Jedro

Tožena stranka bi se lahko, če bi bila dovolj skrbna, že v prejšnjem postopku seznanila, da je tožeča stranka zoper S. d. d. vložila izvršilne predloge za terjatve, ki so bile predmet pogodbe, zoper katere so bili vloženi ugovori (torej z dejstvi, s katerimi bi lahko dokazovala, da so prenesene terjatve nelikvidne). Obnova postopka zato ni mogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka(1), ker je ugotovilo, da bi tožena stranka lahko ugotovila dejstva in dokaze, ki jih navaja v predlogu, že v času prejšnjega sojenja. Tožena stranka v predlogu navaja, da je šele po pravnomočnosti sodbe izvedela, da je tožeča stranka zoper S. d. d. vložila izvršilne predloge, zoper katere je S. d. d. vložil ugovore, kar dokazuje, da so bile nelikvidne terjatve v času sklenitve Pogodbe o odstopu terjatve(2), ki sta jo pravdni stranki sklenili 6. 1. 2011. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi ta dejstva tožena stranka ob potrebni skrbnosti lahko ugotovila že v prejšnjem postopku, če bi vpogledala v seznam z dne 21. 11. 2011, ki je bil v stečajnem postopku nad družbo S. d. d. javno objavljen na straneh AJPES ali če bi vpogledala v stečajni spis, ker je bila seznanjena, da je stečajni upravitelj prerekal prijavljene terjatve tožeče stranke iz razloga, ker so bile prodane toženi stranki. Prvo sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.735,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3) in v nadaljevanju navaja, da je tožeča stranka prikrila toženi stranki, da so odstopljene terjatve vtoževane, zato tožena stranka ni mogla predvideti, da bi se ločitvena pravica na podlagi sklepa VL 160489/2010 nanašala na odstopljene terjatve. V stečaju je bil prijavljen znesek 140.660,59 EUR, prerekan pa je bil znesek v višini 100.650,17 EUR, ki predstavlja znesek odstopljenih terjatev. Ker je bil znesek prerekanih terjatev 100.650,17 EUR tožena stranka ni mogla predvideti, da tožeča stranka prijavlja ločitveno pravico za poplačilo terjatve, ki jo je odstopila toženi stranki. Tožena stranka ni mogla pričakovati, da bi ima za odstopljene terjatve pravnomočni izvršilni naslov, da s katerim bi lahko prijavila ločitveno pravico. Seznam preizkušenih terjatev na portalu AJPES, ki je bil objavljen 24. 11. 2011, je vseboval terjatev tožeče stranke v znesku 147.660,59 EUR in sicer glavnico v višini 140.438,71 EUR in priznano terjatev v višini 37.933,39 EUR, prerekana pa je bila terjatev v višini 106.222,17 EUR. Navedena je bila tako celotna vrednost terjatve, kot izhaja iz pogodbe v višini 100.650,17 EUR in da je upnik terjatev prodal. V nadaljevanju je bilo navedeno, da upnik prijavlja ločitveno pravico, ker pa je bila prerekana celotna terjatev, ki je bila odstopljena, tožena stranka ni imela razloga, da bi preverjala, kaj vsebuje ločitvena pravica. Iz tabele ločitvenih pravic izhaja, da je prijavljena terjatev v višini 57.323,01 EUR in je prijavljena ločitvena pravica na denarnih sredstvih in neamortiziranih vrednostnih papirjih, da je prerekan znesek 57.323,01 EUR in ločitvena pravica na denarnih sredstvih, ker banka ni zasegla sredstev po sklepu VL 160489/2010. Iz navedenega ne izhaja, da se ločitvena pravica nanaša na terjatve, ki so predmet odstopa, temveč da se nanaša na druge terjatve. Tožena stranka v stečajnem postopku ni imela prijavljenih terjatev, ker ji družba S. d. d. ni dolgovala ničesar, zato ni imela pravice do vpogleda v stečajni spis.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi drugega odstavka 395. člena ZPP v zvezi s 10. tč. prvega odstavka 394. člena ZPP, ki določata, da sme sodišče dovoliti obnovo postopka, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi se tožena stranka, če bi bila dovolj skrbna, lahko v prejšnjem postopku seznanila, da je tožeča stranka zoper S. d. d. vložila izvršilne predloge za terjatve, ki so bile predmet pogodbe, zoper katere so bili vloženi ugovori. Prvo sodišče tudi ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. V stečajnem postopku zoper družbo S. d. d. je bil 21. 11. 2011 objavljen seznam preizkušenih terjatev in sklep o preizkusu terjatev. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da že iz seznama z dne 21. 11. 2011, ki je objavljen na spletnih straneh AJPES, izhaja, da je tožeča stranka prijavila v stečajnem postopku družbe S. d. d. terjatve v skupni višini 140.660,59 EUR, ki jih je stečajni upravitelj prerekal v višini 100.650,17 EUR, iz razloga, ker so bile terjatve prenesene na toženo stranko. Iz seznama še izhaja, da je upnik prijavil ločitveno pravico in da je ločitvena pravica prerekana, ker banka ni zasegla sredstev po sklepu VL 160489/2010. Odločilna pa je ugotovitev, da je tožeča stranka v prejšnjem postopku s pripravljalno vlogo z dne 17. 4. 2012 seznanila toženo stranko, da je terjatve, ki so predmet pogodbe, prijavila v stečajnem postopku zoper družbo S. d. d., ki jih je stečajni upravitelj prerekal, ker so bile prodane toženi stranki. Že v prejšnjem postopku pa so se v zvezi z ugovorom tožene stranke, da prenesene terjatve niso izterljive, ugotavljala dejstva, ki so bila vezana na stečajni postopek, ugovor toženke pa je bil zavrnjen, ker ni prijavila terjatev v stečajnem postopku.

7. S tem, ko je bila tožena stranka v prejšnjem postopku seznanjena, da je stečajni upravitelj prerekal terjatve, ki so bile predmet pogodbe, bi tožena stranka, če bi bila dovolj skrbna, morala vpogledati v seznam preizkušenih terjatev, ki je (bil) objavljen na spletnih straneh AJPES, iz katerega izhaja, da je stečajni upravitelj prerekal terjatve tožeče stranke, ker so bile odstopljene toženi stranki. Iz seznama še izhaja, da je upnik prijavil ločitveno pravico, kar izhaja iz tabele ločitvenih pravic. Tožena stranka je bila na podlagi pogodbe upravičena prijaviti terjatev v stečajnem postopku, zato je imela pravico, da vpogleda v stečajni spis, zato so zmotne nasprotne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni imela pravice do vpogleda v stečajni spis. Odločilno je torej dejstvo, da bi morala tožena stranka, ko je izvedela, da je stečajni upravitelj prerekal terjatve tožeče stranke, ki so bile predmet pogodbe, ugotoviti vsa relevantna dejstva, zaradi katerih so bile terjatve prerekane, še posebej iz razloga, ker je bila prijavljena in prerekana tudi ločitvena pravica. Na ta način bi se tožena stranka lahko seznanila z izvršilnimi postopki, ki jih je vodila tožeča stranka zoper družbo S. d. d., s katerimi bi lahko tožena stranka že v prejšnjem postopku dokazovala, da so prenesene terjatve nelikvidne.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju predlog.

Op. št. (2): V nadaljevanju pogodba.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.