Jedro

Predmet tega upravnega spora je namreč le presoja zakonitosti odločbe o prevedbi v nov uradniški naziv, ki je bila opravljena po 194. členu ZJU. Brez pravne podlage pa je tudi tožnikova trditev, da bi morala biti prevedba v nov uradniški naziv opravljena šele po vzpostavitvi nove sistematizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo o prevedbi v nov uradniški naziv z dne 5. 12. 2003 oz. sklep z dne 21. 1. 2004, s katerimi je direktor Davčne uprave Republike Slovenije, tožnika, ki je pred uveljavitvijo Zakona o javnih uslužbencih dosegel naziv "svetovalec direktorja - inšpektor" po stanju na dan 28. 6. 2003 prevedel v uradniški naziv 5. stopnje "višji davčni inšpektor II". V obrazložitvi navaja, da je bila prevedba v naziv opravljena v skladu s 194. členom Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 in 110/02 - ZJU), ki določa da se prevedba opravi glede na izhodiščni količnik za določitev osnovne plače posameznega višjega upravnega delavca ali upravnega delavca glede na njegovo delovno mesto. V skladu z drugim odstavkom 194. člena ZJU se za izhodiščni količnik šteje količnik, ki je v zakonu ali podzakonskem predpisu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače (količnik delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede). V nadaljevanju tožniku pojasnjuje, da v primeru prevedbe naziva na podlagi 194. člena ZJU, predstojnik ni zavezan upoštevati določb glede napredovanja v nazivu ali v višji plačilni razred, po katerih se upošteva izobrazba, delo in delovne izkušnje, saj se izvede prevedba naziva neposredno na podlagi izhodiščnega količnika za delovno mesto, na katerem je bil tožnik razporejen pred prevedbo v nov naziv. Na podlagi ugotovitve, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ni bil prekršen materialni zakon, tožena stranka zaključuje, da tožnikova pritožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da je organ prve stopnje, ko je izdal odločbo o prevedbi v uradniški naziv na podlagi 33. in 194. člena ZJU, v povezavi z 58. členom Uredbe, neposredno na podlagi izhodiščnega količnika delovnega mesta, na katero je bil razporejen pred prevedbo, kršil pravila postopka, ker ni ugotovil resničnega dejanskega stanja oz. ker ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Toženi stranki očita, da je zato, ker navedenih kršitev ni ugotovila, bistveno kršila pravila postopka, napačno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo oz. 194. člen ZJU. V nadaljevanju pojasnjuje, da je bil v skladu z veljavno sistematizacijo delovnih mest v Davčni upravi Republike Slovenije (sprejeti dne 27. 2. 2001) razporejen na delovno mesto svetovalec direktorja, inšpektor (pooblaščena uradna oseba) - tarifna skupina VII, količnik 4,70 - za katerega je zahtevana univerzitetna izobrazba ekonomske, pravne , druge ustrezne smeri ali visokošolska izobrazba, strokovni izpit po ZDS, z nalogami opravljanja najzahtevnejših inšpekcijskih pregledov po metodi davčne revizije, odločanje v davčnem postopku ter odrejanje ukrepov v skladu z zakoni. Pri obračunu plače po Uredbi o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in upravnih organih , pa mu je na osnovni količnik pripadlo še 60 % dodatkov. Meni, da bi morale biti pri prevedbi izvršeni na podlagi 194. člena ZJU upoštevane tudi druge določbe ZJU (od 184 - 204. člena, 189. člen), s katerimi so predpisani tudi roki za izdajo predpisa oz. za uskladitev z zakonodajo. Tako bi morala biti sprejeta nova sistematizacija do 28. 9. 2003, uslužbenci pa bi morali biti razporejeni na delovna mesta v skladu s sistematizacijo do 1. 1. 2004, ki jih organ prve stopnje pred izdajo odločbe po mnenju tožnika ni upošteval. Ker tožnik le na podlagi odločbe o prevedbi ne more vedeti na kakšno delovno mesto bo razporejen po opravljeni prevedbi, nima vpogleda v njene posledice. Meni, da mu je tudi zato kršena pravica podati jasno in utemeljeno pritožbo. Opozarja tudi, da organ prve stopnje ni mogel upoštevati določbe 4. odstavka 195. člena ZJU, po kateri se ob sprejemu sistematizacije, v skladu s 1. odstavkom 189. člena ZJU, ponovno preveri utemeljenost količnikov, določenih po prvem odstavku 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih, saj predpisane sistematizacije še ni sprejel. Čeprav tožnik ugotavlja, da je organ prve stopnje prevedbeno odločbo res izdal v skladu s 194. členom ZJU torej na podlagi osnovnega izhodiščnega količnika meni, da je z vidika pogojev za imenovanje v naziv določenih v 86. členu ZJU, med katerimi so navedeni le izobrazba, strokovni izpit, aktivno znanje jezika, delovne izkušnje in drugi, prevedba v nov uradniški naziv, ki je po vsebini nižji od dosedanjega določenega po stari sistematizaciji, brez upoštevanja dodatkov dodeljenih za delovna mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, nesprejemljiva in s nasprotju z navedenim členom. Prepričan je, da prevedba v višji naziv, ki bi bila izvršena na podlagi resničnega dejanskega stanja glede izobrazbe, dosedanjega opisa del in nalog, dejanske višine količnika za določitev plače, ne bi imela nobenih finančnih učinkov in se zato s tem v zvezi ponovno sklicuje na 4. odstavek 195. člena ZJU. Prevedba v nov uradniški naziv pomeni za tožnika, ki ima višjo stopnjo izobrazbe kršitev načela enakopravnosti po 14. členu Ustave in 7. členu ZJU, po katerem se zagotavlja enaka dostopnost delovnega mesta pod enakimi pogoji. Do kršitve enakosti pri delovnem mestu inšpektorja s pooblastili prihaja tudi po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru v primerjavi z inšpektorji po Zakonu o davčni službi. Zaradi vsebine nalog za delovno mesto inšpektor pod št. 10 priloge II k Uredbi in za delovno mesto višji davčni inšpektor pod št. 45, tudi ni dopustno bistveno razlikovanje. Sodišču glede na navedeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in nadomesti z ustreznim aktom o prevedbi v uradniški naziv, skladno z doseženo izobrazbo in drugimi pogoji, ki jih izpolnjuje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja, da je tožnik pred prevedbo naziva dosegel izhodiščni količnik 4,70 in je zato prevedba v uradniški naziv višji davčni inšpektor II skladna z ZJU in Prilogo I. Uredbe. Način izvajanja prevedbe na podlagi 194. člena ZJU določa 58. člen Uredbe, v katerem pa ni določeno, da bi bilo potrebno v primeru davčnih inšpektorjev izvajati prevedbo na drug način in po posebnih nazivih kot so določeni s to uredbo in ZJU. Ker pri prevedbi naziva neposredno na podlagi 194. člena ZJU, izvede predstojnik na podlagi izhodiščnega količnika delovnega mesta, na katerem je tožnik delal pred prevedbo v nov naziv, tudi ni zavezan upoštevati določb glede izpolnjevanja pogoje za napredovanje v nazivu, ali v višji plačilni razred, med katere spadajo tudi izobrazba, delo in delovne izkušnje tožnika. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu ni prijavilo udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe o prevedbi v nov uradniški naziv zasedal delovno mesto Svetovalec direktorja, inšpektor (pooblaščena uradna oseba) z izhodiščnim količnikom 4,70. Sporno pa ostaja vprašanje ali bi moral direktor Davčne uprave Republike Slovenije pri izdaji odločbe tožniku o prevedbi v nov uradniški naziv (5. stopnje - višji davčni inšpektor II) upoštevati poleg izhodiščnega količnika tudi izobrazbo, delo in delovne izkušnje, torej pogoje določene po stari sistematizaciji zaradi katerih je bil tožnik upravičen do dodatkov na izhodiščni količnik.

