Jedro

Vlaganja posameznega zakonca brez soglasja drugega po prenehanju skupnosti v nepremično premoženje, ki je skupno premoženje zakoncev, na višino deležev načeloma ne more vplivati.

Okoliščina, da je le eden od zakoncev plačal kupnino oz. del kupnine za nakup določene stvari, pridobljene v času skupnosti, sama po sebi ne kaže na večji prispevek, skupno premoženje je namreč celovit materialnopravni pojem. Če pa je odplačal pretežni del kupnine (kreditov) po prenehanju skupnosti, ima lahko za presežek le obligacijski zahtevek do drugega zakonca.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da stanovanjski objekt stoječ na parc. št. 351 vl.št. 1565/A k.o. S., na naslovu P. 10/d s pripadajočim zemljiščem iste parcelne številke, sodi v skupno premoženje pravdnih strank in je delež toženca 70/100 ter tožnice 20/100, kar je toženec dolžan priznati in tožnici izstaviti listino sposobno za prenos lastninske pravice na njeno ime, v višini 20/100, v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Višji tožbeni zahtevek (po priznanju 50/100 lastniškega deleža na skupnem premoženju) je zavrnilo in tožnici naložilo, da tožencu povrne 148.049,00 SIT pravdnih stroškov.

Obe stranki sta se zoper sodbo pritožili.

