Jedro

Iz tega sledi, da se je tudi obtoženec kot uradna oseba vključil v obravnavo prekrška, saj je na kraj dejanja prišel prav s tem namenom in sicer po prvotni informaciji D. D., da imajo drogo. Prav nobenega dvoma zato ne more biti, da je obtoženec kot uradna oseba hotel od mladoletnikov pridobiti informacije glede lastništva droge in je zato tudi z uporabo sile in grožnje od njih želel izsiliti izjavo glede lastništva. Obtoženec je s tem, ko je zbiral informacije glede lastništva droge izvajala pooblastila po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in po Zakonu o prekrških.

Obseg in način izvedbe preiskave je torej odvisen od predmeta, ki se išče, zaradi česar ni nujno, da se oseba preišče v celoti in tudi s fizičnim pregledovanjem.

V obravnavani zadevi je obtoženec od oškodovanca zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, da bi preveril, ali morebiti tam ne skriva mamila, za kar je zadoščal že vizualni pregled. Dejstvo, da ga pri tem fizično ni pregledoval, tudi po oblačilih ali telesu, ni pomembno, saj je glede na svoje izkušnje z uživalci mamil očitno ocenil, da zadošča že pregled spodnjih oblačil.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se deloma ugodi in izpodbijana sodba pod točko A v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se zvišajo določene kazni in sicer za vsako od treh kaznivih dejanj izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1 na 7 (sedem) mesecev zapora, za vsako od obeh kaznivih dejanj neupravičene osebne preiskave po drugem odstavku 136. člena KZ-1 na 5 (pet) mesecev zapora in za kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. člena KZ-1 na kazen 7 (sedem) mesecev zapora, izrečena enotna kazen pa se zviša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožba višje državne tožilke, v celoti pa pritožba obtoženčevih zagovornikov kot neutemeljeni zavrneta in v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela postopka in sicer sodno takso v znesku 652,00 EUR.

IV. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba pod točko B razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v K.je z izpodbijano sodbo pod točko A/I obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko A storil tri kazniva dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1, pod točko II dve kaznivi dejanji neupravičene osebne preiskave po drugem in prvem odstavku 136. člena KZ-1 in pod točko III kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1. Sklicujoč se na zakonska določila mu je za vsako kaznivo dejanje izsiljevanja izjave, določilo kazen pet mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave, kazen tri mesece zapora in za kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, kazen pet mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanega B. B. s premoženjsko pravnim zahtevkom v višini 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2020 dalje, napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso za izrečeno zaporno kazen pa je sodišče odmerilo v višini 435,00 EUR.

2. Z isto sodbo je pod točko B obtoženca na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 in stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca in potrebne izdatke ter nagrada njegovega zagovornika, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, naložilo v breme proračuna.

3. Zoper sodbo se pritožujeta okrožna državna tožilka in obtoženčevi zagovorniki. Državna tožilka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega tudi kaznivega dejanja oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 186. člena KZ-1, odločbo o kazenski sankciji pa spremeni tako, da določi za vsako kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave po drugem in prvem odstavku 136. člena KZ-1, kazen osmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave po drugem in prvem odstavku 136. člena KZ-1, kazen pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1 kazen sedem mesecev zapora, nakar naj obtožencu izreče enotno kazen tri leta zapora ter na podlagi prvega odstavka 71. člena KZ-1 izreče tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica policista za čas petih let. 4. Obtoženčevi zagovorniki sodbo izpodbijajo v obsodilnem delu in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, podrejeno pa tudi zaradi izrečene kazenske sankcije. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pred spremenjenim senatom.

5. Obtoženčevi zagovorniki so tudi odgovorili na pritožbo državne tožilke, slednja pa je podala odgovor na pritožbo obtoženčevih zagovornikov. Oba sta predlagala zavrnitev nasprotnih pritožb. 6. Pritožba državne tožilke je deloma utemeljena, pritožba zagovornikov pa ni utemeljena.

**K pritožbi obtoženčevih zagovornikov**

7. Zagovorniki sodbo izpodbijajo v obsodilnem delu, saj menijo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo in kršilo kazenski zakon, v posameznih delih obrazložitve pa tudi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane in da je sprejeta odločitev pravilna in prepričljivo obrazložena.

