej pravdi uveljavljanega tožbenega zahtevka.

Pogodba je razvezana po samem zakonu s trenutkom, ko poteče rok za izpolnitev pogodbe, ki predstavlja bistveno sestavino pogodbe. Za prenehanje pogodbe ni potrebno nobeno posebno dejanje stranke, ki je upravičena do izpolnitve. Namesto nje pogodbo razvezuje sama zakonska določba. Sodna odločba je v sporu dekleratorne narave in zgolj ugotavlja nastop posledice. To velja tudi v konkretnem primeru, ko sta se stranki dogovorili, da mora toženec v primeru neizpolnitve (vseh ali zgolj dela) svojih pogodbenih obveznosti vrniti vsa že prejeta sredstva, kar pomeni, da je njegova obveznost predstavljala celoto. Od omenjenega dne dalje so torej ex tunc nastali tudi učinki razvezane pogodbe.

Toženec je bil dolžan upoštevati zanj neugodne davčne obremenitve in se zato upoštevaje določbo 2. odstavka 112. člena OZ ne more sklicevati na spremenjene okoliščine v smislu 1. odst. 112. člena OZ, ko bi moral celo sam zahtevati razvezo pogodbe, pa niti tega ni storil, temveč je kljub temu s podpisom aneksa soglašal, da bo navkljub povišanim davčnim obveznostim izpolnil vse svoje obveznosti v fiksnem roku, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

II.Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15. dneh od prejema sodbe plačati 24.050,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 11. 2007 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 3.672,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 11. 2007 do plačila) pa je kot neutemeljen zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki v 15. dneh od prejema sodbe stroške tega postopka v višini 1.731,46 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvega roka do plačila.

2.Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

3.Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni oz. jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge oz. prve stopnje do plačila. Poudarja, da je materialno pravno napačno uporabljeno, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka od plačanega denarnega zneska upravičena terjati zakonske zamudne obresti šele od vložitve tožbe, to je od 5. 11. 2007 dalje do plačila in ne od dne, ko je denarni znesek toženi stranki tudi izplačala, torej od 3. 1. 2005 do 22. 2. 2007, kot je tožeča stranka uveljavljala plačilo obresti.

