Jedro

Tožena stranka se je v okviru ugotavljanja izpolnjevanja vsebinskega (objektivnega) pogoja morala ukvarjati z ugotavljanjem okoliščin in dejstev zadeve, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za odobritev BPP, te okoliščine in dejstva pa je morala ugotavljati na podlagi predložene sodbe Delovnega sodišča v Celju, zoper katero tožnik želi vložiti pritožbo. Morala je torej presoditi ali je verjetnost uspeha v tem postopku izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti, zato so tožbene navedbe, da je se je toženka spustila na raven odločanja drugostopenjskega sodišča, neutemeljene.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 82/2011 z dne 6. 6. 2011, odločila, da se prosilcu brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) ne dodeli. Pojasnila je, da je prosilec 16. 5. 2011 vložil prošnjo za odobritev BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 4/2011, ki jo je prejel 3. 5. 2011. Je upravičenec do BPP v skladu z 10. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, 50/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP). Izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, ker je prejemnik denarne socialne pomoči, kar je dokazuje odločba Centra za socialno delo Velenje, št. 1222-1575/2011 z dne 7. 3. 2011, ne izpolnjuje pa objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki je predpisan v določbi 24. člena ZBPP. Prosilec je namreč prošnji predložil tudi sodbo Delovnega sodišča v Celju z dne 23. 3. 2011, iz katere je razvidno, da je sodišče v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2010 nezakonita, ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 12. 1. 2011 ni prenehalo in še vedno traja. Prav tako je iz obrazložitve razvidno, da je bil tožnik, prosilec za BPP, pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe za določen čas od 6. 5. 2010 do 5. 5. 2011, na delovnem mestu gradbena dela ter da je delodajalec tožniku, prosilcu za BPP, odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj so se prihodki od prodaje znižali v primerjavi s poslovnim letom 2009 in je imel delodajalec prosilca v letu 2009 negativni poslovni izid v višini 2.504,78 EUR. Glede na navedeno sodišče ni moglo ugotoviti, da bi bila odpoved nezakonita. Glede na takšne podatke je tožena stranka ugotovila, da vložitev pritožbe zoper citirano sodbo nima verjetnega izgleda za uspeh, zato je ni razumno sprožiti, in zato ni zakonske osnove za dodelitev BPP.

Tožnik v vloženi tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe spustila v presojo dejanskega stanja in prevzela vlogo drugostopnega sodišča, čeprav te vloge v postopku dodelitve BPP nima. Pri presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP se je tožena stranka v celoti sklicevala ravno na sodno odločbo, ki jo tožnik s pritožbo želi izpodbiti, ji v celoti sledila in v obrazložitvi svoje odločbe samo strnjeno povzela dejansko stanje iz spora med tožnikom in njegovim bivšim delodajalcem ter na podlagi takšne obrazložitve sklenila, da je zadeva očitno nerazumna in da prosilec, to je tožeča stranka, nima verjetnih izgledov za uspeh, zaradi česar po oceni toženke ni razumno vlagati pritožbe. S tem je kršila določbe ZBPP, kot tudi z Ustavo RS zagotovljeno pravico do sodnega varstva pravic, ki je zavarovana tudi z določili Evropske konvencije o človekovih pravicah. Napačno je uporabila materialno pravo, saj nerazumnosti zadeve ni presojala tako kot ji to nalaga ZBPP, temveč je zavzela vlogo sodišča. Kršila je tudi 23. člen Ustave RS, saj ni upoštevala, da je pravdni postopek v RS postal z zadnjima novelama tako kompleksen, da posameznik, ki ni pravni strokovnjak in v postopku nima finančnih možnosti za angažiranje odvetnika, nima možnosti za uspešno uveljavljanje tožbenega zahtevka. Tega dejstva ne more spremeniti niti materialno procesno vodstvo sodišča. Tožnik sodišču predlagala, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi da je toženka kršila ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva in da se prošnji tožnika za odobritev BPP ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeva toženi stranki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K 1 točki izreka: Tožba ni utemeljena.

BPP se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP in ki v določbi 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo, ker je presodila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in je tako ni razumno sprožiti. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Tožnik je zaprosil za BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 4/201, ki jo je priložil vlogi. Po presoji sodišča je bila odločitev tožene stranke, da tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrne, utemeljena. Tožena stranka se je namreč v okviru ugotavljanja izpolnjevanja vsebinskega (objektivnega) pogoja morala ukvarjati z ugotavljanjem okoliščin in dejstev zadeve, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za odobritev BPP, te okoliščine in dejstva pa je morala ugotavljati na podlagi predložene sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 4/2011, zoper katero tožnik želi vložiti pritožbo. Tožena stranka je v tem postopku morala presoditi ali je verjetnost uspeha v tem postopku izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti, zato so tožbene navedbe, da je se je toženka spustila na raven odločanja drugostopnega sodišča, neutemeljene. Neutemeljeno je tudi tožnikovo zatrjevanje, da je v zadevi tožena stranka kršila tožnikovo, z Ustavo RS zagotovljeno pravico do sodnega varstva pravic, saj ji le ta s (pravilno) presojo pogojev po določbah ZBPP ni odvzeta.

Na podlagi dejanskega stanja, ki izhaja iz sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 4/2011, torej ni izkazano, da bi tožnikova tožba imela verjeten izgled za uspeh in da jo je razumno sprožati. Namen zagotovitve BPP po ZBPP je namreč, da se omogoči posameznikom ki nimajo sredstev, da lahko varujejo in uveljavljajo svoje pravice v sodnih postopkih. To pa predpostavlja, da gre za zadeve, pri katerih je na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin vsaj z določeno stopnjo verjetnosti mogoče pričakovati pozitivni izid za prosilca. Ker v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča navedeni pogoj ni izpolnjen, je sodišče tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

K 2. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.