**Glede kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku 267. člena KZ-1**

8. Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega, da je pri dejanju pod točko 1 kot uradna oseba pri opravljanju službe zoper mladoletne B. B., C. C. in D. D. uporabil silo in grožnjo, da bi mu povedali, čigava je najdena posušena rastlinska snov – trava. Dejstvenih ugotovitev sodišča, kolikor se nanašajo na potek dogodkov in dejanje obtoženca, pritožba ne izpodbija, meni pa, da očitano dejanje ni kaznivo, saj nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja. To kaznivo dejanje namreč stori le uradna oseba, ki v okviru svoje službe ali pri javnih pooblastilih opravlja zaslišanje, v kateremkoli postopku, potrebno pa je tudi, da je kaznivo dejanje dokončano z izsiljenjem izpovedbe ali izjave. Poskus je namreč že pojmovno izključen. V konkretnem primeru pa je postopek z mladoletniki vodila patrulja v sestavi policistov E. E. (sedaj F. F.) in G. G., obtoženec pa je v sestavi druge patrulje le nudil pomoč pri postopku zasega prepovedane droge. V času zasega droge obtoženca še ni bilo na kraju dogodka in postopek z mladoletniki je vodila policistka F. F., medtem ko obtoženec sam ni opravljal nobenega dejanja. Poleg tega je v postopku izjavo podal le B. B. in še to omenjeni policistki ne pa obtožencu. Z ostalimi mladoletniki zaslišanje ni bilo opravljeno, niti ne obstajajo nobeni zapisniki o njihovem zaslišanju, izjava kršitelja B. B. pa je tudi bila podpisana brez pripomb.

9. Navedeni očitki niso utemeljeni in ne morejo izpodbiti ugotovitev sodišča, kot so podrobno obrazložene v točkah 20 – 22 sodbe. Kar zadeva očitek, da dejanje po opisu ni kaznivo, to ne drži, saj je v opisu dejanja izrecno navedeno, da je obtoženec dejanje storil pri ugotavljanju prekrška po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, navedeno pa je tudi, da je porabil silo in grožnjo zato, da bi mu mladoletniki povedali čigava je droga, torej, da bi o tem dejstvu podali izjavo. Pritožbeni očitki gredo zato pravzaprav v smeri zmotne ugotovitve sodišča, da je obtoženec opravljal dejanja pridobivanja izjave, vendar te navedbe, kot že rečeno, v ugotovljenem dejanskem stanju nimajo podlage. Res je, da sta postopek z mladoletniki začela policista F. F. in G .G., vendar ne gre prezreti, da je bila F. F. v telefonskem kontaktu z obtožencem, ki je dobival obvestila od ml. D. D. glede mamila. Obtoženec je torej vedel, da mladoletniki posedujejo mamilo in je zato po telefonu usmerjal F. F., po zasegu mamila pa je tudi sam kot policist v času izvajanja službe, prišel na kraj najdbe mamila, kar je tudi bilo zabeleženo v delovnem nalogu kot pomoč drugi patrulji. Rečeno drugače, obtoženec tam ni bil zasebno, temveč kot uradna oseba, ki pa se ni ukvarjal le z obrazci za zaseg mamila, s čimer naj bi pomagal F. F., temveč predvsem na račun mladoletnikov, saj mu ti niso hoteli povedati, čigava je zasežena droga. Iz tega sledi, da se je tudi obtoženec kot uradna oseba vključil v obravnavo prekrška, saj je na kraj dejanja prišel prav s tem namenom in sicer po prvotni informaciji D. D., da imajo drogo. Prav nobenega dvoma zato ne more biti, da je obtoženec kot uradna oseba hotel od mladoletnikov pridobiti informacije glede lastništva droge in je zato tudi z uporabo sile in grožnje od njih želel izsiliti izjavo glede lastništva. Obtoženec je s tem, ko je zbiral informacije glede lastništva droge izvajala pooblastila po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in po Zakonu o prekrških, kot to utemeljeno opozarja državni tožilec v odgovoru na pritožbo. Vprašanja glede lastništva droge vsem trem mladoletnikom so bila torej povezana z ugotovljenim prekrškom in glede na to, da je bilo dejanje obtoženca dokončano že z uporabo sile in grožnje tudi ni pomembno, da je izjavo policistki podal le B. B., ne pa tudi ostali mladoletniki. Zato navedene pritožbene navedbe niso utemeljene.