4.Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa, da pritožbeno sodišče samo odloči o stvari tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 7. člena ZPP samo ugotavljalo dejstvo, ne da bi tožeča stranka ta dejstva zatrjevala oz. je odločalo mimo navedb tožeče stranke. Tudi ne bi smelo opreti sodbo na to ugotovitev, ker se tožena stranka o njej ni mogla izjaviti. Zato je tudi kršeno načelo kontradiktornosti in pravica do izjave v postopku po 5. členu ZPP. Vse pa predstavlja tudi bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Navedbe tožeče stranke gredo v dveh smereh in sicer, da je pogodba razvezana zaradi prenehanja časovnega okvira programa SAPARD in, da sama pogodba določa vračilo sredstev v primeru neizpolnitve. Nobena od teh navedb pa se ne nanaša na to, da bi tožeča stranka trdila, da je bila izpolnitev v roku bistvena sestavina pogodbe. Ni pravilno stališče tožeče stranke, da je posledica časovne omejenosti razveza, temveč gre za prenehanje obligacije. V takšnem primeru torej pogodba več ne veže nobene od pogodbenih strank in ni nobenih posledic. Iz pogodbe in aneksov pa ni razvidno, da bi bila dogovorjena njena časovna omejenost oz. čas trajanja pogodbe v smislu določila, kdaj pogodba preneha. Tožeča stranka pa zatrjuje, da je prišlo do razveze pogodbe po samem zakonu. Posledično je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, sklicujoč se na določbe 1. odstavka 104. člena OZ. Ni navedlo oz. ugotavljalo, katere določbe pogodbe naj bi kazale na ugotovitev, da je izpolnitev pogodbene obveznosti v roku bistvena sestavina, ko pa je v nadaljevanju obrazložitve navedlo, da je bil rok podaljšan z aneksom št. 2 k pogodbi do dne 20. 9. 2006. Sodišče ne pojasni, kateri naj bi bil tisti datum, od katerega se šteje pogodba za razvezano po samem zakonu. Določitev roka o tem, kdaj razveza pogodbe učinkuje, pa je pomemben najmanj iz razloga, ker se od tedaj dalje raztezajo učinki razvezane pogodbe. Sodišče prve stopnje zmotno sklepa, da naj bi dejstvo, da se rok za izpolnitev podaljša z aneksom in besedna opredelitev „najkasneje do 20. 9. 2006“ napeljevala k zaključku, da gre za bistveno sestavino pogodbe. Prav nasprotno – prav možnost podaljšljivosti rokov kaže na to, da je bilo mogoče roke podaljšati, izraz „najkasneje“ pa sam po sebi ne more napeljevati na sklepanje, da sta stranki sklenili fiksno pogodbo. Da rok dokončanja del tožene stranke po pogodbi ni predpisana sestavina pogodbe, po potrjujejo tudi dejstvo, da je bil rok, po pogodbi določen 10. 10. 2005, z aneksom št. 2 podaljšan do 20. 9. 2006, tožeča stranka pa zatrjuje, da je prišlo do razveze pogodbe s potekom veljavnosti programa SAPARD, ki je veljal do 31. 12. 2006. Tudi glede roka dokončanja vseh del je treba poudariti, da je bil v osnovni pogodbi le-ta določen do 10. 10. 2005 (V. člen), aneks št. 2 glede podaljšanje roka pa je bil sklenjen 30. 12. 2005 oz. 6. 1. 2006, rok dokončanja pa je določen do 20. 9. 2006 (tč. III). Slednje pa ne govori v prid temu, da roki za zaključek del niso bili fiksni, temveč vodi tudi to zaključka, da je bil aneks št. 2 sklenjen po poteku roka, ki je bil določen za izpolnitev po prvotni pogodbi. Stranke torej že ob razdrtju pogodbe ne bi bile mogle šele naknadno po približno dveh mesecih roka podaljšati. Zato je napačno uporabljena določba 1. odstavka 104. člena OZ. Uporabljiv bi bil kvečjemu 3. odstavek navedenega člena. Sodišče ne bi smelo spregledati, da so sklenjeni aneksi dejansko predstavljali tožničino zahtevo po izpolnitvi pogodbe, kar je dejansko potrjeno tudi z dopisom tožeče stranke, ki se nahaja v sodnem spisu, z dne 12. 9. 2006 in v katerem tožeča stranka poziva toženo stranko, naj zaključi investicijo in vloži zadnji zahtevek za izplačilo sredstev najkasneje do 21. 9. 2006, saj bo v nasprotnem primeru tožeča stranka začela postopek za vračilo že izplačanih sredstev. Ne gre torej za razdrtje pogodbe po samem zakonu, temveč za ohranitev pogodbe (2. odstavek 104. člena OZ) z upravičenjem po odstopu od pogodbe v primeru neizpolnitve (3. odstavek 104. člena OZ). Tudi listinski dokazi ne izkazujejo situacije, ki bi lahko privedla do zaključka, da je šlo za primer razdrtja pogodbe ex lege. Tožeča stranka tudi ni odstopila od pogodbe, zato gre za pogodbo, ki ni bila nikoli razvezana ali razdrta. Zato se od tožene stranke ne more zahtevati civilnopravnih posledic, kot izhajajo iz razdrte pogodbe. Ti pa so sicer določeni v 111. členu OZ. Sodišče prve stopnje iz previdnosti razlaga, da bi obstajala podlaga za zahtevek tudi, če ne bi prišlo do razveze pogodbe, saj je bila vrnitev predvidena že v 7. točki 3. odstavka pogodbe, vendar pa pri tem pozablja, da se je oprlo na drugo pravno podlago, v nadaljevanju sodbe pa le-to obrazlaga z razlogi, ki bi prišli v poštev v primeru, kot da do razveze ni prišlo. Vendar nima razlogov o tem, zakaj bi v šlo v konkretnem primeru za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti, ko pa je tožena stranka zatrjevala, da je bila upravičena do izplačila spornih sredstev na podlagi dejansko izvedenih investicijskih del. Zato je bilo zmotno uporabljeno določilo 2. odstavka 116. člena OZ, ki obravnava delno nemožnost izpolnitve v posledici dogodkov, za katerega ne odgovarja nobena pogodbenica ter določba 117. člena OZ. Spremenjene okoliščine – radikalne spremembe davčne zakonodaje na strani tožeče stranke so bile torej edini vzrok, da tožena stranka ni mogla dokončati celotne investicije. Državni ukrepi pomenijo, da tožena stranka ob sklepanju posla s tožečo stranko ni mogla računati, niti jih ni mogla predvideti, poleg tega pa so ti ukrepi posegli v medsebojna pogodbena razmerja, na kar tožena stranka ni mogla imeti nobenega vpliva. Po določbi 329. člena OZ obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Gre torej za posledico naknadne nemožnosti izpolnitve, ki pa so urejene tudi v določbi pojasnjevalne narave 117. člena OZ. Le-ta pa opredeljuje primer, kot je tudi konkreten, da če je postala obveznost ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do tožene stranke. Ker je torej tožeča stranka vtoževani znesek plačala, tega nima pravice terjati nazaj. Ta člen je treba razlagati tako, da se šteje, da tožeča stranka, ki je nezmožnost izpolnitve tudi povzročila, nasprotno izpolnitev tudi prejela in je zato treba šteti, da je bila pogodba med strankama izpolnjena, kar pomeni, da ni nobenega vračanja sredstev. Nedokončana investicija je povzročila tožena stranka z enostranskim zmanjšanjem sredstev preko naknadnega obdavčenja, kar je pri toženi stranki povzročilo zrušitev celotnega finančnega plana in dinamike investicije. Zato je nezmožnost dokončanja investicije na strani tožene stranke. Ob sklepanju pogodbe tožena stranka ni mogla računati, da bo znesek, do katerega je upravičena, naknadno zmanjšan za dohodninske obremenitve. Torej je svojo investicijo gradila na stroškovni oceni priznanih zneskov brez odbitkov. Le-ti pa so se v kasnejšem izvajanju pogodbe izkazali za tako visoko obremenitev (v razponu 25 do 50 % od osnove), da je postala v nadaljevanju nemogoča. Toženec je predlagal tudi izvedenca gradbeno finančne stroke, tako pa je izpovedoval tudi tožnik. Tožnikovih navedb glede nedokončanja investicije in razlogov za nedokončanje pa tožeča stranka tudi ni prerekala. Sicer pa se prvostopno sodišče do navedbe, da sprememba ZDoh ne more povzročiti nemožnosti izpolnitve ni izreklo in tega ni obrazložilo in se zato sodba ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi glede vprašanja oteženosti izpolnitve sodba nima obrazloženih razlogov. Toženec je ves čas usmerjal svoje aktivnosti v ohranitev pogodbe in tudi anekse je podpisoval s takšnim namenom. Vendar pa je razlog nadaljnje nemožnosti izpolnitve ostajal še naprej, na kar ni mogel vplivati. Zato se je sodišče napačno postavilo na stališče, da je toženec sam kriv, če iz navedenega razloga ni odstopil od pogodbe. Prav določba 2. odstavka 116. člena OZ pa dopušča, da ostane delno neizpolnjena pogodba v veljavi, če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ne odgovarja nobena od pogodbenih strank, pri čemer pa sme druga stranka zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti. Ob dejstvu, da je pogodba ostala v veljavi, je tožeča stranka zmanjšala svojo obveznost do tožene stranke v obsegu neizplačanih sredstev, tožena stranka pa je obdržala pravico do sredstev, katerih uporabo je upravičila z verodostojnimi listinami in dejstvom dokončanja prve investicijske faze. