Jedro

Ker so v obravnavanem primeru odpravljene prav vse odločitve upravnih organov, ki so za tožnika neugodne, si z odločitvijo v reviziji svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 3. 2003 tako, da je izrek o stroških postopka odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek, v ostalem pa tožbo zavrnilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka, po tem ko je s sklepom združila obravnavane pritožbene zadeve, ugodila tožnikovim pritožbam zoper šest odločb Carinskega urada J. in zadeve vrnila v ponovni postopek in odločitev (1. točka izreka), ni pa ugodila tožnikovim zahtevam za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). S prvostopenjskimi odločbami je carinski urad naknadno obračunal carinski dolg, ker je presodil, da je bilo carinsko blago deklarirano v napačno tarifno oznako kombinirane nomenklature carinske tarife.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožbi ugodilo glede odločitve o stroških, saj je tožena stranka o njih odločila na podlagi 8. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo U-I-252/00 z dne 8. 10. 2003. V ostalem delu je tožbo ocenilo kot neutemeljeno.

3. Tožnik z revizijo (prej pritožbo) izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zatrjuje kršitev 22. člena Ustave RS in predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje del tožbe nepravilno zavrnilo namesto zavrglo. Tožbe namreč ni mogočega vložiti zoper del odločbe, v katerem je tožnik uspel. Pri tem je sodišče prve stopnje s svojo neustavno razlago o razliki med „uporabo„ in „veljavnostjo“ Zakona o spremembah in dopolnitvah carinskega zakona – CZ-B (Ur. l. RS. št. 32/99) prejudiciralo odločitev upravnega organa.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da je prvostopenjski carinski organ na podlagi odločbe tožene stranke, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, že izdal nove odločbe. Zoper nove prvostopenjske odločbe je tožnik tudi že vložil pritožbe. Meni, da za ta upravni spor nima več pravnega interesa.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. To pomeni, da mora vlagatelj revizije verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj takšne pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnost ves čas trajanja upravnega spora.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnikovi pritožbi ugodila, odpravila prvostopenjske carinske odločbe in zadeve vrnila prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. To pomeni, da je izpodbijana odločba tožene stranke v zvezi s carinsko obveznostjo, ki mu je bila prvotno naložena, v celoti ugodna, torej si tožnik svojega položaja v upravnem sporu ne more več izboljšati. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločbo tožene stranke odpravilo (in vrnilo v ponovni postopek) tudi v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov stroškovni zahtevek, so v obravnavanem primeru odpravljene prav vse odločitve upravnih organov, ki so za tožnika neugodne. Zaradi navedenega si z odločitvijo v reviziji svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

8. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo, namesto zavrniti, zavreči, saj zavrženje tožbe njegovega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšalo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.