10. Enaka ugotovitev velja tudi za pritožbeno navedbo, da je obravnavano kaznivo dejanje podano le tedaj, ko je pridobljena izsiljena izjava, ki povzroči hude posledice za obdolženca. Kolikor se pritožba v zvezi s tem sklicuje na 5. in 6. točko Komentarja kazenskega zakonika (mag. Mitja Deisinger, Založba GV, Ljubljana 2002, stran 643) je treba pojasniti, da se ta del komentarja nanaša na kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku, medtem ko je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja po temeljni obliki po prvem odstavku 267. člena KZ-1. To kaznivo dejanje pa je dokončano z uporabo sile, grožnje oziroma drugega nedovoljenega sredstva ali načina in zato že pojmovno ni mogoče, da bi tak način ostal le pri poskusu. Ker drugi odstavek 267. člena KZ-1 pri eni od izvršitvenih oblik navaja nastanek hujših posledic za obdolženca v kazenskem postopku, ki je nastala zaradi izsiljene izpovedbe, pa je logično, da je le v tem primeru potrebno, da je že bila pridobljena izsiljena izjava, v ostalih primerih pa to glede na zakonsko dikcijo, ni potrebno. Zato je povsem pravilen zaključek sodišča, da so v ravnanju obtoženca izpolnjeni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja.

**Glede kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave po 2. v zvezi s prvim odstavkom 136. člena KZ-1**

11. Tudi pri obeh kaznivih dejanjih na škodo K. K., zagovorniki menijo, da iz opisa kaznivih dejanj ne izhajajo njegovi zakonski znaki, saj opis zatrjuje le, da je obtoženec mladoletnika preiskal tako, da je zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, ne pa tudi, da bi ga sam fizično preiskal na način, da ga je pregledal, mu posegel v žepe ali telesne odprtine. Zgolj zahteva po slačenju zato po mnenju pritožbe ne zadošča za sklep, da je bila opravljena osebna preiskava.

12. Po mnenju pritožbe je sporen le način izvedbe osebne preiskave, ki ni bila izvedena kot fizična temveč zgolj kot vizualna preiskava. Čeprav se pritožnik tudi v tem delu sklicuje na že omenjeni komentar kazenskega zakonika (stran 121, točka 8), ki navaja, da je izvršitveno dejanje mogoče storiti tako, da se druga oseba fizično preišče oziroma se preiščejo predmeti, ki jih ima na sebi ali s seboj, pa vendar po oceni sodišča druge stopnje tudi drugi načini izvedbe preiskave, niso izključeni. Glede na zakonsko dikcijo (kdor neupravičeno preišče drugega ali stvari, ki jih ima na sebi ali s seboj) se razumljivo predpostavlja fizični pregled preiskovalca. Stroka (M. Žaberl, Temelji policijskih pooblastil, Zbirka učbeniki, Fakulteta za policijsko-varnostne vede, Ljubljana 2006) je sicer izoblikovala pravila, ki se nanašajo na izvedbo preiskave, ki je temeljita in najprej usmerjena v pregled oblačil ali predmetov, ki jih ima preiskovanec s seboj, po potrebi pa se glede na predmet preiskovanja preišče tudi telo, lasišče, roke in usta. Obseg in način izvedbe preiskave je torej odvisen od predmeta, ki se išče, zaradi česar ni nujno, da se oseba preišče v celoti in tudi s fizičnim pregledovanjem. Seveda ob tem ne gre prezreti tudi morebitno uporabo tehničnih novitet pri preiskavi (na primer telesni skenerji), s katerimi se človeško telo in oblačila še bolj temeljito pregledajo kot s fizičnim pregledom. V obravnavani zadevi je obtoženec od oškodovanca zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, da bi preveril, ali morebiti tam ne skriva mamila, za kar je zadoščal že vizualni pregled. Dejstvo, da ga pri tem fizično ni pregledoval, tudi po oblačilih ali telesu, ni pomembno, saj je glede na svoje izkušnje z uživalci mamil očitno ocenil, da zadošča že pregled spodnjih oblačil. Da za tako preiskavo ni imel pravne podlage, je sodišče podrobno pojasnilo v 26. do 28. točki sodbe in ker teh zaključkov pritožba ne izpodbija, jih na tem mestu tudi ni treba ponavljati. Kolikor pa navaja, da je sodišče prve stopnje s seboj v nasprotju, ko na eni strani trdi, da obtoženčevemu zagovoru ne gre verjeti, na drugi strani pa zaključuje, da si je obtoženec prizadeval najti drogo, čeprav je bila ta pri tem že najdena in zasežena, sodišče druge stopnje ne vidi nobenega nasprotja. Če je namreč D. D..obtožencu predhodno povedal, da naj bi B. B. imel drogo, ki je bila potem najdena, kljub temu ni bilo nobene ovire, da se obtoženec ne bi hotel prepričati, ali ima B. B. pri sebi še kaj droge. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa tudi ni podana s tem, ko sodišče trdi, da je bila preiskava opravljena na javnem mestu in v navzočnosti obtoženčevih prijateljev, čeprav se je izkazalo, da mladoletna C. C. in D. D. tega dejanja obtoženca nista videla, saj ne gre za bistveno okoliščino oziroma zakonski znak kaznivega dejanja.