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da bi v takšnem primeru morala tožena stranka odstopiti od pogodbe, neutemeljeno. Če je namreč bila prepričana, da je za nemožnost izpolnitve kriva tožeča stranka, lahko sodišče po načelu sklepanja od večjega na manjše enako ugotovi, da za nemožnost izpolnitve ne odgovarja nobena od strank in v takšnem primeru uporabi določbo 116. člena OZ. Obratno pa bi ne veljalo, če bi tožena stranka zatrjevala zgolj, da tožeča stranka ni odgovorna, pa bi sodišče izven trditvene podlage ugotavljalo odgovornost tožeče stranke za razloge nemožnosti izpolnitve. Sodba tudi ne more temeljiti na dveh pravnih podlagah. Stranka ima namreč pravico do jasne in nedvoumne sodbe, ne pa da je v dvomu, ali je šlo za razvezo pogodbe ali ne. Bistveno je, da so posledice razveze povsem drugačne kot pa posledice pogodbene nediscipline oz. pogodbene posledice, ki izvirajo iz same pogodbe. Pritožnik graja tudi zmotno in neskladno argumentacijo vsebine pogodbe, zlasti v delu glede obveznosti vračanja prejetih sredstev. Razpis SAPARD namreč ne predvideva vračanja namensko porabljenih sredstev. Tožena stranka je prejela sredstva in jih porabila za izvedbo prve faze investicije v skladu z določili programa, kot tudi skladno z odločbo in pogodbo. 7. člen pogodbe zgolj določa, da je obveznost plačila prejetih sredstev podana v primerih, če jih pridobi na podlagi neresničnih podatkov ali na podlagi neverodostojne dokumentacije oz. če jih uporabi v nasprotju z določili te pogodbe. Vse to pa ni izkazano. Tožena stranka je podala vse podatke korektno, držala se je postopka, podala je verodostojno dokumentacijo in tudi prejeta sredstva je porabila v celoti z namenom. V 3. odstavku je določeno, da mora upravičenec vrniti prejeta sredstva v primeru neizpolnjevanja obveznosti. Določilo 1. odstavka VII. člena pogodbe je specialna določba, ki pa predstavlja natančnejšo razlago določbe 3. odstavka, ki pa ne vsebuje sankcije za nedokončano investicijo oz. nepravočasno dokončanje investicije. Tolmačenje pogodbe je v skladu z odločbo tožene stranke z dne 26. 4. 2004, ki v 4. točki jasno in smiselno enako kot 1. odstavek VII. člena pogodbe taksativno določa, katere so edine okoliščine, ki utemeljuje zahtevek za vračilo sredstev. Med temi okoliščinami ni nepravočasno dokončanje investicije. Tako je pogodbeno določilo 3. odstavka VII. člena v direktnem nasprotju s pravnomočno odločbo tožeče stranke z dne 26. 4. 2004 in je zaradi tega takšno določilo nično, saj širi določene pravice tožeče stranke, ki pa nenazadnje niso bile določene v javnem razpisu za sredstva SAPARD. Če pa je pogodba v nasprotju z javnim razpisom, uredbo in pravnomočno odločbo, pa je takšno odločbo potrebno tolmačiti v duhu javnega razpisa ali pa je takšno določilo nično, ker nasprotuje prisilnim predpisom, zaradi česar je treba neposredno uporabiti odločbe in akte javnega razpisa. Program JRAZ za podelitev sredstev SAPARD pa tudi ne določa, da se morajo sredstva vračati iz razloga, kot to določa omenjeni 3. odstavek pogodbe. Javni razpis, poglavje IV, pod naslovom Omejitve jasno določa in taksativno našteva, kateri so razlogi za vrnitev sredstev, le-ti pa so tisti, ki jih določa 4. točka odločbe in 1. odstavek 7. člena pogodbe. Javni razpis je bil sestavljen na podlagi uredbe, ki je podzakonski akt in mora biti tudi javni razpis v skladu z uredbo, le-ta pa temelji na zakonu. Le-to je za končne uporabnike zavezujoče. Tako tudi zakon in podzakonski predpis kongentno vežeta obe pravdni stranki. Ker pa gre za akt države v razmerju do koristnikov subvencije, ki je fizična oseba, pa se mora razpis, zakon in odločba, razlagati restriktivno v prid šibkejše stranke – navedeno tudi pomeni, da se morajo določila pogodbe, ki so v nasprotju z navedenimi akti, razlagati v korist tožene stranke. Navedeni akti obveznosti vračila sredstev iz naslova neizvedbe objekta v določenem roku taksativno ne naštevajo, taksativno pa naštevajo, kdaj nastopi dolžnost vrnitve prejetih sredstev. A contrario to pomeni, da javni razpis, kakor tudi uredba ni predvidela oz. določala obveznosti vrnitve sredstev v primeru nepravočasne izvedbe investicije. Ker gre torej za določbe, ki lahko imajo za toženo stranko resne posledice, zaradi vračila bi namreč lahko celo bankrotirala, je potrebna restriktivna razlaga javnega razpisa, katere pa s pogodbo ni mogoče širiti ali dopolnjevati. Enako velja tudi za neskladno ugotovitev prvostopnega sodišča glede pomena 3. točke izreka odločbe tožene stranke z dne 26. 4. 2004, ko sodišče prve stopnje navaja, da je razumljivo, da akti za neizpolnitev pogodbenih obveznosti takšne odločbe ne more predvideti, saj naj bi šlo za odločbo o dodelitvi, ker naj bi bila to stvar pogodbe oz. dogovora strank. Pogodba oz. njen osnutek pa je že sestavni del razpisne dokumentacije, ki vsebuje sankcijo v primeru kršitev. Da so bili pogoji pogodbe znani že isti dan, celo pred odločbo z dne 26. 4. 2004, pa priča dejstvo, da je istega dne, ko je bila navedena odločba izdana, toženec pogodbo št. 327-03-30/2004-16 že podpisala 26. 4. 2004, to pa je istega dne, kot je bila izdana odločba o odobritvi sredstev programa. Zato je razlogovanje sodišče prve stopnje zmotno zlasti še v smeri, da bi se lahko izven okvirov javnega razpisa in izdane odločbe širilo polje sankcioniranja druge pogodbene stranke, saj bi se s tem postavilo stranke v neenakopraven položaj in težjega od tistega, kot izhaja iz javnega razpisa. Sodišče zmotno bere odločbo, ko navaja, da naj bi ta dajala pooblastilo za drugačno oz. razširjeno razlago pogodbe, saj 3. točka odločbe govori le in zgolj o obveznosti namenske uporabe odobrenih sredstev in ničesar glede pravočasnosti zaključka investicije. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s toženčevim ugovorom delnega plačila. Tožena stranka je namreč že v pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2009 podredno ugovarjala delno plačilo terjatve, kar po 1. odstavku 270. člena OZ pomeni prenehanje obveznosti oz. njeno izpolnitev. Gre za delno prenehanje obveznosti do višine 6.012,68 EUR, kar je tožena stranka plačala, v izogib prisilni izvršbi dne 19. 9. 2008 in o tem predložila sodišču potrdilo o plačilu, hkrati pa predlagala, da si v zvezi s tem sodišče pridobi in vpogleda v listine spisa upravnega sodišča U 220/2008, nanašajočega se na prej omenjeni znesek. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju z listinsko dokumentacijo zavrnilo ugovor plačila in posledično neupravičeno tudi ni zmanjšalo tožnikove terjatve, ko je v zvezi s plačilom zneska zmotno ugotovilo, da ta znesek ne predstavlja tožencu izročenih sredstev, katerih vrnitev tožeča stranka zahteva v tej pravdi, ampak znesek akontacije dohodnine, ki jo je toženec moral plačati. Sodišče prve stopnje se sklicuje, da naj bi iz plačilnega naloga bilo izkazano, da je bil znesek nakazan v korist DURS ter, da bo toženec lahko zahteval povrnitev tega zneska, v kolikor bi moral prejeta sredstva vrniti. Te navedbe pa so v nasprotju z listinskimi dokazi in v nasprotju z neprerekanimi navedbami tožene stranke, kar vse predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo. DURS je toženi stranki že izdal opomin pred začetkom davčne izvršbe. Priložil je tudi položnico. Tožeča stranka dejstva plačila zneska ni prerekala, pač pa je zatrjevala, da je stališče tožene stranke zmotno in da tožeča stranka vtožuje tista sredstva, ki jih je izplačala po pogodbi – torej 24.050,71 EUR. Tožeča stranka je navajala, da je za toženo stranko na podlagi DURS plačala že 6.012,68 EUR kot akontacijo njene dohodnine. Vendar pa tožeča stranka za ta znesek ni razširila tožbe zoper toženo stranko. Torej znesek, ki ga je plačala DURS tožeča stranka ni predmet tega postopka, pač pa je predmet pravdnega postopka tisti znesek v višini 6.012,68 EUR, ki ga je dokazljivo tožena stranka že plačala tožeči stranki na predhodno navedeni način. Tožeča stranka je torej izplačala toženi stranki bruto znesek 24.050,71 EUR, namesto da bi ji po upoštevanem davčnem odtegljaju nakazala zgolj neto v višini 18.038,03 EUR. Od višine celotnega nakazanega zneska 24.050,71 EUR je tožena stranka pod prisilo izvršbe vrnila tožeči stranki znesek 6.012,68 EUR in bi torej iz sredstev, ki jih je izplačala po pogodbi še tožeča stranka dolgovala 18.038,03 EUR. Tožeča stranka bo lahko od DURS zahtevala znesek 6.012,68 EUR, saj je tista, ki je ta znesek plačala. Računsko pomeni, da če bi sodišče prve stopnje upoštevalo ugovor plačila, bi bila morala tožena stranka plačati tožeči stranki 18.038,03 EUR, k čemur bi se prištelo že plačanih 6.012,68 EUR, tožeča stranka pa zaradi odpadle podlage zahtevka od DURS terjala vračilo 6.012,68 EUR, česar pa tožena stranka niti ne more, ker ni direktni davčni zavezanec, kar pomeni, da bi tožeča stranka na ta način dobila vrnjeno vse, tožena stranka pa ne, ker ni legitimirana v razmerju do DURS.

