Jedro

Za žaljivo obdolžitev in za kršitev domneve nedolžnosti ni treba, da bi povzročitelj škode navedel konkreten člen Kazenskega zakonika. Dovolj je, da je iz njegovega opisa oškodovančevega dejanja mogoče brez težav razbrati vse znake kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej, da je tožnik kot policist pri opravljanju svoje službe z zlorabo svojih policijskih pooblastil s tožencem grdo ravnal.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženec tožniku plačati 3,000.000,00 SIT zadoščenja za duševne bolečine, ki jih je pretrpel zaradi žaljive obdolžitve. Tožnika je zavezalo, da mora tožencu povrniti 201.843,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1999 dalje. Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in navaja, da se izpodbijna sodba ne ukvarja s tistim delom članka, za katerega toženec priznava, da ga je novinar zapisal po njegovi pripovedi in da se je s takim zapisom strinjal. Sodišče prve stopnje je zamolčalo bistvo članka, ki ni v tem, da je bil toženec ob policijski intervenciji poškodovan, ampak da je bila ta intervencija neupravičena, da so policisti toženca brez razloga pretepli, oziroma, da za takšno pretepanje toženec policistom ni dal nobenega povoda. Take kršitve nedvomno predstavljajo žaljivo obdolžitev in s tem napad na tožnikovo čast in dobro ime. S tem, da je toženec novinarju povedal, da ga je tožnik pri opravljanju službe brez razloga, torej ne da bi mu dal kakršenkoli povod, pretepel in ga telesno poškodoval, je tožniku nedvomno očital storitev kaznivega dejanja. Četudi toženec tožnikovega dejanja ni posebej opredelil kot kaznivo dejanje po 270. čl. Kazenskega zakonika in četudi novinar, ki je to povzel v svojem članku, ni posebej zapisal, da gre za to kaznivo dejanje, ne pomeni, da bralcem ni bilo jasno, da je tožnik kot policist storil kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva za zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v članku ni sledu o kakršnemkoli očitku, da je tožnikovo ravnanje predstavljalo kaznivo dejanje po 270. čl. Kazenskega zakonika, je tako povsem v nasprotju s podatki spisa. Če je toženec menil, da je tožnik res storil kaznivo dejanje, je imel možnost podati zoper njega ovadbo, kar je tudi storil, ter ga nato v kazenskem postopku preganjati kot subsidiaren tožilec. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da toženec ni imel namena, da tožnika z objavo članka razžali. Za razžalitev zadostuje že zavest, da je dejanje objektivno žaljivo, toženec pa se je vsekakor zavedal, da z obdolžitvijo, da sta policista brez razloga uporabila prisilna sredstva, žali njuno čast in ugled. S tem je pristal tudi na to, da z objavo takšnih neresničnih žaljivih trditev tožnika razžali. Nesprejemljivo je končno stališče prvostopnega sodišča, da zaradi morebitnih žaljivih obdolžitev v časopisu tožnik ni mogel biti prizadet, ker se pri svojem delu vsakodnevno srečuje s podobnimi konfliktnimi situacijami in z različnimi odzivi ljudi nanje. Tožnik je bil kot policist v manjšem kraju z objavo takšnega članka ožigosan, kar je podrobno opisal, ko je bil zaslišan kot stranka. Časopis Slovenec v Č... res n izhajal v veliki nakladi. Vendar je bil takrat takoj razglabljen, saj je v manjšem kraju zanimivo, če časopis piše o zlorabah policistov v njihovem kraju. Pritožba je utemeljena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo bistvo sporočila časopisnega članka (ki je plod toženčevega pripovedovanja novinarju). To namreč ni v tem, da je tožnik kot policist (skupaj s policistom P. Ž.) proti tožencu uporabil silo, marveč, da je to storil neupravičeno in da se je nad njim celo izživljal (o tem govori že naslov časopisnega članka "Policista sta se izživljala nad menoj"). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da "v članku ni nikjer sledu o kakršnemkoli očitku, da ravnanje tožnika predstavlja kaznivo dejanje po čl. 270 KZ...", je zato v nasprotju z omenjenim člankom. Tudi tu ima pritožba prav, ko meni, da za žaljivo obdolžitev in za kršitev domneve nedolžnosti (prim. 27. čl. Ustave Republike Slovenije), za kar naj bi v konkretnem primeru šlo, ni treba, da bi povzročitelj škode navedel konkreten člen Kazenskega zakonika. Dovolj je, da je iz njegovega opisa oškodovančevega dejanja mogoče brez težav razbrati vse znake kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej, da je tožnik kot policist pri opravljanju svoje službe z zlorabo svojih policiskih pooblastil s tožencem grdo ravnal: ga žalil, telesno poškodoval in sploh z njim ravnal tako, da je prizadel njegovo človeško dostojanstvo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da za žaljivo obdolžitev zadošča že zavest, da je očitek objektivno žaljiv, torej sposoben prizadeti čast in ugled tistega, na katerega se nanaša. Vendar je iz tega nato izpeljalo napačen zaključek, ko je ugotovilo, da je v tem primeru "izostala subjektivna okoliščina, t.j. volja storilca - toženca, storiti to dejanje. Le-ta po lastnih besedah ni imel namena, da z objavo članka koga žali...". Kot že rečeno je namreč dovolj že zavest o objektivni žaljivosti očitka. In v konkretnem primeru bi vsaj glede na sedanje stanje stvari težko rekli, da se toženec ne bi zavedal, da je tisto, kar je povedal novinarju o tožnikovem ravnanju z njim, objektivno žaljivo, t.j. tako, da ima lahko v tožnikovem referenčnem okolju za posledico padec njegovega ugleda. Obstoj žaljivega zaničevalnega namena pa je relevanten le takrat, ko gre za posebej predvidene razloge, ki izključujejo protipravnost (npr. pristanek oškodovanca, ravnanje po uradni dolžnosti, primeri, ko je dejanje, ki predstavlja razžalitev, storjeno v resni kritiki, pri opravljanju kakšne družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice, ali pri varstvu upravičenih koristi). Le-ti pa v konkretnem primeru (vsaj kot zaenkrat kaže) niso podani. Ker torej zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja (da članek ni mogel prizadeti tožnikove časti in ugleda, ker da v njem ni sledu o kakršnemkoli očitku, da je tožnikovo ravnanje predstavljalo kaznivo dejanje po 270. čl. Kazenskega zakonika) sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je iz novinarskega članka mogoče povzeti elemente kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku). Glede na dosedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.