Jedro

Solastninska upravičenja so, čeprav glede na velikost solastninskega deleža omejena, vsebinsko enaka upravičenjem samolastnika. Posledica tega je, da ima tudi solastnik pravico na podlagi 100. člena SPZ s tožbo zoper vsakogar uveljavljati varstvo svoje (so)lastninske pravice na celi stvari ali na delu stvari. Varstvo (so)lastninske pravice pa predstavlja tudi vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ.

Med pravdnima strankama je bila sklenjena najemna pogodba, katere odpoved tožnica uveljavlja s tožbo v tem postopku. Gre torej za obligacijski spor, ne pa za vprašanje upravljanja s stvarjo (večstanovanjsko hišo) kot tako (v smislu petega odstavka 67. člena SPZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je, po tem ko je presodilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), izdalo zamudno sodbo, s katero je zaradi obstoja krivdnega razloga odpovedalo med pravdnima strankama sklenjeno najemno pogodbo za stanovanje in tožencu hkrati naložilo, da se je v roku 60 dni dolžan iz stanovanja izseliti in ga prostega izročiti tožnici. Odločilo je še, da mora toženec povrniti tožnici 264,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil toženec. Navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in spremembo sodbe tako, da sodišče zahtevek zavrže oziroma zavrne.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Posebnost zamudne sodbe je predvsem v tem, da zaradi neaktivnosti toženca temelji na tožbenih navedbah kot neprerekanih in resničnih dejstvih.1 Posledica tega je, da takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje v pritožbi pravilno navede tudi pritožnik, v nadaljevanju pa pod pretvezo očitka pomanjkljive obrazloženosti (v smislu bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), dejansko problematizira prav na zgoraj opisani način ugotovljeno dejansko stanje.

6. Izpodbijana sodba je, upoštevajoč naravo zamude sodbe, v obrazložitvi res omejena, a zajema vse razloge, ki utemeljujejo njeno izdajo.2 V njej so zadostni razlogi o izpolnjenih predpostavkah za izdajo zamudne sodbe, navedena so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ki niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi in uporabljene pravne norme, ki so omogočale presojo materialnopravne utemeljenosti zahtevka. Pritožbeni očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, torej ni utemeljen. Ob tem pritožnik nasprotuje samemu sebi, ko hkrati povzema ugotovljena odločilna dejstva, ki izhajajo iz sodbe. Pritožbeni očitki se v tem delu torej vsebinsko nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ga v pritožbi zoper zamudno sodbo ni mogoče izpodbijati.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje, glede na vsebino postavljenega zahtevka in podane navedbe, odločalo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ-1). Sodišče prve stopnje je naprej ugotovilo, da toženec ni plačeval najemnine, ter obrazložilo, da gre za krivdni odpovedni razlog po 4. točki 1. odstavka 103. člena SZ-1; nato pa še ugotovilo, da je bil o tem ustrezno pisno opozorjen v smislu 3. odstavka 103. člena SZ-1. Ker je bil med strankama v zvezi z odpovedjo najemne pogodbe spor, je odpoved tožnica kot najemodajalka uveljavljala s tožbo in hkrati zahtevala toženčevo izselitev in izpraznitev – podlago odločitve sta torej predstavljala 3. in 4. odstavek 112. člena SZ-1. Materialno pravo je tako sodišče prve stopnje uporabilo pravilno.

8. Kot pravno podlago je sodišče prve stopnje res navedlo tudi 92. člen Stvarnopravnega zakonik (SPZ), a le kot podlago za izpeljavo upravičenj, ki jih ima tožnica kot (so)lastnica po SZ-1. Ob tem višje sodišče pojasnjuje, da so solastninska upravičenja, čeprav glede na velikost solastninskega deleža omejena, vsebinsko enaka upravičenjem samolastnika. Posledica tega je, da ima tudi solastnik pravico na podlagi 100. člena SPZ s tožbo zoper vsakogar uveljavljati varstvo svoje (so)lastninske pravice na celi stvari ali na delu stvari. Varstvo (so)lastninske pravice pa predstavlja tudi vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ. Pritožnik torej materialnopravno nepravilno meni, da solastnik takšno tožbo lahko vloži le zoper drugega solastnika. Nerelevatne so zato navedbe o tem, da toženec ni solastnik.