5.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Poudarja, da je trdila, da je prenehala pogodba na podlagi zakona. S to pravno kvalifikacijo je tožeča stranka zajela dejanski stan pravnega pravila 1. odstavka 104. člena OZ. Izpolnitev pogodbe v določenem roku je bila v konkretnem primeru torej po naravi posla bistvena sestavina pogodbe. Dejanske okoliščine, ki kažejo na prenehanje veljavnosti programa SAPARD, kažejo na to, da bi bil namen te pogodbene določbe izvotljen, če se ne bi upoštevalo teh dejanskih okoliščin. Na dejstvo, da je rok bistvena sestavina pogodbe, ne vpliva naknaden dogovor pogodbenih strank glede podaljšanja obdobja, za katerega velja pogodba, saj ima tudi dodatni rok vse elemente bistvenega roka. Presoja se enako kot prvotno dogovorjen rok izpolnitve. Zato so neutemeljeni ugovori tožene stranke v delu, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe. Ker je torej pogodba bila razvezana po samem zakonu, se od tožeče stranke ne pričakuje nobenih aktivnosti. Zato je neutemeljena pritožbena graja, da ni bila pogodba nikdar razvezana ali razdrta, ki ga tožena stranka utemeljuje na pravno nevzdržno stališče, da pogodba še vedno velja. Pravno nevzdržna so tudi pritožbena grajanja, ki se nanašajo na ugovor tožene stranke glede delnega plačila, ki je, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, nanaša na upravno stvar, torej na stvar, ki jo rešuje pristojni upravni organ.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke

