Jedro

Iz predloženega sodnega spisa izhaja, da je tožnik že v tožbi zahteval opravo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje njegovemu predlogu ni sledilo in je odločitev sprejelo na seji, za kar pa ni imelo zakonske podlage. Iz sodnih spisov namreč ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje opravilo kakršnokoli dejanje v pripravljalnem postopku v smislu 44. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.6.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostava MP, z dne 9.2.2000. S to odločbo je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tožnika kot vlagatelja in vlagateljice A. A., ki je umrla med upravnim postopkom, za vrnitev v last in posest podržavljenih nepremičnin, po stanju ob podržavljenju, s parc. št. 499/1, 499/5, 535/2, 540/23 in 542/58, vse k.o. ... S sklepom (2. točka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS postopek v delu, zaradi umika tožbe, ki se nanaša na podržavljeno parcelo št. 542/58 k.o. ..., ustavilo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je B. B. šteti za osebo, ki ji je bilo sporno premoženje podržavljeno, ter ali ima B. B. posledično pravico uveljavljati denacionalizacijo. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke, da B. B. pravice do denacionalizacije ni mogoče priznati, pravilna. B. B. je bila s sodbo vojaškega sodišča z dne 28.8.1945 izrečena kazen zaplembe premoženja, vendar pa te sodbe po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za akt o podržavljenju spornih nepremičnin, kajti te nepremičnine so bile že pred tem (21.11.1944) kot premoženje oseb nemškega državljanstva oziroma narodnosti podržavljene z Odlokom AVNOJ (Uradni list DFJ, št. 2/45) s samo uveljavitvijo odloka (1. odstavek 1. člena Odloka AVNOJ), in sicer na podlagi njegovega 6. člena, po katerem se podržavi tudi tisto premoženje teh oseb, s katerim so te osebe po 6.4.1941 razpolagale s pravnimi posli, in sicer s proglasitvijo teh poslov za nične. Da so bile sporne nepremičnine podržavljene na tej podlagi, kar sicer tudi za tožnika ni sporno, izhaja iz listin v spisu, in sicer iz odločb Okrajnega sodišča v Ljubljani: z dne 22.7.1947, s katero je bila za nično izrečena kupna pogodba z dne 18.5.1943, s katero je B. B. kupil od D. D. polovični delež na spornih parcelah (499/1 in 5 ter 540/23), in z dne 18.11.1948, s katero je bila v last države prenesena preostala od spornih parcel (535/2), po ugotovitvi, da je bila za nično izrečena pogodba z dne 8.9.1943, s katero je C. C. to parcelo pridobil od oseb nemškega državljanstva oziroma narodnosti oziroma polovični delež od B. B., le-ta pa ga je s pogodbo, sklenjeno istega dne, pridobil od take osebe.

B. B. pa po presoji sodišča prve stopnje ni bil oškodovan s pravnimi posli, sklenjenimi glede spornih nepremičnin, podržavljenih z Odlokom AVNOJ, zato se tudi ne more šteti za upravičenca do denacionalizacije. Z odvzemom nepremičnin pa po presoji sodišča prve stopnje B. B. ni bil oškodovan, saj je svoj polovični delež na spornih parcelah prodal (dalje) kupcem, ki so se kot lastniki tudi vpisali v zemljiško knjigo.

Sodišče prve stopnje pa tudi meni, da bistvenih kršitev pravil postopka, to je takih, ki bi mogle vplivati na odločitev v zadevi, ni bilo. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožniku poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve bilo vročeno. Po mnenju sodišča prve stopnje je poročilo zadosti izčrpno, saj vsebuje vse pravno pomembne dejanske ugotovitve ter pravne opredelitve organa, navaja pa tudi vsa dokazila, pridobljena po uradni dolžnosti, med drugim pogodbe, ki jih odločba navaja, ter pravno pomembna dejstva, ki izhajajo iz dokazil, do tožnikovih pripomb na poročilo pa se je prvostopni organ v svoji odločbi tudi opredelil. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik v celoti ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Sodišče prve stopnje je kot odločilno za rešitev vprašanja, kdo je upravičenec za vračanje spornega premoženja, štelo vprašanje, kdo je bil dejansko oškodovan s podržavljenjem. Odločitev o tem je odvisna od popolne in pravilne ugotovitve dejanskih okoliščin, ki jih v skladu s tožbenimi navedbami, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in jih v izpodbijani sodbi tudi ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo napačno. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze, ki jih je predlagal v tožbi. Poleg njegovega zaslišanja in zaslišanja prič, ki jih je predlagal v tožbi (o tem, kako je bilo z vračanjem kupnin nadaljnjih kupcev), bi sodišče prve stopnje predvsem moralo vpogledati v tožbi predložene zgodovinske zemljiškoknjižne izpiske za sporno premoženje in tudi zaplembeni izpis, sodbo vojaškega sodišča z dne 28.8.1945 in vse druge listine s tem v zvezi, vključno z listinami o razveljavitvi kazni zaplembe). Dokazi pred sodiščem prve stopnje se izvajajo na glavni obravnavi, katere opravo je tudi predlagal v tožbi. Napačno je sodišče prve stopnje štelo, da lahko vsa odločilna dejstva ugotovi iz poročila o pravnem in dejanskem stanju, saj je upravni organ, ki je tudi odločal v skrajšanem postopku in brez obravnave, odločilna dejstva v njem ugotovil napačno oziroma jih sploh ni ugotovil. Tako je poleg pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po njegovem mnenju podan tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 50. člena ZUS, v zvezi s 1. točko 1. odstavka 72. člena ZUS, saj je opustitev oprave glavne obravnave in izvedbe predlaganih dokazov očitno vplivala, ali je vsaj mogla vplivati, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi njegovi zahtevi za denacionalizacijo, podredno pa, da na podlagi 74. in 76. člena ZUS razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Mestna občina L. kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da na prvi stopnji odloča upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi. Brez glavne obravnave lahko odloči sodišče le, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zadeve zbere dokazno gradivo za presojo, ali je bilo dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Iz predloženega sodnega spisa izhaja, da je tožnik že v tožbi zahteval opravo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje njegovemu predlogu ni sledilo in je odločitev sprejelo na seji, za kar pa ni imelo zakonske podlage. Iz sodnih spisov namreč ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje opravilo kakršnokoli dejanje v pripravljalnem postopku v smislu 44. člena ZUS. Na to opozarja tudi tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ko navaja, da je podan tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 50. člena ZUS, v zvezi s 1. točko 1. odstavka 72. člena ZUS, saj naj bi opustitev oprave glavne obravnave in izvedbe predlaganih dokazov očitno vplivala, ali je vsaj mogla vplivati, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi s tem pa tožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da vsa odločilna dejstva lahko ugotovi iz poročila o pravnem in dejanskem stanju, saj je po njegovem mnenju upravni organ, ki je tudi odločal v skrajšanem postopku in brez obravnave, odločilna dejstva v njem ugotovil napačno oziroma jih sploh ni ugotovil. Glede na to pritožbeno sodišče sklepa, da sodišče prve stopnje pripravljalnega postopka sploh ni opravilo. Kršena je bila tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije oziroma načelo kontradiktornosti, ki je pogoj poštenega sojenja.

Ker tožniku ni bila dana možnost, da se pred odločitvijo sodišča prve stopnje izjavi o pravnih in dejanskih vprašanjih obravnavane zadeve, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen njegov pritožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je ta vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS tožnikovi pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.