**Glede kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. čl. KZ-1.**

13. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ocenilo izpovedbo oškodovanega D. D. tekom postopka, saj je dogodek tako ob prijavi kaznivega dejanja kot na zaslišanju v preiskavi in na glavni obravnavi, različno opisoval glede števila prejetih udarcev. Zaključek sodišča, da je bila oškodovančeva izpovedba tekom postopka skladna je zato protispisen in obremenjen s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Natančna analiza oškodovančeve izpovedbe pa pokaže, da njegova izpovedba ni verodostojna, saj bi moral biti v primeru, da je res utrpel številne udarce v glavo, poškodovan, tako pa se zatrjuje le poškodba ustnic, ki pa je ni videti na fotografijah v spisu, poleg tega pa fotografija ni datirana. Tudi trditev oškodovančeve matere, da je imel sin presekanino ustnice in plavo oko, ni prepričljiva, saj teh poškodb na fotografijah ni videti. Očitno je oškodovanec uvidel priliko, da obtoženca lažno obremeni, ko mu je ta, pod pretvezo, da bi privabil H. H., rekel, naj H. H. pove, da ga je on (obtoženec) pretepel. Do teh okoliščin, kot izhajajo iz izpovedb prič, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je zato po mnenju pritožbe zmotno zaključilo, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje.

14. Navedeni pritožbeni očitki pravilnosti sodbe ne morejo omajati. Pregled izpovedi oškodovanega D. D. tekom postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča pokaže, da je ta dogodek z dne 10.12.2015 opisoval enako, čeprav je res drugače navajal koliko udarcev je prejel od obtoženca po tistem, ko sta se znašla na tleh. Vendar pa je treba upoštevati, da je sodišče v opisu dejanja povzelo tiste navedbe oškodovanca, ki so za obtoženca ugodnejše, torej, da je na tleh ležečega oškodovanca s komolcem udaril v obraz, medtem ko je ostale udarce izpustilo iz opisa. Razlika o številu prejetih udarcev pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pritrjuje stališču obrambe, da je oškodovančeva izpovedba neverodostojna, saj jo je mogoče pripisati tudi poteku časa. Razlike v izpovedbah prič tekom postopka, ki traja več let, so praviloma razumljive in življenjske, dolžnost sodišča pa je, da oceni, ali gre za zavestno in hoteno prirejanje opisa dogodka oziroma, ali razlika ni nastala zaradi spominske vrzeli, ki je povsem razumljiva. Nenazadnje že pritožba sama, ko povzema ustavno sodno prakso, navaja, da mora sklepanje o tem, ali je neko dejstvo dokazano ali ne, temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni razlagi. V konkretnem primeru je oškodovanec dogodek vseskozi opisoval enako in navajal, da se je pred policisti pognal v tek brez razloga ter, da ga je obtoženec s pestjo udaril v predel leve ličnice in ustnic tako, da je padel, na tleh ležečega pa ga še udaril s komolcem. Dejstvo je, da je poškodbe videla tudi oškodovančeva mati I. I. in da je poškodba ustnice, čeprav nekoliko slabše, vendar vidna tudi na fotografiji. Na drugi strani pa se tisti del oškodovančeve izpovedbe, ko pravi, da se je pognal v tek, obtoženec pa za njim in da sta oba padla, ujema tudi z zagovorom obtoženca, ki je zanikal le udarce. Vendar kolikor se upošteva navedbo oškodovanca, da mu je obtoženec očital, da je pri padcu strgal uniformo (da je obtoženec strgal rokav uniforme je potrdil tudi zaslišani policist J. J.) tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obtoženec udaril oškodovanca v jezi, ker si je pri padcu raztrgal uniformo. S tega vidika je oškodovančeva izpovedba povsem logična in prepričljiva, potrjena pa tudi z omenjeno fotografijo ter izpovedbami oškodovančeve matere in priče H. H. Zato spričo obrazloženega niso utemeljeni očitki o neverodostojnosti oškodovančeve izpovedbe in posledično o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijane sodbe.

