Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek procesne kršitve pravil o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP, češ da naj bi sodišče prve stopnje na toženko prevalilo dokazno breme o negativnem dejstvu, da dobropisa ni ponaredila. Toženka, ki se je plačilu zahtevanih zneskov upirala z ugovorom, da ji je tožnica izdala dobropis v višini 4.001,60 EUR, tožnica pa je te trditve prerekala, bi morala za svoj uspeh v tej pravdi dokazati, da ji je dobropis, na katerega se sklicuje, izdala tožnica. Čeprav je sodišču o tem predložila pisni dokument, je tožnica sodišče z nasprotnimi dokazi (predvsem z zaslišanji strank in prič, pa tudi s številnimi indici) uspela prepričati, da dokumenta ni izdala ona, toženki pa tega z ostalimi dokazi ni uspelo ovreči. Ne gre torej zato, da bi ji sodišče naložilo breme dokazovanja negativnega dejstva, ampak zato, da ji s svojimi dokazi v tej pravdi ni uspelo ovreči aktualnega dokaznega uspeha tožnice.

Kakšno težo ima posamezen dokaz v razmerju do drugih dokazov, sodišče presoja glede na vse okoliščine konkretnega primera, v okviru načela proste presoje dokazov. Tako je tudi v tej zadevi prvostopenjsko sodišče sicer vzelo na znanje tudi okoliščine v zvezi z nastankom (tiskom) listine, prav tako je primerjalo vse izdane dobropise, a je glede na uspeh celotnega dokaznega postopka in glede na številne druge indice (naštete zlasti v 15. točki prvostopenjske obrazložitve), ki so vsak na svoj način potrjevali resničnost tožničinih trditev, sledilo tožnici in ne toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 351,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba**

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 154313/2014 s 14. 11. 2014 tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), ugotovilo obstoj tožničinih terjatev v višini 10.970,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz II. točke izreka, ugotovilo obstoj toženkine terjatve v višini 329,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 (III. točka izreka), pobotalo terjatvi na dan 13. 2. 2018 v znesku 412,35 EUR (IV. točka izreka) in toženki naložilo, da mora tožnici plačati 14.130,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2018 dalje (V. točka izreka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pritožbo zaradi relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa razveljavi ter vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

**Odločitev o pritožb**i1

4. V tem gospodarskem sporu je tožnica, ki se ukvarja s tiskom, od toženke zahtevala plačilo za opravljene tiskarske storitve. Toženka se je plačilu upirala z ugovorom, da ima na podlagi dobropisa pri tožnici v dobrem znesek v višini 4.001,60 EUR, poleg tega je v pobot uveljavljala svojo terjatev v višini 329,01 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (kolikor ni prišlo do pobota) ugodilo predvsem zato, ker je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da dobropisa, na katerega se sklicuje toženka, ni izdala tožnica.

O kršitvah procesne narave

6. Pritožnica najprej napada zaključek prvostopenjske sodbe o nespornosti tožbenih terjatev, češ da nima podlage v trditvah strank. Iz razlogov sodišča prve stopnje pa vendar jasno izhaja, da je sodišče kot nesporno štelo le to, da so bile storitve, na katere se nanašajo vtoževani računi, opravljene in pravilno zaračunane. Vprašanje obstoja tožbenih terjatev je bilo na prvi stopnji predmet dokaznega postopka, v katerem je bil temeljito obravnavan prav toženkin ugovor delno zmanjšane terjatve zaradi izdanega dobropisa, s katerim se je toženka upirala plačilu. Procesna kršitev 7. člena ZPP zato ni podana.

7. Tudi pritožbeni očitek, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora o tem, da je uporaba žiga (na dokumentih) običajna, ne pa predpisana, ni utemeljen. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče pri svoji presoji (poleg številnih drugih okoliščin)2 upoštevalo prav to, na kar se sklicuje pritožnica - da so dokumenti, izdani v poslovanju med strankama, (običajno) vsebovali tudi njune žige, da pa sporni dokument tožničinega žiga ni imel. 8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek procesne kršitve pravil o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP, češ da naj bi sodišče prve stopnje na toženko prevalilo dokazno breme o negativnem dejstvu, da dobropisa ni ponaredila. Toženka, ki se je plačilu zahtevanih zneskov upirala z ugovorom, da ji je tožnica izdala dobropis v višini 4.001,60 EUR, tožnica pa je te trditve prerekala, bi morala za svoj uspeh v tej pravdi dokazati, da ji je dobropis, na katerega se sklicuje, izdala tožnica. Čeprav je sodišču o tem predložila pisni dokument, je tožnica sodišče z nasprotnimi dokazi (predvsem z zaslišanji strank in prič, pa tudi s številnimi indici) uspela prepričati, da dokumenta ni izdala ona, toženki pa tega z ostalimi dokazi ni uspelo ovreči. Ne gre torej zato, da bi ji sodišče naložilo breme dokazovanja negativnega dejstva, ampak zato, da ji s svojimi dokazi v tej pravdi ni uspelo ovreči aktualnega dokaznega uspeha tožnice.

