Jedro

Sklicevanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni telefonirala na sodišče in s tem dosegla krajšo preložitev naroka, je nepravilno. Za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je zadoščala že ugotovitev neopravičljivosti vzrokov zamude tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti vrnitev v prejšnje stanje in s tem opravo poravnalnega in prvega naroka oziroma (podrejeno), da (sklep) razveljavi in (zadevo) vrne v ponovno presojo.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pooblaščenka tožeče stranke je zamudila pristop na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ki je bil razpisan dne 1. 12. 2014 ob 9:40 uri in končan ob 9:45 uri. Ker tudi tožena stranka ni pristopila, je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je postopek ustavilo (drugi odstavek 282. v zvezi s tretjim odstavkom 188. člena ZPP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

6. Sodišče ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka, pa zaradi tega izgubi pravico opraviti kakšno pravno dejanje (prvi odstavek 116. člena ZPP). Sodna praksa in pravna teorija sta izoblikovali stališče, da upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko predstavlja vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje, ob tem, da ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če ga je mogoče pripisati naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je utemeljena le, če zamuda izvira iz dogodka, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (pogoj nekrivde) ni mogla niti predvideti niti preprečiti.(1) Kadar stranke ne zastopa odvetnik, čigar skrbnost ravnanja se presoja po objektivnih merilih (skrbnost dobrega strokovnjaka - odvetnika), se upravičljivost vzroka meri po subjektivnem merilu, po katerem se ocenjuje lastnosti stranke, da bi preprečila zamudo.

7. Subjektivno merilo nekrivde za zamudo je treba tolmačiti strožje, ko gre za pravno osebo kot stranko postopka. Poslovodstvo gospodarske družbe mora pri vodenju poslov družbe ravnati v skladu s standardom profesionalne skrbnosti.(2) Ker gre takrat, ko pravne osebe nastopajo v gospodarskih sporih, za varstvo njihovih premoženjskih pravic (prim. 1. člen ZPP), nedvomno tak standard velja tudi za njihovo procesno delovanje. V skladu s tem morajo ustrezno (pravočasno) poskrbeti za ustrezno zastopanje. Sodišče prve stopnje je v izhodišču pravilno opozorilo na potrebo po restriktivni razlagi upravičene zamude procesnega dejanja, kadar v postopku nastopa gospodarska družba, čeprav je neupravičljivost zamude v nadaljevanju vsebinsko obravnavalo tudi skozi okoliščine na strani pooblaščenke tožeče stranke, ki naj bi ji preprečevale pristop na narok. Že zato ne drži pritožbena kritika, da je sodišče neutemeljeno oprlo svojo odločitev na osebno okoliščino tožeče stranke, namreč da je gospodarska družba, in nadaljnje razlogovanje v smeri, da je razlaga sodišča prve stopnje preveč restriktivna glede na varstvo pravic pri zaposlovanju (nediskriminaciji žensk). Ker je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo na podlagi za tožečo stranko ugodnejšega (blažjega) merila, tožeči stranki presoja sodišča prve stopnje vsekakor ni v škodo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da zaradi prisotnosti očeta ob otroku in dejstva, da je pooblaščenka tožeče stranke že ponoči vedela, da je otrok zbolel, zlasti pa, da jok otroka v starosti šestnajstih mesecev za starše ne more biti nepredviden dogodek, ne more predstavljati nepredvidljivega in nepreprečljivega dogodka za pooblaščenkin prihod na sodišče. Pravilno je tudi nadaljnje razlogovanje izpodbijanega sklepa, da zapora Slovenske ceste ne more predstavljati upravičenega razloga za zamudo, če tožeča stranka ni podala trditev, da bi bila ta zapora nepredvidena in nepričakovana. Ugotovitve teh dveh okoliščin, ki jih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče subsumirati pod pravni standard opravičenih vzrokov za zamudo, tj. takih, za katere zaradi njihove nepredvidljivosti stranki ni mogoče očitati krivde, da bi jih odvrnila, že samo po sebi narekuje zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

9. Presoja sodišča o ravnanjih stranke, da bi preprečila zamudo („odvrnljivost zamude“), se mora nanašati na vzroke zamude in ne na dogodke in ravnanja stranke po nastanku vzroka zamude.(3) Sklicevanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni telefonirala na sodišče in s tem dosegla krajšo preložitev naroka, je zato nepravilno. Za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je namreč zadoščala zgornja ugotovitev neopravičljivosti vzrokov zamude tožeče stranke. Tožeča stranka je z lastnim ravnanjem preprečila, da bi v tem procesu uresničila sodno varstvo svojih pravic, zato ji konvencijske pravice (EKČP) niso kršene.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

(1) A. Galič v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2005, prva knjiga, str. 478. (2) Ne glede na različnost besedila prvega odstavka 263. člena ZGD-1 (skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika) in drugega odstavka 28. člena ZFPPIPP (profesionalna skrbnost), je vsebinsko merilo vselej enako: položaj članov poslovodstva kot profesionalne osebe jim nalaga, da pri vodenju poslov družbe ne ravnajo po merilu običajne (neprofesionalne) skrbnosti, tj. skrbnosti ravnanja razumnega človeka, temveč je merilo strožje, saj morajo organi poskrbeti, da ravnajo v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. O vsebinski izenačenosti meril 263. člena ZGD-1 in 28. člena ZFPPIPP gl. N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) - Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 48. (3) VS RS III Ips 1/2002.