**Glede ostalih kršitev**

15. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni zadostno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke tako, da razlage sodišča češ, da predlagani dokaz ne bi pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja, ni mogoče preizkusiti. Vendar pa sodišče druge stopnje v takšni obrazložitvi ne vidi pomanjkljivosti, saj je navedba sodišča, da nečesa ne bo izvajalo, kar ne koristi kazenskemu postopku, povsem jasna in nedvoumna. Očitno pa tudi pravilna, saj pritožba v tej smeri ne uveljavlja nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

16. Navedene kršitve določb kazenskega postopka tudi ni zaznati v očitku, da se sodišče ni dokazno opredelilo do dokumentacije, ki jo je v svoj prid predložil obtoženec in se nanaša na postopek izredne odpovedi delovnega razmerja. Res je, da se sodišče s predloženimi listinami, razen deloma v 55. točki sodbe, posebej ni ukvarjalo, saj gre za ugotovitve drugega organa, na katere ni vezano, kljub temu, da je bil sklep MNZ RS, s katerim je bil obtožencu za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prepovedano opravljanje dela, razveljavljen. Iz sklepa MNZ z dne 28.10.2016 (list. št. 840), pa je moč razbrati, da obravnavani dogodki niso bili tako podrobno in vsebinsko obravnavani, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, zaradi česar odločitev v postopku iz delovnega razmerja nima prav nobenega vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Zato tudi ni zaznati nobene kršitve, če se sodišče do teh listin posebej ni opredelilo.

**Glede odločbe o kazenskih sankcijah**

17. Oba pritožnika sodbo izpodbijata v odločbi o izrečeni kazni in sicer državna tožilka meni, da je ta prenizka, zagovorniki obtoženca pa, da je prestroga. Po presoji vseh okoliščin, tako tistih, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje kot okoliščin, na katere se sklicujejo pritožniki, sodišče druge stopnje pritrjuje državni tožilki, da je kazen prenizka. Nima sicer prav, ko meni, da sodišče ni upoštevalo nekritičnega odnosa obtoženca do očitanih dejanj oziroma, da se je branil na način, da je blatil oškodovance. Takšna razlaga bi namreč pomenila, da gre obtožencu v škodo, ker kaznivega dejanja ni priznal, saj bi lahko le s priznanjem pokazal kritični odnos, vendar pa je takšno stališče v nasprotju s temeljno pravico obtoženca v kazenskem postopku, da ni dolžan priznati krivde. Le če kaznivo dejanje ali krivdo zanj prizna, je to okoliščina, ki lahko vpliva na izrek nižje kazni.