9. Tudi pritožbeno sklicevanje na kršitve pravila o prosti dokazni oceni iz 8. člena ZPP, češ da sodišče prve stopnje nekaterih dokazov ni ocenilo, pri oceni drugih pa naj ne bi bilo dovolj kritično, ni utemeljeno. Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je skladna z metodoloških napotkom iz 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov in se v obrazložitvi izreklo o njihovi dokazni vrednosti ter je svojo presojo utemeljilo z razlogi, ki so logični in obče sprejemljivi.

10. Iz konteksta obrazložitve, ki se nanaša na izvedensko mnenje je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče vzelo na znanje tudi to, da je bil dobropis tiskan na predtiskani obrazec, natisnjen s tehniko ploskega tiska,3 a je hkrati upoštevalo izvedenkino ugotovitev, da je bil dobropis natisnjen na drugačen papir kot računi, ki se je sodišču prve stopnje zdela pomembnejša kot samo dejstvo tiska. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo ugotovitve sodne izvedenke o tem, da je bil obrazec spornega dobropisa natisnjen s ploskim tiskom, zato ni utemeljen.

11. Prvostopenjsko sodišče je opravilo tudi medsebojno oblikovno primerjavo vseh štirih dobropisov, ki se nanašajo na pravdni stranki, tako spornega kot tistih, iz let 2009 in 2010, na katere opozarja pritožnica in to v zadnjem delu prvega odstavka na 7. strani izpodbijane sodbe. Ob primerjavi je kot bistveno ugotovilo, da je datum potrditve soglasnosti le pri spornem dobropisu natiskan, pri ostalih pa dopisan ročno. Sodišče prve stopnje je v delu obrazložitve, kjer je poudarilo drugačnost pisave v zgornjem in srednjem delu spornega dobropisa glede na večino tega dokumenta in glede na enotnost pisave na drugih listinah (ki ga toženka izpostavlja v pritožbi), le povzelo poudarke mnenja sodne izvedenke, ki ji je bila naložena primerjava podpisov na le nekaterih vzročnih računih in aneksu, ne pa tudi na vseh ostalih dobropisih.4 Predvsem pa sodišče prve stopnje svojega dokaznega zaključka o tem, da spornega dobropisa ni izdala tožnica, ni oprlo le na to izvedenkino ugotovitev.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe toženkine tajnice B. Z., ki je potrdila prejem dobropisa. Prav to je namreč napravilo v prvem odstavku na 9. strani sodbe. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj njeni izpovedbi ni pripisalo večjega pomena. Kot je razvidno iz celotne obrazložitve, je sodišče prve stopnje vzelo na znanje, da se je priča spomnila, da je dobropis prejela in poslala v računovodstvo, vendar ga izpovedba glede na rezultat dokaznega postopka ni prepričala, med drugim zato, ker priča prejema dobropisa ni znala časovno opredeliti, ker izdaje dobropisa ni potrdila nobena od ostalih prič, niti V. L., niti V. K. V., za kateri je toženka na prvi stopnji trdila, da sta se o njem dogovorili, niti ne N. B., kot vodja projekta, na katerega se je dobropis nanašal, čeprav bi ga načeloma morala videti, pa tudi zaradi obstoja različnih okoliščin, naštetih predvsem v 15. točki obrazložitve, ki bi tudi nepristranemu opazovalcu zbudile dvom v resničnost toženkinih navedb (od tega, da je toženka kljub domnevni izstavitvi dobropisa, račun, na katerega se nanaša, v celoti plačala; da je bil zadnji del plačila izvršen šele po domnevni izstavitvi dobropisa; da dobropisa v odgovoru na opomin k plačilu (tudi spornega) računa zakoniti zastopnik toženke ni niti omenil; da je bil dobropis v poslovne knjige toženke zaveden šele po plačilu računa, na katerega se nanaša; do tega, da se sporni dobropis nanaša na bistveno višji odstotek celotnega zneska računa, kot prejšnji dobropisi, itd.).

