Jedro

Sodišče, ki je zavrnilo dokazni predlog na podlagi ocene, da je dejansko stanje v zadostni meri raziskano z izvedbo drugih dokazov, ni kršilo pravic obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 26.5.2008 obsojenega B.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati povprečnino in potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca. Oškodovanko je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 11.11.2008 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedene kršitve zakona niso podane, zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Odgovor državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovorniku. Zagovornik se je o njem pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je pod določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da ugotovitev sodišča, da je obsojenec z določenim ravnanjem povzročil prestrašenost svojih otrok ni podprta z nobenim dokazom. Sodišče prve stopnje ni želelo zaslišati otrok in je dokazni predlog za zaslišanje obsojenčevih otrok zavrnilo le s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 65. člena ZKP, ki je za postopek povsem irelevantna. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje. V obrazložitvi sodbe pa je zapisalo, da otroka ne bi mogla ničesar več povedati, kar pa ne drži, saj je dokaz z zaslišanjem otrok ključen za obravnavano kaznivo dejanje. Ravno prizadetost družinskih članov je element kaznivega dejanja, ki je pomemben, da se lahko določeno ravnanje obravnava kot kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Za zaslišanje otroka kot priče je v postopku predvidena ustrezna procedura, s katero se tudi zagotovi varstvo otroka, zato je argument, da je zaslišanje škodljivo za otroka, nesmiseln. Navaja, da so ostali dokazi, ki jih je sodišče navedlo, ter na podlagi njih zaključilo, da je obtožni predlog utemeljen tako imenovani "hear-say" dokazi. Dokaz z zaslišanjem otrok pa je ključen, saj bi prišlo do "zavrženja navedb oškodovanke ter zanikanja navedb prič A. in M.Š.."

8. Zagovornik sicer zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar v zahtevi predvsem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da v postopku nista bila zaslišana obsojenčeva otroka kot priči, ki sta bili neposredno navzoči pri dogodku, ker je sodišče predlog za njuno zaslišanje zavrnilo. Uveljavlja kršitev pravice do obrambe. Po določbi tretje alinee 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, v popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Navedenega ustavnega jamstva pa ni mogoče razlagati tako, da mora biti obdolžencu vedno omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (npr. odločba Ustavnega sodišča, št. Up-34/93 z dne 8.6.1995) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagan dokaz pravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti tudi s potrebno stopnjo verjetnosti. Res je, da se je sodišče prve stopnje, kar je že samo pojasnilo v prvostopenjski sodbi, pri zavrnitvi dokaznega predloga, napačno sklicevalo tudi na določbo tretjega odstavka 65. člena ZKP, kar izpostavlja zagovornik, vendar pa je tudi obrazložilo svoje stališče in merila, s katerim je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje otrok, tudi z drugimi argumenti. Ocenilo je, da je dejansko stanje raziskano v zadostni meri z izvedbo drugih dokazov. Poudarilo je še, da je že samo dogajanje v družini dovolj travmatično vpliva na otroka in zato dodatno obremenjevanje mladoletnih otrok v kazenskem postopku, ki se vodi zoper njunega očeta, v katerem je oškodovanka njuna mati, ni potrebno. Temu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Obe sodišči sta ocenili, da izvedba dokaza ni materialnopravno relevantna in da predlagatelj dokaza njegove izvedbe tudi ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je zaključek o dokazanosti dejanja obsojencu utemeljilo na izpovedbi oškodovanke, ki jo je ocenilo kot verodostojno ter na podlagi presoje izpovedb prič M.Š. in A.Š., ki sta tudi neposredno zaznali situacijo po dogodku in stanje v katerem sta se nahajala oba otroka, na podlagi česar je sodišče tudi ocenilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem povzročil pri otrocih prestrašenost. Izpovedbe oškodovanke in ostalih prič pa je sodišče prve stopnje presojalo tudi v povezavi z drugimi dokazi, to je ugotovitvami zdravnika o poškodbi oškodovanke ter izpovedjo psihologinje centra za socialno delo. Zato je presoja sodišč prve in druge stopnje, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, razumna in utemeljena. Tudi ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je bistveni argument obeh sodišč, da se otrok ne zasliši, ker bi zaslišanje lahko škodljivo vplivalo nanju. Nosilni argument obeh sodišč, da otrok ni potrebno zaslišati je, da dokaz ni odločilen in da je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Zagovornik tako ni uspel uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledico zatrjevane kršitve obsojenčeve pravice do obrambe.

9. Po navedenem zagovornik tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da v pravnomočni sodbi razlogi o prestrašenosti otrok, niso podprti z nobenim dokazom.

10. Z ostalimi navedbami, v katerih zagovornik zatrjuje, da sodba temelji na tako imenovanih "hear-say" dokazih, polemizira z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti izpovedb prič M. in A.Š. ter oškodovanke, zatrjuje, da je med oškodovanko in obsojencem prišlo le do prepira, da ne obstaja zdravstvena dokumentacija, ki bi potrjevala poškodbe, ki jih je opisala oškodovanka in da dejstva, na katere je sodišče oprlo sodbo niso potrjena z dokazi, tako da ni podan dokazni standard onstran razumnega dvoma, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje, izraža nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi. Zatrjuje, da odločilna dejstva, na katerih temelji pravnomočna sodba, niso bila pravilno in v celoti ugotovljena. Zagovornikove navedbe po vsebini predstavljajo izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavlja razlog zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Tudi navedbe, da je materialno pravo nepravilno uporabljeno, ker na podlagi izvedenih dokazov niso ugotovljeni in dokazani vsi elementi očitanega kaznivega dejanja, po vsebini predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa uveljavljanje kršitve kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona je podana le, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je nepravilna uporaba kazenskega zakona posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pomeni, da se ne strinja z dokazno oceno v pravnomočni sodbi in navaja pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso bila pravilno ugotovljena.

12. Z grajanjem odločbe o stroških kazenskega postopka zagovornik izpodbija dejanske ugotovitve, na katerih temelji presoja, da je obsojenec zmožen plačati stroške postopka. Na pritožbene navedbe v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je tudi razumno pojasnilo oceno, da je obsojenec stroške kazenskega postopka zmožen plačati. Z navedbami, da obsojenec glede na svoje dohodke in preživninske obveznosti stroškov postopka ni zmožen plačati, zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak razloge, zaradi katerih zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodno takso, ki jo je dolžan plačati obsojenec, bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.