9. Med pravdnima strankama je bila sklenjena najemna pogodba, katere odpoved tožnica uveljavlja s tožbo v tem postopku. Gre torej za obligacijski spor med tožnico kot najemodajalko in tožencem kot najemnikom stanovanja, ne pa za vprašanje upravljanja s stvarjo (večstanovanjsko hišo) kot tako (v smislu 5. odstavka 67. člena SPZ), iz česar pritožnik izpeljuje, da je potrebno soglasje vseh solastnikov, ki morajo v tem postopku nastopati kot enotni sosporniki.3 Višje sodišče dodatno pripominja, da ima tudi sicer vsak solastnik pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu nerazdeljene stvari, s katerim razpolaga.4

10. Posplošen in neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilnem vročanju. Drži sicer, da imata pravdni stranki isti naslov bivališča, zaradi česar potencialno lahko pride do prevzemanja pošiljk, s tem pa ogrožanja koristi posamezne stranke (ali obeh). Vendar pritožnik to možnost predstavlja kot povsem hipotetično5 in niti ne trdi, da bi do tega tudi dejansko prišlo. Tožencu je bila pravica do obveščenosti in možnosti sodelovanja v postopku zagotovljena, kar potrjujejo poštne povratnice v spisu.6 Te so javne listine, katerih vsebine pritožnik niti ne izpodbija, iz njih pa izhaja, da so mu bila sodna pisanja vročena osebno.

11. Vsi pritožbeni očitki so torej neutemeljeni; ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prva stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Gre za odsev načela dispozitivnosti in razpravnega načela; 1. odstavek 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), zato se ne dokazujejo, ker med strankama očitno niso sporna (1. odstavek 214. člena ZPP). Posledica tega je, da tožnik v takšnem primeru nosi le trditveno breme. Ker pri izdaji zamudne sodbe sodišče ne izvaja dokazov, v smislu ocenjevanja verodostojnosti, preizkušanja resničnosti trditev, pač pa pazi le, da ne gre za nasprotje med trditvami in morebiti predloženimi dokazi ter splošno znanimi dejstvi (in na izpolnjenost preostalih pogojev, ki izhajajo iz 1. odstavka 318. člena ZPP), takšna sodba ne vsebuje dokazne ocene. Tožbene navedbe torej v tem primeru predstavljajo ugotovljeno dejansko stanje. Smiselno enako izhaja tudi iz izpodbijane sodbe (točka 3). 2 5. odstavek 324. člena ZPP. 3 Zdi se, da pritožnik sicer meri na nujno sosporništvo (kot posebno obliko enotnega). Argumentacija, po kateri bi solastniki le skupaj lahko tožili na izpraznitev stanovanja, nasprotuje tudi naravi solastninske pravice, tj. variaciji lastninske pravice kot stvarne in absolutne pravice. 4 Pojem razpolaganja se pri tem nanaša na uporabo, posest določenega dela stvari. Stvar v solastnini res ni razdeljena, a je pri večstanovanjskih hišah v solastnini povsem običajno, da si solastniki uporabo »razdelijo«, seveda ob upoštevanju določbe 66. člena SPZ – tj. tako, da jo imajo v posesti in jo skupaj uporabljajo sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili medsebojne solastninske pravice. Glej tudi VSL sodba I Cp 40/2015, VSRS sodba II Ips 384/2008, VSL sodba II Cp 1583/2017. 5 Pošiljke za toženca bi tako lahko prevzemala kar tožnica. 6 Vročitev tožbe izkazuje povratnica, spet k list. št. 16 v spisu.