7.Vprašanje začetka teka zamudnih obresti je sodišče prve stopnje pravno pravilno presodilo. Utemeljeno se je oprlo na določbo 1. odstavka 299. člena OZ, ki veže začetek teka zamudnih obresti v primerih, kakršni je sporni, če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, na upnikov ustni ali pisni, izvensodni opomin oz. na začetek takšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (2. odstavek 299. člena OZ). Ker je bila tožeča stranka v tej smeri pasivna vse do vložitve tožbe, je zamuda nastopila šele s prvim pozivom na vrnitev sredstev oz. s potekom v tem pozivu (z dne 15. 2. 2007 – priloga A11) določenim 8-dnevnim rokom za plačilo. Vendar pa je – kot nadalje pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – tožeča stranka opustila izračun zamudnih obresti od poteka navedenega roka (23. 2. 2007) vse do ponovnega poziva za plačilo glavnične terjatve (to je datum vložitve tožbe – 5. 11. 2007) in ob povedanem pripadajo zamudne obresti le od tega dne dalje, kot materialnopravno pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Ali še drugače povedano: obračunane zamudne obresti pred uveljavljanim prvim pozivom za plačilo tožeči stranki ne pripadajo, temveč ji pripadajo le tiste terjane po ponovnem pozivu za plačilo glavnice.