18. Prav pa ima državna tožilka, ko navaja, da je sodišče prve stopnje nezadostno upoštevalo posledice očitanih kaznivih dejanj za oškodovance, ki so bili tedaj še mladoletni, obtoženec pa je na njih dalj čas izvajal različne psihične pritiske. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je obtoženec očitno mladoletnega D. D. postavil za svojega ovaduha in mu je tudi dal svojo telefonsko številko z namenom, da mu sporoča podatke v zvezi z mamili njegovih prijateljev oz. znancev, na drugi strani pa je tudi zoper njega izvajal obravnavano fizično nasilje, kar pomeni, da si je oškodovanca povsem podredil, ta pa se ga je, kot boljše rečeno, bal. Zato povsem drži ugotovitev sodišča v točki 53, da je obtoženec željo po poklicnem uspehu postavil nad to, kar bi moralo biti njegovo poslanstvo. Res je, kot opozarjajo zagovorniki, da so oškodovanci imeli opravka z marihuano, obtoženec pa naj bi jih hotel od tega odvrniti, vendar gotovo tak namen, tudi če je bil zares podan, nikakor ne opravičuje uporabo fizične sile z zlorabo uradnega položaja in prizadetja človeškega dostojanstva nasploh. Oškodovanci so bili tedaj stari 15 oziroma 16 let in v občutljivem obdobju odraščanja, kolikor pa bi jim obtoženec dejansko hotel pomagati, bi lahko ubral drug primernejši pristop. O posledicah njegovih dejanj na oškodovance so prepričljivo izpovedali njihovi starši in posledice pri njih tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile zanemarljive. Zato bi sodišče moralo kot obteževalno okoliščino izdatneje upoštevati posledice obravnavanih kaznivih dejanja na škodo oškodovancev.

19. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je vsako kazen, ki je bila obtožencu določena v izpodbijani sodbi za posamezno kaznivo dejanje, zvišalo za dva meseca. Tako je za vsako od treh kaznivih dejanj izsiljevanja izjave po prvem odstavku 167. člena KZ-1, določilo kazen sedem mesecev zapora, za vsako od obeh kaznivih dejanj neupravičene osebne preiskave kazen pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic kazen sedem mesecev zapora. Obtožencu je nato izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, ocenjujoč pri tem, da je ta kazen povsem primerna teži storjenih kaznivih dejanj, okoliščinam v katerih so bila strojena ter stopnji obtoženčeve kazenske odgovornosti.

20. S tem, ko je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke pa razumljivo ni sprejelo nasprotnih argumentov obtoženčevih zagovornikov, ki so zagovarjali izrek pogojne obsodbe oziroma izrek nižje zaporne kazni. Čemu sankcija opominjevalne narave ne pride v poštev, je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrek pogojne obsodbe pa sedaj po spremembi sodbe tudi ni več dopusten glede na določbo prvega odstavka 58. člena KZ-1. Kar zadeva zatrjevane olajševalne okoliščine, to je obtoženčeva odlikovanja in odlično ocenjeno delo v službi, sodišče druge stopnje ocenjuje, da ta dejstva na vplivajo na višino izrečene kazni, temveč so lahko upoštevna le pri odločanju o izreku varnostnega ukrepa opravljanja poklica po 71. členu KZ-1, kot je spodaj obrazloženo.

21. Okrožna državna tožilka v pritožbi vztraja pri izreku navedenega varnostnega ukrepa z utemeljitvijo, da je glede na obtoženčevo zlorabo uradnega položaja utemeljeno sklepati, da bi bilo nevarno, da bi še naprej opravljal svoj poklic, še posebej, ker je do svojih dejanj nekritičen. Očitno pa je tudi, da uživa podporo vodstva policije, prenehanje delovnega razmerja v primeru storitve kaznivega dejanja z zlorabo policijskih pooblastil pa tudi ni obligatorno. Vendar pa se s temi navedbami sodišče druge stopnje ne strinja, temveč se v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe v 55. točki. Glede na to, da je bil obtoženec v obdobju po storjenem kaznivem dejanju ocenjen kot odličen policist, ki je prejel tudi priznanja, sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni podana nevarnost obtoženčevega opravljanja policijskega dela, ne glede na to, kako se bo glede na izrek zaporne kazni odločilo vodstvo policije, glede nadaljnjega delovnega razmerja obtoženca. Zato pritožbi v tem delu ni ugodilo, temveč jo je zavrnilo kot neutemeljeno, enako kot je v celoti zavrnilo pritožbo obtoženčevih zagovornikov in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je se ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

22. Ker obtoženec s pritožbo svojih zagovornikov ni uspel, je dolžan plačati stroške pritožbenega dela postopka, ki so zaenkrat nastali v obliki sodne takse. Le-to je sodišče druge stopnje na podlagi tarifne številke 7122 Zakona sodnih taksah (ZST-1) odmerilo na znesek 652,50 EUR, upoštevajoč pri tem količnik 1,5 glede na sodno takso, ki je bila določena v izpodbijani sodbi.

