Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računa, ker je ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila predpisana izjava iz 45. člena ZDDV-1 in 78. člena Pravilnika o DDV-1 predložena davčnemu organu. Sklicevanje, da naj bi se večkrat osebno zglasil pri davčnem organu in mu predložil med drugim tudi izjavo, ni z ničemer izkazano. Ker je bil račun izdan 29. 6. 2009, bi do tega dne morala oba, tako tožnik kot kupec kot tudi prodajalec (vsak zase) izjavo poslati davčnemu organu. Da bi to storila, tožnik v postopku ni uspel dokazati. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani tožnika kot davčnega zavezanca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku za obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 6. 2009 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 251.593,33 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčno obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 6. 2009. O ugotovitvah je sestavil zapisnik, ki je bil tožniku vročen 10. 12. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa jih je davčni organ zavrnil. Tožnik je pri davčnem organu uveljavljal pravico do vračila DDV v znesku 250.860,00 EUR, vendar ni predložil originalne pogodbe o nakupu nepremičnine - poslovnega prostora na ... in skupne izjave po drugem odstavku 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Davčni organ je v okviru preveritve upravičenosti do odbitka vstopnega DDV ugotovil, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV na podlagi prejetega navideznega računa za nakup poslovnega objekta na ... od povezane pravne osebe A. d.o.o. ter da pogodbeni stranki nista vložili skupne izjave za DDV, vsak svojemu pristojnemu davčnemu uradu pravočasno oziroma, da jo A. d.o.o. sploh ni predložil. Davčni organ ugotavlja, da ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o prodaji nepremičnine in prejet račun, vse okoliščine kažejo, da je bil njen namen samo pridobitev pravice do odbitka vstopnega DDV, ki tožniku, glede na dejansko stanje, ne bi pripadala. Po določilih tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Zato tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV po 62. členu in 63. členu ZDDV-1 v skupnem znesku 250.860,00 EUR.

2. Davčni organ se pri zaključku o navideznem pravnem poslu sklicuje na na povezanost obeh družb, tožnika in družbe A. d.o.o. kot prodajalca. Med drugim navaja, da je bil račun za prodajo poslovnega objekta na ... izdan 29. 6. 2009. Prodajna pogodba med tožnikom kot kupcem in prodajalcem A. d.o.o. pa je bila sklenjena šele 30. 6. 2009. V trenutku izdaje tega računa pogodba še ni obstojala, kar potrjuje, da gre za izdajo navideznega računa. Omenjeni pravni posel je bil sklenjen med povezanima družbama, namen tega posla je bila nezakonita pridobitev DDV. Poleg tega davčni organ ugotavlja, da mu ni bila predložena izjava po 45. členu ZDDV-1. V obdobju junij 2009 si je tožnik na podlagi omenjenega računu z dne 29. 6. 2009 nepravilno odbil DDV v znesku 250.800,00 EUR. Davčni organ je v inšpiciranem obdobju pregledal dokumentacijo tožnika in iz računov ugotovil tudi, da tožnik ni prikazal vsega prometa. Med predloženo dokumentacijo je davčni organ našel izdani račun z dne 22. 6. 2009 za znesek 5.000,00 EUR, kot kupec je naveden A. d.o.o., vrednost računa brez DDV je 4.166,67 EUR, DDV pa znaša 833,33 EUR. Davčni organ tako ugotavlja dodatno tožnikovo davčno obveznost DDV za obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 6. 2009, ki znaša skupaj 251.593,33 EUR.