8.Ker sicer tožeča stranka ne izpodbija ostali zavrnilni del substancirano, je v tem preostalem zavrnilnem delu sodišče druge stopnje moralo opraviti le uradni preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe ter morebitne izkazanosti kakšnih uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Teh pa ni ugotovilo. Zato je ob povedanem pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo ter potrdilo v celoti izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

9.Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kakšnih pravno odločilnih dejstev, ki naj bi jih tožeča stranka ne navajala v trditveni podlagi tožbe oz. v nadaljnjih pripravljalnih vlogah oz. na narokih. Zato ni storjena v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 5. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP oz. načelo kontradiktornosti (pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS), kot zmotno navaja pritožnik. Sodišče prve stopnje se je namreč oprlo na trditve tožeče stranke, ki se je sklicevala na aneks št. 2 z dne 6. 1. 2006, kjer je bilo kot bistvena sestavina pogodbe izpostavljeno, da bo toženec zaključil dela do 20. 9. 2006, česar pa ni storil. To dejansko okoliščino pa je pravno pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 104. člena OZ, po katerem je sankcija v primeru, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki predstavlja bistveno sestavino pogodbe, prenehanje pogodbe po samem zakonu (pogodba je ex lege razvezana). Zato je posledično moralo ugoditi kondikcijskemu zahtevku na vrnitev tistega, kar je tožeča stranka izpolnila na podlagi pogodbe (pravilno uporabljeno določilo 2. odstavka 111. člena OZ). Ker sodišče upoštevaje določbo 3. odstavka 180. člena ZPP ni nikoli vezano na pomanjkanje opredelitve pravne kvalifikacije tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je avtonomno pri pravni razlagi uveljavljanih tožbenih zahtevkov, pa je lahko samo pravno ovrednotilo dejstveni substrat v tej pravdi uveljavljanega tožbenega zahtevka. Našlo ga je v že zgoraj citiranih zakonskih določbah (1).

10.Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi se toženec ne mogel izjaviti o navedenih dejanskih navedbah tožeče stranke zaradi nenavajene pravne podlage. Načelo kontradiktornosti oz. pravico do izjave v postopku (22. člen Ustave RS) ne terjata, da bi morala tožeča stranka navesti pravilno oz. popolno pravno kvalifikacijo, na katero bi šele tožena stranka mogla odgovoriti. Ker je torej sodišče avtonomno pri pravnem razsojanju, torej pri izbiri ustreznih materialnopravnih določb (zgornja premisa v okviru sodniškega silogizma), toženi stranki (oz. pravdni stranki) ni treba vselej razkriti prav vseh pravnih naziranj, ki jih sodišče nato zapiše v razlogih svoje odločitve, razen če bi bila na ta način razkrita v sodbi „presenetljiva“ pravna podlaga. (2) Še zlasti ne v primerih, ko iz dejstvenega substrata tožbe evidentno (prima facie) izhaja, kakšno pravno situacijo ima tožeča stranka v mislih oz. na kakšno zakonsko ureditev opira svoj tožbeni zahtevek. V takšnih primerih mora celo nasprotna stranka sama odgovoriti na iz zatrjevanih dejstev izhajoče pravne podlage in torej samoiniciativno pripraviti ustrezne obrambne ugovore. Še posebej pa takšen zaključek velja v primeru, kakršen je tudi sporni, ko sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja dolžnost toženca vrniti vsa prejeta denarna sredstva tudi v primeru, če bi se štelo, da izpolnitveni rok toženca ne bi bil bistvena sestavina pogodbe. Ugotovilo je, da tudi v primeru, če ne bi bile izkazane okoliščine za ex lege razvezo pogodbe na podlagi določbe 1. odstavka 104. člena OZ, bi bil tožbeni zahtevek utemeljen že na na podlagi 3. odstavka VII. točke pogodbe, v kateri sta pogodbeni strani nedvoumno in jasno zapisali, da mora toženec vrniti vsa že prejeta denarna sredstva, če ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti. Tudi v tem delu pritožba očita zgolj oprtje sodbe na drugo pravno podlago. Zato velja tudi v tem delu enak odgovor, kot zgoraj, ko je izpostavljena avtonomija sodišča pri izbiri ustrezne pravne podlage, pri čemer tudi v tem primeru ne gre za navajanje presenetljive pravne podlage, temveč za pravilno dejansko in pravno kvalifikacijo omenjene pogodbene določbe, na katero se je tožeča stranka izrecno sklicevala. Ob povedanem tudi v tem delu ne obstaja nadalje očitana procesna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP oz. vsebinsko uveljavljana enaka kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (očitek o nemožnosti obravnavanja pred sodiščem pritožnika).

11.Nadalje pa tudi ne držijo pritožbeni očitki, da naj bi tožeča stranka zatrjevala kot razlog za prenehanje oz. razvezo pogodbe zgolj dejstvo, da je bila pogodba razvezana zaradi prenehanja časovnega okvira programa SAPARD in da iz pogodbe izhaja določba o vračilu sredstev v primeru neizpolnitve. Tožeča stranka je kot že omenjeno, izrecno navedla, da toženec svojih obveznosti iz pogodbe ni izpolnil. Pri tem se je sklicevala na rok, določen v omenjenem aneksu za izpolnitev toženčeve obveznosti. Zato ni res, da naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z toženčevimi trditvami ugotavljalo pravno odločilna dejstva, zaradi česar naj bi bile tudi zato podane že zgoraj omenjene procesne kršitve ter posledično zmotno uporabljeno materialno pravo.

12.Tudi ni pravno utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje nepravilno ni navedlo datuma, od katerega šteje pogodbo za razvezano po samem zakonu. Iz pritožbenega očitka sicer ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bila sodba sodišča prve stopnje nepravilna, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo tudi s tem prvenstveno pravnim vprašanje, kljub temu pa pritožbeno sodišče, ki sicer meni, da ne gre za pravno odločilno okoliščino, ki bi jo moralo prvostopno sodišče še posebej obrazlagati v izpodbijani sodbi, pojasnjuje naslednje: Pogodba je razvezana po samem zakonu s trenutkom, ko poteče rok za izpolnitev pogodbe, ki predstavlja bistveno sestavino pogodbe – v konkretnem primeru torej dne 20. 9. 2006, ko je potekel rok iz aneksa k pogodbi z dne 6. 1. 2006. Za prenehanje pogodbe ni potrebno nobeno posebno dejanje stranke, ki je upravičena do izpolnitve. Namesto nje pogodbo razvezuje sama zakonska določba. Sodna odločba je v sporu dekleratorne narave in zgolj ugotavlja nastop posledice. To velja tudi v konkretnem primeru, ko sta se stranki dogovorili, da mora toženec v primeru neizpolnitve (vseh ali zgolj dela) svojih pogodbenih obveznosti vrniti vsa že prejeta sredstva, kar pomeni, da je njegova obveznost predstavljala celoto. Od omenjenega dne dalje so torej ex tunc nastali tudi učinki razvezane pogodbe. (3)

