Jedro

Glede neskrbnega ravnanja toženke je prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo, da je tožnik zgolj mimogrede navedel, da so mu nastali stroški zaradi malomarnega ravnanja toženke.

S tem, ko je tožnik po njegovih trditvah opravljal vse potrebno za prenos svojega naročniškega razmerja na drugo osebo, ni deloval za račun toženke, temveč v povsem osebnem interesu oziroma zase, zaradi česar tovrstnega razmerja ne bi bilo mogoče opredeliti kot mandatnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), s katerim je zahteval, da ji tožena stranka (toženka) v roku 8 dni plača 21.159,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2018 dalje do dne plačila. Odločilo je tudi, da stroške postopka nosi tožnik.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da naslovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženka ravnala v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika s tem, ko je z A. A. sklenila pogodbo, račun pa izstavljala tožniku, kljub temu da jo je tožnik večkrat obvestil, da teh storitev ni naročil. Hkrati je toženka tožniku podelila mandat oziroma sta pravdni stranki sklenili pogodbo o naročilu, da tožnik opravi vse potrebno za prenos številke na A. A., toženka pa bo potem prenesla številko. Tožnik je opravil vse naročeno, zaradi česar je bil prisiljen opravljati klice, pošiljati dopise, se posvetiti zadevi, toženka pa ni poravnala za ta namen izdanega računa, niti ni prenesla telefonske številke na A. A. Obenem je z izklopom številk tožniku povzročila veliko škodo, saj mu je tako onemogočila poslovanje, kar se je odražalo v izgubi ogromnih donacij in prihodkov.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Izpostavlja, da tožnik ne more zahtevati plačila od nje s sklicevanjem na protipravno ravnanje tretje osebe. Navedbe, da je ravnala v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, so nekonkretizirane. Ne drži, da bi z izklopom številk povzročila tožniku veliko škodo, saj so trditve v tem oziru prav tako v celoti neizkazane. Poleg tega so bile telefonske številke izklopljene zaradi tožnikovega neplačevanja obveznosti. Navajanje, da je bilo med strankama sklenjeno mandatno razmerje za opravljanje poslov, je nedovoljena pritožbena novota, hkrati gre za povsem pavšalno sklicevanje na listinske dokaze.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede neskrbnega ravnanja toženke je prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo (16. točka obrazložitve), da je tožnik zgolj mimogrede navedel, da so mu nastali stroški zaradi malomarnega ravnanja toženke. Podobno kot v prvostopenjskem postopku tožnik tudi v pritožbi povsem pavšalno in posledično neutemeljeno očita toženki neskrbno ravnanje pri sklenitvi pogodbe z A. A., pri čemer ne ponudi nobenih dejanskih okoliščin, ki bi vsaj hipotetično (sklepčno) nakazovale na neskrbnost toženke.

6. Kar se tiče pritožbenih navedb, da je bila med strankama sklenjena mandatna pogodba, kar tožnik prvič navaja šele v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpostavlja, da iz opredelitve mandatne pogodbe v prvem odstavku 766. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izhaja, da se prevzemnik naročila (mandatar) zavezuje, da bo opravil posle za naročitelja („zanj“), ne pa zase. S tem, ko je tožnik po njegovih trditvah opravljal vse potrebno za prenos svojega naročniškega razmerja na drugo osebo, ni deloval za račun toženke, temveč v povsem osebnem interesu oziroma zase, zaradi česar tovrstnega razmerja ne bi bilo mogoče opredeliti kot mandatnega. Drži tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da že iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja, da bi stranki sklenili pogodbo, s katero bi se tožnik za toženca zavezal izvajati storitve, toženec pa, da mu bo za izvedene storitve ali delo plačal (11. točka obrazložitve). Tožnik je namreč v svojih pripravljalnih vlogah navedel zgolj, da vtoževani račun _„predstavlja stroške in škodo, ki jih je imela tožeča stranka z opravljenimi storitvami zaradi tožene stranke_“ (na list. št. 57 in 66) oziroma „_račun za nastale stroške, za opravljene storitve, ki jih je tožnik opravil namesto tožene stranke_“ (na list. št. 78).

7. Tožnikov očitek, da je storil vse, kar mu je bilo naročeno, toženka pa kljub temu ni prenesla naročniškega razmerja na drugo osebo, je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo na podlagi določb o odgovornosti za (ne)poštena pogajanja (2. in 3. odstavek 20. člena Obligacijskega zakonika). Ker tožnik ni podal trditvene podlage, da je toženka odstopila od pogajanj brez utemeljenega razloga (protipravno), je sodišče pravilno zaključilo, da tudi temelj odškodninske odgovornosti ni podan.

8. Neutemeljene, zlasti pa neopredeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik utrpel veliko škodo zaradi izklopa številk. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo (17. točka izpodbijane sodbe), da tožnik v ničemer ni pojasnil, kakšne stroške in izgubljen dobiček, naj bi imel zaradi odklopljene telefonske številke, zato je pravilno utemeljilo, da bi bil zahtevek neutemeljen tudi po svoji višini.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ustrezno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom ni prispevala k rešitvi te zadeve, zato ta strošek ni mogoče šteti za potreben.