3. Pritožbeni organ sprejema odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno. Na računu, ki ga je A. d.o.o. izdal tožniku, je navedeno, da se šteje račun za potrjenega, ko je „predan“ predlog za vpis v zemljiško knjigo, od tega dne pa začne teči dogovorjena valuta plačila. V predmetnem mesecu predlog za vpis nedvomno ni bil podan (iz zapisa notarja B.B. na listini izhaja, da ob overovitvi podpisa prodajalca 21. 9. 2009 stranki ZK predloga nista želeli vložiti). Že navedeno je razlog po 62. člen ZDDV-1, da tožnik vstopnega DDV v predmetnem obdobju ne more uveljaviti. Drugostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je na računu navedeno: „na podlagi prodajne pogodbe vam izstavljamo fakturo za poslovni objekt na naslovu ...“ v „količini 1 KPL“. Takšen opis dogodka ne ustreza povsem zahtevi iz 6. točke 82. člena ZDDV-1, po kateri mora biti na računu naveden podatek o količini dobavljenega blaga, saj ni razvidno, za kakšen poslovni objekt gre, ne njegova kvadratura, ne njegova starost (torej opis, ki poslovni dogodek natančneje identificira). Pogodba na dan izdaje računa nesporno ni bila sklenjena. Sam račun se nadalje ne sklicuje na številko in datum sklenjene pogodbe, v prodajni pogodbi tudi ni naveden identičen predmet kot v računu. Nadalje se drugostopenjski organ sklicuje na prvi odstavek 45. člena ZDDV-1 in 78. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 in ugotavlja, da v konkretnem primeru stranki, ki sta sklenili prodajno pogodbo, do 29. 6. 2009, ko je bil izdan račun za prodajo poslovnega prostora na ..., davčnemu organu nista predložili predpisane skupne izjave. S tem pa ni bil izpolnjen eden od zakonskih pogojev za spremembo obdavčitve. Da skupna izjava ni bila podana pravočasno pristojnemu davčnemu uradu, izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega organa, ki jih tožnik v postopku ni uspel ovreči. Tožnik je v pritožbi kot novo dejstvo predložil tri najemne pogodbe z dne 1. 7. 2009 z najemnikom C. d.o.o., D. s.p., E. d.o.o. ter F. d.o.o., s čimer želi dokazati, da uporablja kupljeno nepremičnino. Po presoji drugostopenjskega organa gre za nedopustne pritožbene novote. Po presoji drugostopenjskega organa je pravilen sklep prvostopenjskega organa o navideznosti posla v mesecu juniju 2009, ko je tožnik v obračunu že uveljavljal vstopni DDV.

4. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Navaja, da je davčni organ pri svoji odločitvi v celoti izpustil vse tožnikove navedbe, spregledal vse predlagane dokaze, izpustil je pravno podlago, od katere je odvisna odločitev v postopku. Izpodbijana odločba je nesklepčna, ne da se je preizkusiti, davčni organ pa tudi ni izvedel predlaganih dokazov, ki bi bistveno pripomogli k ugotovitvi dejanskega stanja in materialno pravilni uporabi določb ZDDV-1. Direktor tožnika se je večkrat osebno zglasil pri davčnem organu in mu predložil vso zahtevano dokumentacijo. Ponovno je tožnik omenjeno izjavo poslal davčnemu organu 2. 7. 2009 po pošti, čeprav je bila inšpektorju že predložena. Davčni organ zaključuje, da davčna izjava naj ne bi bila pravočasno predložena, vendar tožniku ni jasno zakaj naj ne bi predložil izjave o DDV, če je bila napisana in podpisana s strani tako tožnika, kot tudi družbe A. d.o.o., ter glede na to, da je bila predložitev izjave v interesu tožnika. Tožnik se sklicuje na prvi odstavek 45. člena ZDDV-1, ki izrecno ne določa roka do kdaj je treba skupno davčno izjavo predložiti davčnemu organu, navedeno je zgolj, da pred opravljeno dobavo. Ker gre v konkretnem primeru za prodajo nepremičnine meni, da je ta rok pred overovitvijo prodajne pogodbe oziroma zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoljuje prenos lastninske pravice na kupca, torej v konkretnem primeru do 21. 9. 2009. 5. Tožnik nadalje pojasnjuje, da glede predmetnega nakupa obstoji samo en original pogodbe z dne 30. 6. 2009, ki se nahaja v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju. S slednjega so davčnemu organu na njegovo zahtevo vsaj dvakrat posredovali prepis originala prodajne pogodbe. Posel je bil v celoti speljan in vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika (plomba št. 5878/2009), ki pa ga sodišče še ni obravnavalo. Da se je tožnik, pred njim pa prodajalec - družba A. d.o.o., ves čas trudil, da se uredi zemljiško knjižno stanje, kaže tudi vpisana plomba št. 3262/2009, ki se nanaša na izbris vknjižene hipoteke upnika G. d.o.o. v znesku 11.289,54 EUR. Po mnenju tožniku bi davčni organ, če meni, da je pravni posel glede prodaje predmetne nepremičnine navidezen, moral vložiti tožbo na ugotovitev ničnosti navedene pogodbe. Tožnik se sklicuje na sklenjene najemne pogodbe z dne 1. 7. 2009, ki dokazujejo, da tožnik dejansko tudi uporablja kupljeno nepremičnino in da sklenjen pravni posel ni fiktiven. Zato tožnik meni, da lahko uveljavlja vstopni DDV, saj so za to izpolnjeni vsi pogoji. Meni, da so bila v postopku kršena temeljna načela materialne resnice, ki to določa 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot dokaz predlaga med drugim zaslišanje direktorja tožnika in direktorja družbe A. d.o.o. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev (tako odločbo prvostopenjskega organa kot drugostopenjskega organa) odpravi oziroma podrejeno, da jo razveljavi (pravilno odpravi) in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V obeh primerih zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računa, ker je ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1. V konkretni zadevi gre za promet, ki bi bil po 7. točki 44. člena ZDDV-1 oproščen plačila DDV-1 (dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve), razen če pogodbeni stranki uveljavljata pravico do izbire za obdavčitev take transakcije, pri čemer morata izpolniti pogoj iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1. Iz 45. člena ZDDV-1 izhaja, da se davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena tega zakona, lahko dogovori z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji (prvi odstavek 45. člena ZDDV-1). Iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 pa izhaja, da davčni zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če sta z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu uradu. Iz prvega odstavka 78. člena Pravilnika o DDV-1 izhaja, da v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZDDV-1 sestavita davčna zavezanca skupno izjavo v dveh izvodih in ju predložita vsak svojemu pristojnemu davčnemu organu. V postopku je bilo ugotovljeno, da navedeni pogoj v konkretni zadevi ni bil izpolnjen, tožnik pa takšnemu zaključku davčnega organa nasprotuje. Sklicuje se, da je bila predpisana izjava 30. 6. 2009 podpisana s strani obeh pogodbenih strank in da jo je tožnik predložil davčnemu organu osebno, kasneje pa še enkrat poslal po pošti 2. 7. 2009, kar naj bi bilo pravočasno. Zavrača tudi zaključke davčnega organa o navideznosti posla ter meni, da ima pravico do odbitka vstopnega DDV po omenjenem računu v znesku 250.800,00 EUR.

9. Tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa, saj tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila predpisana izjava iz 45. člena ZDDV-1 in 78. člena Pravilnika o DDV-1 predložena davčnemu organu. Tožnikovo sklicevanje, da naj bi se večkrat osebno zglasil pri davčnem organu in mu predložil med drugim tudi izjavo, ni z ničemer izkazano. Ker je bil račun izdan 29. 6. 2009, bi do tega dne morala oba, tako tožnik kot kupec kot tudi prodajalec (vsak zase) izjavo po 45. členu ZDDV-1 poslati davčnemu organu. Da bi to storila, tožnik v postopku ni uspel dokazati. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani tožnika kot davčnega zavezanca (76. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2), če ta zakon ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). V konkretnem primeru tožnik ni izkazal, da bi bila izjava, predpisana v 45. členu ZDDV-1, res posredovana davčnemu organu. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da naj bi se rok za predložitev skupne izjave v konkretnem primeru štel do overovitve prodajne pogodbe. Že iz razloga, ker davčnemu organu pred opravljeno dobavo ni bila predložena predpisana skupna izjava iz 45. člena ZDDV-1, tožnik ni izpolnil pogojev za odbitek vstopnega DDV po računu, ki ga je prejel od družbe A. d.o.o. 10. Ker tožnik že zaradi neizpolnjevanja pogoja po 45. členu ZDDV-1 ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od predmetnega pravnega posla, davčnemu organu v postopku ne bi bilo treba ugotavljati še vseh drugih okoliščin v zvezi z omenjenim pravnim poslom, na podlagi katerih zaključuje, da gre za navidezen pravni posel, ter da tožniku tudi iz tega razloga ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV po 61. členu in 63. členu ZDDV-1. Prav tako so, ob že omenjeni predhodni ugotovitvi, za zadevo neodločujoče še dodatne ugotovitve drugostopenjskega organa, med drugim, da zapis na računu ne ustreza zahtevi iz 6. točke 82. člena ZDDV-1 in da torej nima predpisanih sestavin. Že neizpolnitev pogoja iz 45. člen ZDDV-1 je v obravnavanem primeru zadosten razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV. Sodišče kot pavšalne in neutemeljene zavrača tožnikove ugovore, da je izpodbijana odločba nesklepčna in da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na druge zaključke davčnega organa, ki za zadevo niso odločujoči, pa sodišče ni presojalo. Naložitev plačila DDV, ki se nanaša na drug račun (v višini 833,33 EUR), pa tožnik ne izpodbija.

11. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno in zakonito, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

12. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.