13.Pritožbeno sodišče tudi soglaša s pravno oceno prvostopnega sodišča, da zapis v pogodbi: „najkasneje do 20. 9. 2006“ na prvi pogled kaže na to, da je rok bistvena sestavina sporne pogodbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč tudi izhaja, da izpolnitvenega roka pogodbeni stranki nato nista več podaljševali. Okoliščina, da je program SAPARD potekel 31. 12. 2006 ne izkazuje drugačnega stališča, temveč zaradi časovne bližine nasprotno – pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje o izpolnitvenem roku, kot bistveni sestavini pogodbe. Bistveno je torej, do kdaj bi moral toženec izpolniti svoje obveznosti – to je dokončati dela, za katera je pridobil od tožeče stranke denarna sredstva. Pravno nepomembna pa je okoliščina, da je bil rok podaljšan z aneksom, ki je bil sklenjen 6. 1. 2006. Rok kot bistvena sestavina pogodbe je namreč lahko določen tako v osnovni pogodbi kot tudi z aneksom (v tem primeru gre za podaljšani oziroma novi rok, kot bistveno sestavino pogodbe). Enako nepomembna je v pritožbi nadalje izpostavljena okoliščina, da je bil aneks sklenjen po poteku roka, ki je bil v prvotni pogodbi z dne 10. 10. 2005 določen kot rok za izpolnitev toženčeve obveznosti. Sodišče prve stopnje namreč ne utemeljuje svoje odločitve z rokom iz prvotne pogodbe, temveč z rokom, ki sta ga stranki podaljšali, pri čemer pa izrecno navedli, da gre za skrajni rok, do katerega je še mogoče izpolniti toženčevo obveznost. Ugotovljeno dejstvo (izpostavljeno prav tako v pritožbi), da je tožeča stranka na toženca naslovila dopis dne 20. 9. 2006, v katerem ga poziva, da naj zaključi investicijo in vloži zadnji zahtevek za izplačilo sredstev najkasneje do 21. 9. 2006, ker bo sicer začelo postopek za vračilo že izplačanih sredstev, tudi dopolnilno potrjuje omenjeni zaključek prvostopnega sodišča, da je bil omenjeni rok fiksen. Te dejanske okoliščine ne napotujejo na 2. oz. 3. odstavek 104. člena OZ, kot še nadalje zmotno meni pritožnik, saj iz njih ne izhaja, da naj bi tožeča stranka tožencu podaljšala rok, določen v omenjenem aneksu, temveč prav nasprotno je že takoj ob poteku roka poudarila, da bo izkoristila pogodbeno sankcijo (s tožbo uveljavljani kondikcijski zahtevek zaradi razdrtja pogodbe iz 111. člena OZ). Vsekakor bi moral toženec izpolniti svojo obveznost v pogodbeno dogovorjenem roku, ki ni bil ponovno podaljšan. Določba 1. odstavka 104. člena OZ je bila torej pravilno uporabljena. Zato končno tudi ni bilo potrebe, da bi tožeča stranka še posebej izjavila, da razdira pogodbo, kot še zmotno meni pritožnik.

