Jedro

Upoštevaje 1. odstavek 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje v delovnem in socialnem sporu praviloma samo zaključi postopek in meritorno odloči o zahtevku, kar je lahko v korist tako pravici do sojenja v razumnem roku, kot tudi pravici do učinkovitega sodnega varstva. Dodaten dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca zaradi dodatnih pojasnil o zdravstvenem stanju tožnika lahko z enako obremenitvijo in brez zamude zaradi ponavljanja postopka izvede na obravnavi tudi sodišče druge stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke, št. 250000-2006-33965 z dne 29.9.2006, s katero je bil zavrnjen predlog za odobritev zdravljenja v naravnem zdravilišču. Ugotovilo je, da je bil tožnik napoten na zdraviliško zdravljenje 9.2.2006 in da od takrat dvoletni rok iz 3. odstavka 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003) še ni potekel. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ugotovitvi, da je tožnik že v letu 2003 uveljavljal pravico do zdraviliškega zdravljenja in takrat s svojim zahtevkom uspel, tako da je to pravico izkoristil v času od 13.2. do 27.2.2006, je zavzelo stališče, da je dvoletni rok za uveljavljanje pravice do zdraviliškega zdravljenja iz 3. odstavka 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja začel teči z zadnjim uveljavljanjem tovrstnega zdravljenja v letu 2003 in je v letu 2006 že potekel. Zato je sodišču prve stopnje naložilo, da o tožnikovem zahtevku odloči na podlagi presoje drugih pogojev za pridobitev te pravice in v ta namen izvede potrebne dokaze.

Zoper navedeni sklep sodišča druge stopnje vlaga pritožbo tožnik in predlaga njegovo spremembo, podredno pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču, ki naj meritorno odloči v zadevi. Ne glede na drugačno materialnopravno presojo meni, da bi moglo in moralo pritožbeno sodišče samo odločiti v zadevi, ne pa da je vrnilo zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Samo bi moralo zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja razpisati obravnavo. S tem, ko je prvostopno sodbo razveljavilo, se le po nepotrebnem zavlačuje z dokončno odločitvijo o tožnikovi pravici, kar gre na roko interesom tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 1. odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. To pomeni, da sodišče druge stopnje v delovnem in socialnem sporu praviloma samo zaključi postopek in meritorno odloči o zahtevku, kar je lahko v korist tako pravici do sojenja v razumnem roku, kot tudi pravici do učinkovitega sodnega varstva (glej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, Ljubljana, 2005, stran 149 - Galič). Samo, če bi bilo napake mogoče popraviti le s ponovitvijo postopka pred sodiščem prve stopnje, ali če bi se na tak način napake lažje in hitreje popravile, pride ob gornjih pogojih v poštev razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Na podlagi 2. odstavka 30. člena ZDSS-1 je predmet pritožbe zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje le uveljavljanje procesnih kršitev oziroma kršitev določb 1. odstavka tega člena. Glede na to sodišče pritožbenih navedb, da naj Vrhovno sodišče samo spremeni izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje v smeri ugoditve zahtevku, oziroma kako naj po vsebini odloči sodišče druge stopnje, ni moglo upoštevati.

Tudi ob materialnopravnem izhodišču, ki ga zastopa sodišče druge stopnje, je za presojo bistveno tožnikovo zdravstveno stanje ob podaji predloga za odobritev zdraviliškega zdravljenja in izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke oziroma razvoj njegovega zdravstvenega stanja pred tem. Glede tega zdravstvenega stanja so bili že doslej v spisu zbrani bistveni dokazi (izvida specialista interne medicine z dne 5. in 8.9.2006, predlog imenovanemu zdravniku z dne 11.9.2006, odločba imenovanega zdravnika z dne 12.9.2006, odločba zdravstvene komisije z dne 29.9.2006 z obrazložitvijo). Glede na značaj spora o pravici do zdraviliškega zdravljenja je edino smiselno, da je spor čim hitreje rešen, hkrati pa ugotavljanje tožnikovega kasnejšega zdravstvenega stanja ne bi prispevalo k pravilni rešitvi spora. Ob materialnopravni presoji, kot jo nakazuje sodišče druge stopnje, bi bilo ob oceni že zbranih dokazov eventualno smiselno dodatno zaslišanje imenovane zdravnice ali predsednice zdravstvene komisije zaradi dodatnih pojasnil (izpovedb) glede tožnikovega zdravstvenega stanja v razmerju do izpolnjevanja meril iz 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Takšen dodatni dokaz pa lahko z enako obremenitvijo in brez zamude zaradi ponavljanja postopka na podlagi 3. odstavka 30. člena ZDSS-1 na obravnavi izvede tudi sodišče druge stopnje.

Glede na povedano je sodišče ob smiselni uporabi določb 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.