Jedro

Če je podan kateri izmed pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena v tako imenovanem pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 86/05 odl US), ker po njenem mnenju tožnik zavaja organ in zlorablja azilni postopek in mu na Kosovu, kot delu izvorne države, ne grozi preganjanje v smislu pravnega standarda, ki se je izoblikoval v upravno-sodni praksi.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, ter se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Menilo je da je tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav, da je izvorno državo zapustil zato, ker je simpatizer stranke LDK in ga zaradi tega preganjajo pripadniki stranke PDK, ni izkazal preganjanja v smislu ZAzil in določb Ženevske konvencije. Stranka LDK deluje zakonito, njeni člani, ki so tudi v oblastnih organih, pa lahko računajo na zaščito javnosti, državnih organov in kosovske ter mednarodne policije, ki na Kosovu je. Tožnik ni izkazal preganjanja v izvorni državi, torej je razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena za zavrnjenje tožnikove vloge kot očitno neutemeljene podan. Poleg tega pa je tožnik med azilnim postopkom zapustil azilni dom ter prebegnil na italijansko stran, kjer so ga prvič vrnili italijanski policijski organi, drugič pa ga je v Italiji prijela mešana italijansko-slovenska patrulja ter ga vrnila v azilni dom. Zato je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnik azilni postopek zlorablja, saj bi, kolikor bi bili razlogi za zaprositev za azil resnični, počakal na razplet azilnega postopka, ne pa ilegalno bežal v Italijo.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni izvedlo obravnave in tožnika ni zaslišalo. Le tako bi lahko ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje. Že v svoji prošnji je pojasnil, da so mu grozili kot simpatizerju politične stranke LDK pripadniki stranke PDK in ga v letu 2002 večkrat napadli z nožem in 20 dni pred njegovim odhodom iz izvorne države vrgli bombo na njegovo dvorišče, na njegov dom pa so poslali tudi pismo, da ga bo mati za njegov rojstni dan objokovala na grobu. Take verbalne in fizične grožnje so bile stalne. To preganjanje in maltretiranje je tožnik prijavil policiji, ki pa mu ni nudila ustrezne zaščite, saj so se napadi še nadaljevali. Civilna oblast v izvorni občini O. je vzpostavljena, vendar ne učinkuje, saj policisti delujejo na podlagi poznanstev iz sorodstvenih vezi. Zato predlaga, da se pritožba odstopi pritožbenemu sodišču, ki naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbi v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v številnih primerih pojasnilo, da se o prošnji za priznanje azila lahko odloča v rednem azilnem postopku ali pa v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). V pospešenem postopku se odloča lahko le, če so izpolnjeni pogoji, predpisani v 2. odstavku 35. člena ZAzil, to pa so, da prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea); je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea); je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili (3. alinea). Če je podan eden od navedenih pogojev, se o prošnji za azil odloči takoj in se jo kot očitno neutemeljeno zavrne.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikovo prošnjo za azil utemeljeno zavrnila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil, torej zato, ker je tožnik lažno predstavljal razloge za azil, na katere se sklicuje, kar pomeni, da prošnja temelji na namernem zavajanju in se postopek zlorablja. Poleg tega pa je tožena stranka prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnila tudi zato, ker je na podlagi tožnikovih izjav in splošno znanega stanja v njegovi izvorni državi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovila, da tožniku iz razlogov, ki jih je navedel kot razloge za zapustitev izvorne države, v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. ZAzil sicer ne določa, kaj se šteje za preganjanje, vendar se je v upravno-sodni praksi izoblikoval pravni standard, po katerem je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznenjene, pa ga ne preprečijo; preganjanje je torej trajna in sistematična nesposobnost države, da bi posameznika zaščitila pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti. Tožnikove izjave, da je bil v izvorni državi, v njenem delu na Kosovu, preganjan s strani pripadnikov stranke PDK, ker je simpatizer stranke LDK, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso verodostojne. Glede na to, da stranka LDK na Kosovu deluje zakonito in da v poročilih mednarodnih nevladnih in vladnih organizacij, ki delujejo na Kosovu, ni podatka o tem, da bi bili člani oziroma simpatizerji LDK izpostavljeni nadlegovanju s strani članov PDK, so tožnikove navedbe o tem, da je preganjan zaradi svoje politične pripadnosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča neverodostojne. Iz tega pa upravičeno izhaja tudi sklep, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu prej navedenega pravnega standarda. Pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je tožnik tudi s svojim nezakonitim prehajanjem slovensko italijanske meje (kar se je, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, prvič zgodilo 3.9.2005, ko je bil prejet v Italiji ter nastanjen v Karitasu, od koder je pobegnil in se najverjetneje vrnil v azilni dom, ki ga je pred tem samovoljno zapustil že 2.9.200; drugič pa je bil prijet s strani mešane italijansko slovenske patrulje v Italiji dne 13.9.2005, pri čemer je že ilegalno prestopil državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo pri mejnem znamenju 59/31) izkazal, da njegova vloga za azil v Republiki Sloveniji ni resna in da zlorablja azilni postopek, kar pa je razlog za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Glede na te okoliščine zavrnitve tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni bistveno kršilo pravil postopka, ker je o tožbi odločilo brez oprave glavne obravnave. Bistvena kršitev pravil postopka zaradi neoprave glavne obravnave, je namreč po 4. odstavku 72. člena ZUS podana takrat, če je to vplivalo ali je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Neoprava glavne obravnave pa v tem primeru na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivala. Ker je za zavrnitev prošnje za azil kot očitno utemeljene dovolj že en razlog iz 2. odstavka 35. člena ZUS in je bil v tem primeru eden izmed razlogov tudi zloraba postopka in zavajanje organa, saj je tožnik potem, ko je vložil prošnjo za azil v Republiki Sloveniji dvakrat samovoljno zapustil azilni dom in prebežal v Italijo, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da v Slovenijo ni prišel zato, da bi pridobil azil, kakršnekoli izjave tožnika na glavni obravnavi tega dejstva ne bi mogle spremeniti in ne bi mogle vplivati na drugačno odločitev prvostopnega sodišča. Poleg tega tožnik niti v tožbi niti sedaj v pritožbi ne navaja nobenih dejstev in okoliščin, ki bi bile drugačne kot jih je navedel v svoji prošnji za azil, ki pa jo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno tudi po presoji pritožbenega sodišča upravičeno zavrnila tudi iz razloga, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.