13. Kar se tiče pritožbene graje postopanja sodišča prve stopnje v zvezi z dokazno oceno izpovedb F. L. in V. L., pa ni utemeljen očitek prvostopenjskemu sodišču o neupoštevanju tistega dela izpovedbe F. L., v katerem naj bi povedal, da ga je včasih na listinah (z njegovim imenom in priimkom) podpisovala V. L. Iz dela prepisa zvočnega posnetka, na katerega se sklicuje pritožnica,5 namreč ne izhaja nič takega. Nasprotno – iz vsebine celotne izpovedbe F. L. izhaja, da se je V. L., kadar je podpisovala dokumente, vedno podpisala s svojim imenom, pa tudi V. L. tega, da bi podpisovala z imenom in priimkom F. L., na zaslišanju ni povedala. Za odločitev o zadevi je bistveno, da sta oba zaslišana zanikala, da bi izdala sporni dobropis, v tem delu pa njuni izpovedbi pritožnica ne nasprotuje.

14. Dokazov, na katere opozarja pritožnica, prvostopenjsko sodišče torej ni prezrlo. Kot bo še pojasnjeno, je v primerjavi z ostalimi dokazi in posameznimi dejanskimi okoliščinami ter glede na uspeh celotnega dokaznega postopka, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, upravičeno podvomilo o trditvi toženke, da ji je tožnica izdala dobropis.

O vsebinski prepričljivosti dokazne ocene

15. Pritožnica v pritožbi vztraja, da izvedeni dokazi potrjujejo, da je sporni dobropis izdala tožnica. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v resnici dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča upravičeno podvomilo o toženkinih trditvah glede izdaje dobropisa. O tem ima izpodbijana sodba v točkah 8. do 15. svoje obrazložitve izčrpne, razumne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati.

16. To, da je predstavljalo izdajanje dobropisov med strankama običajno poslovno prakso, je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Vendar je hkrati ugotovilo še nekaj, kar pritožnica spregleda, namreč to, da so se izdani dobropisi običajno glasili na bistveno nižje zneske (ki niso presegli 77,74 EUR), medtem ko se sporni dobropis nanaša kar na 30% zaračunanega zneska.

17. Pomislekov v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne more vzbuditi niti pritožbeno opozarjanje na večjo verjetnost, da je dobropis nastal pri tožnici kot pri toženki zato, ker slednja ni imela možnosti, da bi si natisnila obrazec, na katerem je bil dobropis sestavljen, niti ne opozarjanje na enako obliko in velikost pisav na vseh dobropisih. Kakšno težo ima posamezen dokaz v razmerju do drugih dokazov, sodišče presoja glede na vse okoliščine konkretnega primera, v okviru načela proste presoje dokazov. In tako je tudi v tej zadevi prvostopenjsko sodišče sicer vzelo na znanje tudi okoliščine v zvezi z nastankom (tiskom) listine, prav tako je primerjalo vse izdane dobropise, a je glede na uspeh celotnega dokaznega postopka in glede na številne druge indice (naštete zlasti v 15. točki prvostopenjske obrazložitve), ki so vsak na svoj način potrjevali resničnost tožničinih trditev, sledilo tožnici in ne toženki.

18. Pomislekov v pravilnost dokazne ocene ne vzbudi niti pritožbeno pojasnjevanje vzroka za različnost podpisov na posameznih izvodih spornega dobropisa, predloženih v dokaznem postopku, saj prvostopenjsko sodišče svoje presoje na to niti ni oprlo. Iz tega, da so na kopijah in originalu spornega dobropisa različni podpisi, je sklepalo le, da obstaja več njegovih različic.6 **Sklepno**

19. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri je tožnica upravičena do prisojenega plačila za opravljene tiskarske storitve, je pravilna in zakonita.

20. Toženka sicer graja tudi pravilnost stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, češ da bi sodišče prve stopnje pri porazdelitvi stroškov moralo upoštevati, da se je celotni dokazni postopek odvijal okrog spornega dobropisa. Ker pa toženka v pritožbenem postopku ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s spornim dobropisom ni uspela izpodbiti, sodišče tega pritožbenega očitka, že zaradi prepovedi spremembe v škodo pritožnice iz 359. člena ZPP, ne more upoštevati

21. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu prvostopenjske odločbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

**Pritožbeni stroški**

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku.

23. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki, ki je na njene pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorila, pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka.

24. Upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi, vrednost predmeta, spornega v pritožbi (4.001,60 EUR) in priglašene stroške, gre za 351,16 EUR stroškov, nastalih z odgovorom na pritožbo (283,20 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 5,66 EUR materialnih stroškov v zahtevani višini 2%, 62,30 EUR davka na dodano vrednost 22%). Tožena stranka ji mora ta znesek povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodne odločbe toženi stranki, do plačila.

1 Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (od tu ZPP). 2 Primerjaj prvi odstavek na 7. stran in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Predvsem na 8. strani obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 4 Primerjane listine so naštete v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Na 3. in 15. strani prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 14. 9. 2017. 6 Primerjaj razloge v prvem odstavku na 7. strani izpodbijane sodbe.