Toženec uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni in se toženi stranki priznajo vsi stroški postopka. Meni, da ima sodba take pomanjkljivosti, da preizkus ni mogoč (14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Izrek sodbe je namreč nerazumljiv, nasprotuje sam sebi. Delež pravdnih strank je namreč razdeljen tako, da na toženca odpade 70/100, na tožnico 20/100 in ni jasno, kam je "izginilo" 10/100. Tudi sicer se toženec ne strinja z deležem 20/100 v korist tožnice. V sodbi tudi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, v kolikor pa so, so nejasni in s seboj v nasprotju ter je dejansko stanje pomanjkljivo in napačno ugotovljeno. Sodišče zaključuje, da je delež pravdnih strank pri najemanju in vračanju kreditov enak, a tak zaključek nima opore v listinskih dokazih. Brez podlage je zaključek o enakem prispevku pravdnih strank k nastajanju skupnega premoženja in ni upoštevano delo toženca. Splošno znano je na primer dejstvo napitnin v natakarskem poklicu, kar je toženec zatrjeval in tega tožnica ni prerekala. Njegov delež je višji, tudi zaradi prispevka toženčevih staršev, pri hrani, gospodinjstvu, nenazadnje je za streho prispeval toženčev oče, kar ni ocenjeno, toženčev svak tudi 3.000 DEM in poročna priča P. 5 mio ITL. Tudi nima podlage v izvedenih dokazih zaključek, da je tožnica odplačala 95 % stanovanja. Napačno je sodišče obračunalo tudi vlaganja pravdnih strank do III. gradbene faze, saj ni jasno, zakaj ne upošteva ob tem, da vrednost stavbnega kmetijskega zemljišča in komunalne opreme predstavlja posebno premoženje toženca. Brez podlage so tudi zaključki o odplačanem kreditu v višini prek 16.000.000,00 SIT za stanovanje. Pritožnik meni, da glede na tožničina ne/vlaganja ni podlage za priznanje stvarnopravnega deleža. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo se je pritožila tudi tožnica. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja predvsem na, po mnenju pritožnice, nevzdržno izhodišče sodišča prve stopnje, da je potrebno vlaganja s strani tretjega, najemnika, po razdoru skupnosti, upoštevati le v korist enega od skupnih lastnikov, toženca. Najemnina je po mnenju pritožnice vložek v skupno premoženje. Nenazadnje sodišče zaključuje, da je toženec vrnil najemniku 19.000 DEM, kar pa je tožnica prerekala in kot stranka, ko je bila zaslišana navedla, naj toženec predloži kak dokaz za te navedbe. Sodišče bi kot izhodišče zato moralo vzeti tisto vrednost iz cenitvenega poročila, ki se nanaša na vrednost po stanju, ko je najemnik V. hišo zapustil, to je 47.417.161,26 SIT in šele od tega odšteti vrednost zemljišča, ki je posebno premoženje toženca v znesku 11.204.204,01 SIT, s tem bi dobilo vrednost 36.212.957,00 SIT, kar bi predstavljalo vrednost skupnih vlaganj strank. Opozarja tudi na nasprotje v samem izreku, izrek tudi nasprotuje obrazložitvi in ima sodba po mnenju pritožnice take pomanjkljivosti (ob napačno ugotovljenem dejanskem stanju in napačno presojenih dokazih), da preizkus ni mogoč. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče soglaša z očitkoma obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, na to kršitev pa sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Sodišče namreč ugotavlja, da stanovanjski objekt s pripadajočim zemljiščem sodi v skupno premoženje pravdnih strank, tožnice in toženca, torej do celote, delež pravdnih strank na tem premoženju pa znaša 70 % v korist toženca in 20 % v korist tožnice, torej je le 90 % objekta last pravdnih strank. Že iz navedenega razloga je moralo sodišče druge stopnje pritožbama ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354.čl. ZPP). Pritrditi pa je ob tem tudi pritožbenim navedbam tožnice. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je toženčev delež višji, ker je tretji, najemnik, po razpadu skupnosti vlagal v skupno premoženje in ugotovilo tudi (to je za pritožnico sporno), da je toženec zaradi smrti najemniku vrnil del najemnine (19.000 tedanjih DEM), toda iz najemnine, ki jo je plačal novi najemnik. Tako stališče nima opore v materialnem pravu, vlaganja posameznega zakonca brez soglasja drugega po prenehanju skupnosti v nepremično premoženje (torej tudi tretjega), ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje bilo skupno premoženje zakoncev, na višino deležev načeloma ne more vplivati. Za poznejše posege v premoženje, torej v času po razpadu skupnosti, ko skupno premoženje ne nastaja več, če naj bi ti vplivali na drugačen delež posameznega skupnega lastnika, bi moralo namreč obstajati soglasje obeh skupnih lastnikov, saj zakonca uporabljata in razpolagata s skupnim premoženjem le skupno in sporazumno, lahko pa se seveda dogovorita tudi drugače. Če dogovora ni in posli presegajo redno upravljanje, v skupno premoženje ni dovoljeno posegati (razen s posegom sodišča v nepravdnem postopku - 52. do 54. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR in 112. do 117. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP) in ima tisti zakonec, ki je morebiti prikrajšan, le obligacijski zahtevek proti tistemu, ki je bil morebiti obogaten. Zakaj je sodišče štelo in katera je materialna podlaga za zaključek, da so vlaganja tretjih, najemnikov sicer skupnega premoženja, prispevala k večjemu deležu toženca, sicer enega od obeh skupnih lastnikov, sodišče prve stopnje tudi sicer ni pojasnilo. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču toženčeve pritožbe, da je izključni lastnik obravnavane nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje zanesljivo ugotovilo, da je zaradi prispevka zakoncev z delom v času skupnosti prišlo do takega povečanja vrednosti nepremičnine, ki je bila pred tem posebno premoženje toženca (zemljišče), da je le-ta (objekt v tretji gradbeni fazi z zemljiščem) skupno premoženje, prišlo je do spremembe stvarnopravnega razmerja. Utemeljeno pa pritožnik opozarja ne nejasne in tudi pravno zmotne razloge sodišče prve stopnje, ki je štelo, da sta zakonca v skupnosti v enaki meri prispevala k nastanku skupnega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, kar je trdila že tožnica, da je delež strank na skupnem premoženju enak (to je tudi zakonska domneva o enakosti deležev iz 1.odst. 59. čl. ZZZDR) glede na približno enake dohodke strank in njuno angažiranje pri gradnji ter domačih delih, varstvu in vzgoji otrok (2. odst. na 7. strani sodbe). Toda v nadaljevanju šteje v prid tožencu (ki je trdil, da je njegov prispevek pretežen in tožničin zanemarljiv) prispevek sorodnikov in poročne priče pri gradnji in v denarju, tega pa ni ovrednotilo v smislu 2. odst. 59. čl. ZZZDR, ker je zavzelo zmotno stališče, naj bi to odtehtalo tožničino plačilo kupnine za stanovanje. Okoliščina, da je le eden od zakoncev plačal kupnino oz del kupnine za nakup določene stvari, pridobljene v času skupnosti, sama po sebi ne kaže na večji prispevek, skupno premoženje je namreč celovit materialnopravni pojem. Če pa je odplačal pretežni del kupnine (kreditov) po prenehanju skupnosti, ima lahko za presežek le obligacijski zahtevek do drugega zakonca. Ker je dokazno breme, da dokaže vložek v pred nastankom skupnosti posebno premoženje toženca, na tožnici, je utemeljena tudi pritožbena graja toženca, ko trdi, da je sodišče prve stopnje, ne da bi za to navedlo razloge, štelo kot prispevek obeh strank v skupnosti tudi komunalno vrednost zemljišča. Ali je bilo v času nastanka skupnosti zemljišče že komunalno opremljeno ali ne, iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka skladno z gornjimi napotki odpraviti navedene pomanjkljivosti, odpraviti nasprotje v izreku, odločilna dejstva ugotoviti ter glede odločilnih okoliščin zavzeti jasne dejanske in pravne razloge.

Ker je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo, je razveljavilo tudi odločbo o stroških ter odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165.čl. ZPP).