Iz podatkov v spisih in tožbenih navedb izhaja, da je bila s sporno odločbo direktorja Davčne uprave Republike Slovenije opravljena le prevedba v nov uradniški naziv in, da tožnik doslej še ni bil razporejen na delovno mesto vzpostavljeno z novo sistematizacijo.

Prevedba nazivov poteka po 194. členu ZJU glede na izhodiščne količnike za določitev osnovne plače, določene v zakonu oziroma v podzakonskem predpisu ali v skladu z njimi izdanem ustreznem aktu (2. odstavek) za posamezno delovno mesto višjega upravnega delavca. Ker v konkretnem primeru ni sporno, da je količnik delovnega mesta tožnika (brez napredovanj v višje plačilne razrede) za določitev osnovne plače pred prevedbo znašal 4,70, je neutemeljen očitek tožnika, da prevedba v nov uradniški naziv v njegovem primeru ni bila opravljena v skladu s 194. členom ZJU. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev pravil postopka in materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

Predmet tega upravnega spora je namreč le presoja zakonitosti odločbe o prevedbi v nov uradniški naziv, ki je bila opravljena po 194. členu ZJU. Ker dejstva, ki so za ugotovitev dejanskega stanja predpisanega v navedenem določilu za tožnika sploh niso sporna, je brez dejanske in pravne podlage tožnikov očitek, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, brez ugotavljanja in upoštevanja okoliščin zaradi katerih je na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred prevedbo v nov uradniški naziv prejemal na izhodiščni količnik še 60 % dodatkov. Brez pravne podlage pa je tudi tožnikova trditev, da bi morala biti prevedba v nov uradniški naziv opravljena šele po vzpostavitvi nove sistematizacije. Z določbami ZJU, na katere se sklicuje tudi tožnik, so sicer res predpisani roki, v katerih morajo organi in organizacije sprejeti sistematizacijo v skladu s tem zakonom in podzakonskimi akti. Ker se pri prevedbi v nov uradniški naziv upoštevajo nazivi določeni z Uredbo o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 58/03, 81/03 - Uredba), javni uslužbenci pa se na delovna mesta vzpostavljena z novo sistematizacijo razporedijo s posebnim sklepom, je neutemeljen tudi tožnikov očitek, da je s prevedbo v nov uradniški naziv, brez upoštevanja dejstva, da ima sam višjo stopnjo izobrazbe kot je predpisana za nov uradniški naziv, kršeno ustavno načelo do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in načelo enakopravne dostopnosti po 7. členu ZJU. Navedena dejstva so namreč lahko pravno pomembna za samo razporeditev, ne pa za prevedbo v nov uradniški naziv.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je organ prve stopnje pri izdaji odločbe o prevedbi v nov uradniški naziv pravilno in popolno ugotovil dejstva, ki so za izdajo take odločbe predpisana v 194. členu ZJU in je zato po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu ((Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/00 - ZUS).