14.Upoštevaje z izpodbijano sodbo ugotovljena nosilna dejstva, je izključena tudi uporaba 112. člena 2. odstavka 116. člena, 117. člena in 329. člena OZ. Kot izhaja iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženec izvedel za spremenjeno obdavčitev prejetih sredstev že spomladi 2005, torej še pred tem, ko je privolil v podaljšanje izpolnitvenega roka, v katerem bi moral najkasneje izpolniti svojo pogodbeno obveznost. Zato sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabi institut – „venire contra factum propium“. Na ta način si je onemogočil sklicevati se na to okoliščino kot na razlog za oprostitev obveznosti vračila prejetih denarnih sredstev, ki so bila nepovratna le za primer, če bi v celoti izpolnil svojo pogodbeno obveznost (te pa kot tudi sam priznava ni). Pravna posledica je lahko le takšna, kakršno ugotavlja sodišče prve stopnje, da namreč ne gre za takšno okoliščino, ki bi ga lahko oprostila vrnitve prejetih denarnih sredstev. Ali še drugače povedano: toženec je bil dolžan upoštevati zanj neugodne davčne obremenitve in se zato upoštevaje določbo 2. odstavka 112. člena OZ ne more sklicevati na spremenjene okoliščine v smislu 1. odst. 112. člena OZ, ko bi moral celo sam zahtevati razvezo pogodbe, pa niti tega ni storil, temveč je kljub temu s podpisom aneksa soglašal, da bo navkljub povišanim davčnim obveznostim izpolnil vse svoje obveznosti v fiksnem roku, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je ob povedanem tudi njegovo pritožbeno sklicevanje, da naj bi njegova obveznost prenehala, ker je zaradi povečanih davčnih obveznosti izpolnitev postala nemogoča zaradi okoliščin, za katere ne odgovarja (116. člen in 329. člen OZ) oz. zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka (117. člen OZ). Po stališču pritožbenega sodišča pa zakonske spremembe davčnih obveznosti tudi ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče obravnavati kot nevtralne, za katere ne odgovarja nobena pogodbena stranka (med takšne spadajo predvsem višja sila, uničenje predmeta izpolnitve ali drug podoben zunanji dogodek, ki onemogoči izpolnitev obveznosti) in še manj kot krivdne pripisati tožeči stranki v smislu onemogočanja izpolnitve pogodbenih obveznosti toženca, pri čemer toženec celo ne trdi, da mu je bila zaradi spremembe davčne zakonodaje onemogočena izpolnitev obveznosti, poudarja le njeno oteženost. 15.Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodba sodišča prve stopnje ne imela potrebnih razlogov v zvezi z zaključkom, da sprememba ZDoh-1 ne more povzročiti nemožnosti izpolnitve, in da je bila toženčeva obveznost zaradi spremembe davčnih predpisov zgolj otežena (glej razloge sodišča prve stopnje predvsem v drugem odstavku na 7. strani sodbe).

16.Sodišče druge stopnje nadalje tudi ne more pritrditi pravnemu razlogovanju pritožnika, ki poskuša prikazati določbo 3. odstavka VII. točke pogodbe v nasprotju z njeno vsebino in pomenom. Navedeno pogodbeno določilo ni v nasprotju z določbo prvega odstavka iste točke pogodbe, temveč v razmerju prirejenosti, kot pravilno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Oba odstavka člena pogodbe urejata enako sankcijo oz. posledico za primer različnih kršitev pogodbe v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) – vračilo vseh sicer nepovratnih sredstev. Citirana določba pogodbe tudi ni v direktnem nasprotju z odločbo tožeče stranke z dne 26. 4. 204 kot tudi ne z javnim razpisom ter uredbo tožeče stranke. Tudi če v omenjenih aktih ni določena sankcija, ki sta jo pogodbeni stranki v skladu omenjenim temeljnim načelom obligacijskega prava določili v pogodbi, obstoj takšnega pogodbenega zapisa ne nasprotuje omenjenim aktom, temveč jih zgolj v dovoljenih okvirih dopolnjuje. Ne gre torej za direktno nasprotje oz. neskladje med akti tožeče stranke in pogodbo pravdnih strank in torej tudi ne za ničnost pogodbenega določila. Pravno neutemeljen je torej tudi pritožbeni zaključek, da naj bi pogodba predstavljala sestavni del razpisne dokumentacije, ki bi edina lahko vsebovala sankcije za kršitev pogodbe. Zato je tudi sklicevanje, da 3. točka odločbe navaja le dolžnost namenske uporabe odobrenih sredstev, ne pa tudi nepravočasnosti zaključka investicije, za ta spor pravno nepomembno.

17.Končno je tudi pravilno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s plačilom davčne obveznosti v znesku 6.012,68 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ta znesek ne predstavlja tistih sredstev, ki jih je toženec prejel od tožeče stranke na podlagi predmetne pogodbe. Gre za znesek davčnih obveznosti, nastalih v zvezi s prejetimi sredstvi, ki se torej od teh sredstev ne odštevajo. Ali še drugače rečeno: gre za samostojno in od pogodbenega zneska neodvisno toženčevo obveznost, določeno v posebnem – davčnem postopku. Toženec je od tožeče stranke prejel skupen znesek 24.050,71 EUR, od katerih je moral v postopku davčne odmere plačati davek. Na podlagi razdrte pogodbe pa mora pogodbeni stranki vrniti tisti znesek, ki ga je na podlagi pogodbe prejel (2. odst. 111. člena OZ, po katerem ima tista stranka, ki je izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala). Ob povedanem tudi v tem delu ni izkazana nobena od v pritožbi nanizanih kršitev (glej pritožbene očitke o izkazanosti vseh treh pritožbenih razlogov).

18.Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

19.Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, nosi svoje pritožbene stroške, po oceni pritožbenega sodišča pa odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben, zato mora tudi tožeča stranka nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej v dr. L. Ude; „Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.150. člen); GV Založba, Ljubljana 2005, stran 69; v tem delu avtor komentarja dr. A. Galič: avtor poudarja „....To pomeni, da se sodišče ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravilne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen....“

(2) Glej več o tem na primer v dr. A. Galič: „Novela zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) v PP štev. 22/2008, priloga.

(3)Glej o tem tudi v dr. N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen“; GV Založba, Ljubljana 2003, stran 570 in 588; v tem delu avtor komentarja: dr. M. Juhart. Avtor ločuje primere, ko posledice razvezne pogodbe učinkujejo od sklenitve (ex tunc) ali od trenutka, ko je nastopilo prenehanje (ex nunc), med prve uvršča tudi trenutne in tiste trajajoče obveznosti, ki predstavljajo celoto.