**Glede oprostilnega dela sodbe pod točko B**

23. Strinjati se je treba z navedbo državne tožilke, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih s tem, ko se v 52. točki ni opredelilo do celotne izpovedbe oškodovanega D. D. Na obtoženca je letel očitek, da je z namenom, da v predkazenskem postopku vpliva na zbiranje obvestil mladoletnega D. D. potegnil za vrhnje oblačilo in mu zagrozil, da bo „najebal“, če bo policiji povedal tako, kot se je zgodilo pri dejanjih z dne 10.12.2015 in 7.9.2016, zaradi česar se je oškodovanec zbal, da bo obtoženec izrečeno grožnjo uresničil. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe ni dvoma, da je do srečanja med oškodovancem in obtožencem kritičnega dne v Izoli res prišlo in sicer na zahtevo obtoženca, kateremu pa je oškodovanec povedal, da bo v postopku (ki se je vodil proti obtožencu) povedal točno to, kar se je zgodilo, obtoženec pa ga je prepričeval, naj tega ne govori. Iz povedanega sledi, da sodišče šteje za dokazano, da je obtoženec oškodovanca prepričeval, da ga s svojo izjavo ne obremeni, vendar pa je zaključilo, da tega ni storil z uporabo sile in grožnje. Oškodovanec namreč ni potrdil očitka, da ga je obtoženec potegnil za majico ali da bi mu grozil, dejstvo pa je tudi, da se je obtoženca oškodovanec vseskozi bal in čutil pritisk ob vsakem kontaktu z njim. Zato tudi grožnje niso dokazane.

24. Pritožba utemeljeno opozarja, da tak zaključek sodišča ne vsebuje celotne izpovedbe oškodovanca v postopku, temveč le to, kar je povedal v preiskavi, ko je zanikal, da ga je obtoženec potegnil za majico. Vendar tudi te izpovedbe po ugotovitvi sodišča druge stopnje ni povzelo v celoti. Kot izhaja iz prepisa oškodovančeve izpovedbe v preiskavi z dne 29.11.2018 (list. št. 524) je D. D. potrdil, da mu je oškodovanec dejal, naj pove tako, kot ni bilo, se pravi drugače, sicer bo „najebal“. Na vprašanje obtoženčevega zagovornika, kako je te besede razumel, je navedel, da jih je razumel kot grožnjo in sicer ga je „stisnilo, ker ni vedel ali naj na obravnavi pove tako, kot je bilo in se je zbal, da ga bo obtoženec našel in bo spet kakšna pizdarija“. Te izpovedbe priče zato ni mogoče razumeti tako, kot navaja sodišče, da grožnje niso dokazane in da priča D. D. ni bil ustrahovan, ker se je obtoženca bal že od poprej. Poleg tega je oškodovanec obtoženčeve besede, da bo „najebal“, če ne bo povedal tako, kot on želi, potrdil tudi na glavni obravnavi, rekoč, da se je počutil ogroženega, ker je bil že prej žrtev fizičnega nasilja obtoženca in se ga je bal. Razlaga sodišča, da se je oškodovanec bal obtoženca in je čutil pritisk ob vsakem srečanju z njim, zato ne pomeni, da se groženj ni zbal. Teh navedb oškodovanca pa sodišče prve stopnje dokazno sploh ni ocenilo, zaradi česar drži, da ni podalo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kot izhajajo iz njegove izpovedbe. Obrazložitev sodbe v tem delu je zato tako pomanjkljiva, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

25. Utemeljeni pritožbi okrožne državne tožilke je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo oškodovančevo izpovedbo oceniti v celoti in nato po presoji vseh dokazov zaključiti, ali je obtožencu kaznivo dejanje dokazano.