Jedro

Predvsem je treba poudariti, da dolžnik uveljavlja ugovorni razlog iz 10. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ugovora torej ne utemeljuje z dejstvom, ki se nanaša na samo terjatev, ampak zatrjuje, da je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo. Res je tudi, da je dolžnik za obstoj ugovornega razloga vedel že ob izdaji sklepa o izvršbi, zato ni izpolnjen pogoj iz 56. člena ZIZ, po katerem mora ugovor po izteku roka temeljiti na dejstvu, ki je nastopilo po poteku ugovornega roka iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ. Končno je treba pritrditi tudi pravnemu naziranju upnice, po katerem se določilo 429. člena ZPP nanaša le na izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki naloženo kakšno dejanje, nasprotno pa tega pravnega pravila ni mogoče uporabiti, kadar želi tožeča stranka prisilno izvršiti plačilo pravdnih stroškov.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi.

Stroški odgovora na ugovor 9.180,00 SIT so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o ozvršbi dovolilo predlagano izvršbo, upnikove stroške pa odmerilo na 24.045,00 SIT.

Proti sklepu je dolžnik podal ugovor po izteku roka, v katerem smiselno predlaga, naj sodišče ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi. Navaja, da po 429. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožeča stranka izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, izdanega v posestnem sporu, če ni zahtevala prisilne izvršitve v 30 dneh po izteku paricijskega roka. V sklepu Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 436/99 je sodišče dolžniku naložilo, naj v osmih dneh poravna stroške tožeči stranki - upnici. 30-dnevni rok je začel teči 26.8.2001, upnica pa je predlog za izvršbo vložila 14.11.2001, to je po izteku roka.

Upnica v odgovoru na ugovor predlaga, naj pritožbeno sodišče ugovor zavrne in potrdi sklep o izvršbi. Navaja, da je ugovorni razlog obstajal že ob izdaji sklepa o izvršbi, vendar dolžnik zoper sklep ni ugovarjal. Določilo 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) velja v primeru, če se ugovor, ki temelji na dejstvu, nanaša na samo terjatev. Ugovorni razlog iz 10. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ pa se nanaša na potek roka, v katerem je mogoče predlagati izvršbo, ne pa na samo terjatev. 429. člen ZPP se nanaša na izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki naloženo kakšno dejanje, v konkretnem primeru pa gre za plačilo stroškov postopka.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen, ga je poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (drugi odstavek 54. člena ZIZ).

Ugovor ni utemeljen.

Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev, se lahko vloži tudi po izteku osmih dni, če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo več mogoče navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (56. člen ZIZ).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z vsemi argumenti upnice iz odgovora na ugovor. Predvsem je treba poudariti, da dolžnik uveljavlja ugovorni razlog iz 10. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ugovora torej ne utemeljuje z dejstvom, ki se nanaša na samo terjatev, ampak zatrjuje, da je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo. Res je tudi, da je dolžnik za obstoj ugovornega razloga vedel že ob izdaji sklepa o izvršbi, zato ni izpolnjen pogoj iz 56. člena ZIZ, po katerem mora ugovor po izteku roka temeljiti na dejstvu, ki je nastopilo po poteku ugovornega roka iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ. Končno je treba pritrditi tudi pravnemu naziranju upnice, po katerem se določilo 429. člena nanaša le na izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki naloženo kakšno dejanje, nasprotno pa tega pravnega pravila ni mogoče uporabiti, kadar želi tožeča stranka prisilno izvršiti plačilo pravdnih stroškov.

Ker niso podani niti ugovorni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep o izvršbi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).