Jedro

Pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka sodno takso za pritožbo morala plačati šele, ko bi pritožbo zoper sodbo vložila in ne že pred izdajo obrazložene sodne odločbe, so neutemeljene, saj ZPP-D v 1. odst. 105.a člena določa, da je treba sodno takso za napoved pritožbe plačati ob vložitvi vloge, ki vsebuje napoved pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo napoved pritožbe za umaknjeno.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo spremeni ali po potrebi vrne v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ob vložitvi napovedi pritožbe ni plačala sodne takse, ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah, zato jo je sodišče z nalogom za plačilo sodne takse pozvalo k plačilu in ji določilo rok za plačilo (2. odst. 105.a člena ZPP). Ker tožeča stranka ni plačala takse niti v roku, ki ji ga je v nalogu določilo sodišče in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodnih taks, je sodišče prve stopnje štelo, da je napoved pritožbe umaknjena (3. odst. 105.a člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določb 105. a člena ZPP spremenjenega po noveli ZPP-D, je nepravilno. Novela ZPP-D je začela veljati 1. oktobra 2008. 130. člen noveliranega ZPP določa, da se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače. Zato se je v obravnavanem primeru postopek nadaljeval po določbah noveliranega ZPP-D. Pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka sodno takso za pritožbo morala plačati šele, ko bi pritožbo zoper sodbo vložila in ne že pred izdajo obrazložene sodne odločbe, so neutemeljene, saj ZPP-D v 1. odst. 105.a člena določa, da je treba sodno takso za napoved pritožbe plačati ob vložitvi vloge, ki vsebuje napoved pritožbe.

Tudi s sklicevanjem na določbe 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) pritožnica ne more uspeti. ZST je glede obveznosti plačila sodne takse v 1. in 2. odst. 4. člena določal, da se sodna taksa plača takrat, ko taksna obveznost nastane, razen, če ZST ali tarifni del ZST ne določata drugače. Taksna obveznost za plačilo sodne takse je glede na določilo 1. odst. 105.a člena ZPP nastala ob vložitvi vloge, ki vsebuje napoved pritožbe in ne šele ob vložitvi pritožbe, kot to navaja pritožnica.

Sklicevanje na prehodne in končne določbe ZST-1, v katerih je določeno, da se sodne takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona do pravnomočnega zaključka plačujejo po dosedanjih predpisih, na nastanek taksne obveznosti v obravnavanem primeru ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ta določila upoštevalo in takso za napoved pritožbe pravilno odmerilo po določilih ZST, čemur pritožnica ni oporekala.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo in pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP).